Ko se bomo nekoč ozirali na obdobje svetovnega nogometa pod Giannijem Infantinom, se bomo prepirali, ali smo gledali spretnega funkcionarja ali iluzionista, ki je lepo igro spremenil v neustavljiv finančni stroj in nam ob tem prodal pretirano skrb za hidracijo. Mož z bleščečo plešo in večnim nasmeškom že celo desetletje obvladuje Fifo, mednarodno nogometno zvezo. Z mešanico neizmerne samozavesti in prebrisanosti, političnega instinkta in retorike, za katero se marsikdaj zdi, da nima stika z realnostjo.
Infantino je postal monarh, ki svet prepričuje, da vse, kar počne, počne iz čiste ljubezni do igre. In mandati na čelu nogometa so praviloma dolgi. Kdo pa bi se odrekel položaju s takim vplivom, da prekaša večino svetovnih voditeljev. Pri tem seveda ni odveč, da številke na računih Fife rastejo.
Kakšna skrivnost se skriva v Alpah
V 122-letni zgodovini Fife, rojene v skromni zadnji sobi zveze francoskih športnih društev v Parizu, šele 28 let pozneje je pristala v nevtralni Švici, se je na vrhu zamenjalo malo obrazov. Jules Rimet, francoski vizionar, ustanovitelj svetovnih prvenstev, je na čelu Fife kraljeval celih 33 let. Drugo mesto: Joao Havelange, Brazilija. Nogomet je vodil 24 let in ga preobrazil v komercialni stroj. Ko je leta 1998 končno predal žezlo, je bila Fifa bogatejša od marsikatere države. Štafetno palico je prevzel njegov zvesti učenec Sepp Blatter. Švicar je vladal 17 let, dokler ga leta 2015 s prestola ni odnesel cunami korupcijskih škandalov.
In kmalu zatem je nastopil Giovanni Vincenzo Infantino, ki s svojo pragmatičnostjo in nenehnim širjenjem nogometa uspešno pluje v sodobnih vodah. Kakšen karierni preskok! Poznali smo ga kot simpatičnega tipa iz ozadja, ki je na žrebih Uefe, evropske nogometne zveze, židane volje odpiral usodne plastične kroglice z imeni klubov. Ob tem, da je rojen v Švici, le nekaj kilometrov stran od rodnega kraja predhodnika Blatterja, bi človek še pomislil, da švicarske Alpe skrivajo formulo za absolutno nogometno oblast.
Kot sin italijanskih priseljencev je Infantino najprej uspešno končal študij prava v švicarskem Fribourgu - ja, tam, kjer so naši risi prejšnji mesec obstali v hokejski eliti - in se hitro uveljavil kot vešč administrator, poliglot, ki govori sedem jezikov in zato še bolje krmari med interesi nogometnih lobijev. Pri njem mora vse biti - nekaj več. Če se vam dvojno državljanstvo zdi luksuz - Infantino ima tri. Ob švicarskem in italijanskem je tretje dobil z lansko poroko z Libanonko.
Čustva kot orodje in objemi na vse strani
Ko je korupcijski škandal pometel z Blatterjem in takratnim predsednikom Uefe Michelom Platinijem, je Infantino, zvesti generalni sekretar Uefe, stopil iz sence in se v slogu odrešenika zavihtel na prestol Fife. Z obljubo o transparentnosti, reformah in vrnitvi nogometa ljudem. Aleksander Čeferin je takrat šel po evropski poti. Med velikimi, ki so se gledali počez, je za šefa Uefe prav prišel nekdo iz male države, in Čeferin je to izkoristil.
Pri njem mora vse biti - nekaj več. Če se vam dvojno državljanstvo zdi luksuz - Infantino ima tri
Infantino, ki danes šteje 56 let, si je po poti našel idealnega političnega sopotnika v Donaldu Trumpu. Stkala sta prijateljstvo, ki temelji na skupni ljubezni do spektakla, velikih številk, absolutne moči. Infantino je Trumpu podelil novoustanovljeno Fifino nagrado za mir, kar je sprožilo nemalo zgražanja. Trump pa je Infantina razglasil za kralja nogometa. Ta tesna naveza z ameriškim vrhom je le še poudarila kontrast v odnosih med Infantinom in Čeferinom, med Fifo in Uefo. Organizaciji sta že leta v nekakšni hladni vojni, v kateri gre za vpliv nad mednarodnim nogometnim koledarjem in s tem za denar, čeprav vam nihče ne bo rekel, da gre tudi za denar. Vsaka glomazna poteza Fife je udarec Uefi in obratno.
