/ PETEK, 27. FEBRUAR
Zjutraj se odpravim v službo na fakulteto za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, kjer sem asistentka in raziskovalka. Ker naslednji teden začnem izvajati vaje, sem si ta dan rezervirala za pripravo in dopolnjevanje učne snovi. V tem semestru imam dva predmeta: Sistemska programska oprema, kjer študentje drugega letnika spoznajo delovanje sistemske programske opreme, nalaganje programov, nadzor izvajanja in komunikacijo z napravami ter jedro operacijskega sistema, in Preizkušanje programske opreme, kjer študenti pridobijo znanje o načrtovanju in izvajanju testov, obvladovanju napak ter uporabi diagnostičnih metod in orodij.
Zvečer smo s kolegi izvedli "delovno akcijo" – cilj: prenesti kopalniško kad iz pritličja po zavitih stopnicah v mansardo. Naša skupina prijateljev je velika in povezana. Brez večje organizacije se nas je zbralo deset. Nekateri so želeli pomagati, drugi so prišli zgolj podoživet trenutek, spet tretji pojest ali popit kaj, četrti pa – najbolj zabavni – so želeli pomagati zgolj z matematiko: v petnajstih minutah so izračunali vse mogoče fizikalne in galaktične scenarije ter ugotovili, da kad preprosto ni prenosljiva. Vsake toliko sem jih morala opomniti, da na tej točki potrebujem predvsem surovo človeško moč, ne kompleksne matematike. Večer se je končal z druženjem … in z zelo krutim spoznanjem: matematiki so imeli prav.
Nina Murks je asistentka in raziskovalka na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru, kjer razvija računalniške algoritme za analizo biomedicinskih signalov. Poleg raziskovalnega dela sodeluje tudi v pedagoškem procesu ter se posveča približevanju programiranja mladim skozi mentorstva, počitniške šole in delavnice. Je tudi ena od prejemnic priznanja nacionalnega programa L'Oréal-UNESCO Za ženske v znanosti, s katerim L'Oréal Adria in Slovenska nacionalna komisija za Unesco podpirata mlade znanstvenice že 20 let.
/ SOBOTA, 28. FEBRUAR
Zbudim se zgodaj, skuham kavo in sedem za računalnik, da počakam klic Anje, dijakinje, ki jo mentoriram pri raziskovalni nalogi za razpis Mladi za napredek Maribora. Dogovorjeni sva za generalko njene predstavitve. Veseli me, da sem ena od njenih mentoric, in vedno se z nasmehom spomnim, kako se je vse skupaj začelo.
Anja je bila udeleženka moje počitniške šole programiranja, kjer mladim pokažem, da je programiranje zabavno in logično – pogosto ga dojemajo kot abstraktno in nerazumljivo, a resnica je bližje reševanju miselnih ugank. Nekateri se pri tem navdušijo, drugi ugotovijo, da to ni zanje – in tudi to je v redu.
Anja je med tistimi, ki so programiranje vzljubili. Lani je na razpisu osvojila srebrno priznanje – čeprav obiskuje ekonomsko šolo in je tekmovala s srednješolci računalniške smeri. Nanjo sem izjemno ponosna in upam, da bo to šele prvo od mnogih mentorstev, pri katerih bom nekomu pomagala razvijati strast do znanja.
/ NEDELJA, 1. MAREC
V nedeljo spim nekoliko dlje. Sonce je že visoko, ko si skuham kavo in s Simonom pojeva zajtrk. Po njem se odpeljeva v Kungoto, na plezališče Pruh, kjer smo s prijatelji dogovorjeni za plezanje. Vreme je sončno in prijetno, družba še boljša.