Čustva so v Infantinovem delovanju postala orodje za doseganje ciljev. Premore jih dosti, morda tudi zato, ker je strasten navijač Interja in v vseh vzponih in padcih kluba iz Milana brez čustev ne gre. Infantino jih nazorno pokaže v javnih nastopih in nasprotujočih si izjavah. Kdo bi lahko pozabil monolog pred svetovnim prvenstvom v Katarju, ko je svetu pred štirimi leti samozavestno razlagal, da se počuti Katarca, Arabca, Afričana, geja, invalida in delavca migranta, medtem ko so mednarodne organizacije opozarjale na kršitve človekovih pravic. Ta nasprotja so njegov zaščitni znak: z eno roko podpisuje pogodbe z režimi, ki jim demokracija ni najbolj blizu, z drugo kaže na vključenost in raznolikost, s katerima da nogomet rešuje svet. Na enak način nam je prepričljivo, kot da iskreno verjame v to, slikal SP 2026.
Privid žgočega sonca pod hladno streho
Njegova želja po pisanju zgodovine in širjenju vpliva nas je pripeljala do svetovnega prvenstva, ki ga te dni igrajo od Vancouvra do Ciudad de Mexica, od Los Angelesa do New Yorka. S širitvijo turnirja na 48 reprezentanc je ugodil številnim manjšim zvezam po svetu, ki so mu v zameno zagotovile politične glasove za nadaljnjo vladavino. Hkrati je ustvaril logistično pošast. Zapleti se vrstijo: vizumi, potovalni kaos, v katerem morajo reprezentance premagovati tisoče kilometrov med štirimi časovnimi pasovi, vrtoglave cene vstopnic, ki so navadne navijače izrinile s stadionov. Fifine številke pa gredo v rekorde. V štiriletnem ciklu 2023-2026 pričakuje trinajst milijard dolarjev, večino od turnirja v ZDA, Kanadi in Mehiki. Ogromen skok v primerjavi z obdobjem 2019-2022, ki je prineslo 7,5 milijarde. Je že treba povedati, da so, ker gre za največje prvenstvo doslej, rekordni tudi odhodki in da Fifa večino denarja razdeli nazaj v nogomet. Nogometaši pa ... Hja, skorajda stranski akterji trženjskega šova so že. Do zdaj naj bi se že navadili igranja vse večjega števila tekem, klubskih in državnih. Do onemoglosti.
E, tu nam Infantino proda svojo največjo iluzijo. Odmori za hidracijo, namenjeni zaščiti zdravja nogometašev v brutalni vročini, niso novost. Toda zdaj so obvezni tudi takrat, ko na stadionih pod zaprto streho žge klima. Infantino nam je v nogomet prikrito uvedel četrtine po ameriško. Ko se igra sredi vsakega polčasa ustavi ne glede na to, ali smo pod žgočim soncem ali na klimatiziranem stadionu. Odmor za pitje vode je postal neuradni taktični timeout, ki igri odvzema ritem, televizijam pa dodaja zaslužek od oglasov. In to je tisti genialni Infantinov dotik: le kdo bi si drznil oporekati odmoru vse bolj utrujenih nogometašev. Ki jih je sam naredil utrujene in nam zato podtaknil še skrb za oglaševalski dolar.
Odgovor, kam gre svetovni nogomet z Infantinom, se tako zdi jasen. Amerikanizaciji naproti. Nam je še vedno všeč? Seveda! Čeprav v odmoru za hidracijo obsedimo pred ekranom. Ker še zdaj ne vemo, kako dolg bo. Ker mislimo, da je vroče, tudi ko ni. In zgroženi ugotavljamo, da nogometaši pijejo več kot mi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