Ob takšnih trenutkih sem iskreno hvaležna prijateljem, da so naju s Simonom navdušili za športno plezanje in naju spodbudili k opravljanju tečaja. Še posebej pa Simonu, ki – včasih sicer z nekaj prigovarjanja – vedno pristane na moje ideje. Rada preizkušam nove stvari, predvsem na športnem področju. Verjamem, da me to bogati in utrjuje tudi najin odnos, saj skupaj ustvarjava spomine, ki ostanejo. Včasih nama podvigi sicer ne uspejo, a prav ti so kasneje najbolj zabavni. Še danes se nasmehnem ob poskusu smučanja, ko sem za las ušla poškodbi, ali napornega vzpona na Svinjak nad Bohinjem – kdor ga pozna, ve, da ime ni naključno.
Večer preživiva ob igranju najine najljubše družabne igre Spirit Island. Tudi svet kompleksnejših družabnih iger so nama približali prijatelji. Pred tem sva poznala predvsem klasike - Activity, Monopoly ali tarok. Potem pa so prišle igre, pri katerih že razlaga pravil traja več kot uro, in odprl se nama je povsem nov svet. Spirit Island je kooperativna igra – igralci sodelujemo in igramo proti igri sami. Je dinamična, nepredvidljiva, z nekaj faktorja sreče, ki pa ga je mogoče omiliti z dobro strategijo. Polna je preobratov: ko že misliš, da ni rešitve, se pojavi prava karta, ali obratno - ko se zmaga zdi blizu, sledi novo taktično razmišljanje.
/ PONEDELJEK, 2. MAREC
Zjutraj spijem kavo, odgovorim na nekaj elektronskih sporočil in se odpravim v službo. Še enkrat preletim pripravljene vaje in kmalu že stojim pred študenti. Po treh letih sem znova asistentka – vmes sem bila polno zaposlena kot raziskovalka. Vesela sem, da je poučevanje spet del mojega urnika, čeprav sem bila malo nervozna.
Pri študentih je dinamika drugačna kot pri mlajših otrocih. Njihovo zanimanje ni samoumevno in včasih imam občutek, da jih snov zanima predvsem takrat, ko se jim zdi koristna. Zato sem z zanimanjem čakala njihovo reakcijo – bodo sodelovali ali bodo raje tiho opazovali? Iz učilnice sem odšla z nasmeškom.
Zvečer imam na urniku odbojko v Spodnji Polskavi. Vedno se s težavo odpravim od doma – vožnja je zame (pre)dolga, kavč pa preveč udoben. A ko stopim v telovadnico in zagledam svoje soigralke, je ves trud poplačan. Večina deklet je nekoč trenirala odbojko, danes pa jo igramo rekreativno. Kljub temu je raven igre pogosto zelo visoka – no, ne vedno, ampak večinoma. Najbolj cenim vzdušje. Če ima katera slab dan in se ji kakšna poteza ponesreči, jo spodbujamo – nikoli ne obsojamo. Ko katera odigra vrhunski udarec, sprejem ali blok, ji čestitamo, ne glede na to, na kateri strani mreže stoji. Okolje, ki smo si ga ustvarile, je res pozitivno. In če se nas kdaj zbere premalo za igro, si rečemo: nič hudega, gremo pa na čvek.
/ TOREK, 3. MAREC
Zjutraj sva s sodelavcem imela načrtovane meritve signalov EMG. Takšna jutra se vedno začnejo s skupno kavo, med katero pripraviva merilne instrumente – ojačevalnik, dokumentacijo ter elektrode, na katere namestiva penico in jo premaževa s konduktivno kremo. Vse mora biti pripravljeno še pred prihodom merjenca.
Ker je bil današnji protokol zasnovan samo za zajem signalov EMG in ne hkrati tudi signalov EEG, je bila priprava nekoliko krajša. Takšne meritve imam še posebej rada, saj je vzdušje bolj sproščeno. Z merjencem se lahko med protokolom pogovarjamo, kar je pri hkratnem snemanju EMG in EEG prepovedano. Edina "nevarnost" je, da ga preveč nasmejimo in tresljaji povzročijo šum v signalih.
Ko merjenec pride, mu kožo najprej očistimo z abrazivno pasto, nato namestimo pripravljeno elektrodo in referenčne elektrode ter vse povežemo z ojačevalnikom. Sledi preverjanje signalov – iščemo morebitni šum. Če ga ni, nadaljujemo z ogrevanjem in izvedbo protokola. Najpogosteje merimo mišico tibialis anterior, ki leži na zunanji strani goleni pod kolenom. Protokol poteka tako, da merjenec z različno intenziteto napenja mišico z dvigovanjem stopala. Če ugotoviva, da so signali preveč šumni, je treba postopek priprave kože in elektrod ponoviti – ob tem pa v šali iščeva krivca za napako.
/ SREDA, 4. MAREC
Na današnji dan sem se zbudila z velikim pričakovanjem. Odpravila sem se v Ljubljano na Ljubljanski grad, kjer je potekala slavnostna podelitev priznanj nacionalnega programa L'Oréal-UNESCO Za ženske v znanosti. Dogodka sem se neizmerno veselila, hkrati pa sem bila precej nervozna, saj je to eden od najpomembnejših dogodkov v mojem življenju.
Takoj ko sem vstopila v grad, me je zelo toplo sprejelo osebje, ki je ta dan organiziralo dogodek. Pristopili so do mene nasmejani, prijazni in izjemno topli. Ko sem jim povedala, da sem nekoliko nervozna, so me takoj pomirili in mi zagotovili, da mi stojijo ob strani ter da bodo po svojih najboljših močeh poskrbeli, da se bom počutila čim bolj udobno. Svojo obljubo so tudi držali.
Po vajah, generalki, ličenju in drugih pripravah je ura končno odbila 18.00 in dogodek se je začel. Bil je veliko večji, kot sem si sploh drznila predstavljati. Spremljali so ga številni govori in čestitke, med katerimi je posebej izstopal govor gospe predsednice države, dr. Nataše Pirc Musar.
Med dogodkom sem bila večkrat ganjena in skoraj na robu solz, saj mi ta trenutek pomeni ogromno čast in veliko potrditev za moje delo. Iskrena zahvala družbi L'Oréal Adria in Slovenski nacionalni komisiji za Unesco, ki sta že pred dvajsetimi leti začeli to čudovito pobudo, ter vsem, ki so v meni prepoznali potencial.
Posebna hvala gre tudi moji družini, prijateljem in mentorju, ki so mi vedno stali ob strani, verjeli vame in me spodbujali. Z besedami je težko izraziti, kako zelo hvaležna sem vsem. Zato bo moral za zdaj zadostovati preprost, a iskren hvala.
/ ČETRTEK, 5. MAREC
Zbudim se in v mislih znova podoživljam dogodke prejšnjega dne. Nervoze, ki me je spremljala včeraj, ni več – ostali so le lepi in ganljivi trenutki. Ob tem me večkrat premagajo solze in kar težko se zberem, da bi nadaljevala delo.
Danes imam na urniku popravljanje revijalnega znanstvenega članka, ki ga pišem skupaj z avtorji z Imperial College London. Sodelovanj s tujimi institucijami imam kar nekaj in za vsako posebej sem hvaležna, saj mi dajejo širino in vpogled v to, kako poteka raziskovalno delo v tujini.
Ob tem ne morem mimo hvaležnosti do svojega mentorja, red. prof. dr. Aleša Holobarja, ki je v meni že na začetku videl potencial in me zaposlil v svojem laboratoriju ter postal tudi moj mentor pri doktoratu. Omogočil mi je sodelovanja s tujimi institucijami in celo mesečno delo v Londonu na Imperial College London ter v Barceloni na Universitat Politècnica de Catalunya. Svoje znanje vedno nesebično deli in jasno mi daje vedeti, da so njegova vrata vedno odprta.
Res je, da me je večkrat "vrgel v vodo" z upanjem, da bom splavala. V tistih trenutkih nisem bila vedno najbolj hvaležna za velike odgovornosti, ki so prinesle tudi precej stresa in kakšno neprespano noč. A ko pogledam nazaj, vedno znova ugotovim, da je imel prav. Pot do uspeha ni vedno lahka, a prav takšne izkušnje človeka najbolj oblikujejo. Zato sem mu danes iskreno hvaležna, da je prav on moj mentor.
