/ PETEK, 6. FEBRUAR
HURA! Pričele so se ZOI. Veliko pričakovanj, pa tudi razočaranj, kajti vojne se še kar nadaljujejo. Ljudje hočejo mir, politika pa vojne. Očitno živimo z napačnimi iluzijami ...
Da se predstavim: sem Danilo Pudgar, rojen v Podpeci, kjer sonce ugasne za tri mesece. Za nas otroke je bil to idealen kraj za smučanje, nabijanje žoge in plavanje v mrzli Meži, ki niti v najbolj vročih dneh ne preseže 13 stopinj Celzija. Najljubša igra so bili skoki z brega hiše, tekmovali smo, kdo bo skočil najdlje. Kasneje smo naredili 20-metrsko skakalnico na Nilah, kjer so bili že pravi skoki. In nekega dne pride mimo neki funkcionar iz SK Črna. Stopi do mojega očeta Ivana in ga vpraša, kdo so ti pobi, in pokaže name ter brata Ivana in Draga. Oče pravi: "Ja, moji!" Nato pravi: "Anza, naslednjo nedeljo je v Črni na 30-metrski skakalnici meddruštveno tekmovanje in jih pripelji, da vidimo, kako bo." Brat Drago je na tej tekmi zmagal in tako se je začelo... RESNO! Do ZOI Sapporo 1972!
Danes popoldan smo s Srednjo šolo Veno Pilon iz Ajdovščine zaključili smučarski tečaj na Arehu, kjer nas je tri dni lepo zalival dež in obkrožala megla. Imel sem srečo, da je bil z nami tudi ravnatelj šole Andrej Rutar, ki me je s svojim avtomobilom po končanem tečaju pravočasno pripeljal do Nove Gorice, kjer smo od 17. do 19. ure bivši olimpijski športniki nesli olimpijsko baklo. Bil sem zadnji v štafeti in ob 19. uri postavil baklo na oder pred množično občinstvo Nove Gorice in Gorice, kjer sta bila tudi župana obeh mest. Za sodelovanje smo prejeli tudi čudovite olimpijske bunde. Našim olimpijcem smo zaželeli veliko uspehov.Zvečer sem si ogledal otvoritev po TV in bil navdušen nad odlično italijansko otvoritveno slovesnostjo. Navdušen sem bil tudi nad povezanostjo športa in kulture med dogodkom in kako lepo to združi mlade z vseh celin!
/ SOBOTA, 7. FEBRUAR
Že ko sem se zbudil, sem začel misliti na skoke za dekleta na mali skakalnici. Misli so me prehitevale, saj sem si kot tekmovalec v skokih (17 let) in skoraj 20 let trener predstavljal več scenarijev. Na koncu koncev je to le ena tekma, na startu je vsaj osem do deset deklet, ki se bodo borile za medaljo, in nič ni odločeno do zadnjega skoka. In točno tako se je tudi zgodilo. Solze tečejo, se posušijo in nato narediš nov načrt, saj imaš še nekaj tekem ...
/ NEDELJA, 8. FEBRUAR
Nov dan za šoke. Tako pač je v športu. Samo nekaj centimetrov in Marguč bi imel medaljo! Premalo se je iztegnil. Bolgar se je iztegnil ravno prav. Mogoče se ni treniralo dovolj gibljivosti ali vožnje od zadnjih vratc do ciljne črte ... Kdo bi vedel. Res škoda!
/ PONEDELJEK, 9. FEBRUAR
Spet čakam na nov dan. Veliko tekmovanj bo. Danes nastopajo tudi naši. Vzamem GSM in preverim urnike nastopov naših olimpijcev. Napišem si jih na papir, ga prilepim na hladilnik in gledam, kdaj bo najbolj vroče ... Sedme ure zvečer noče in noče biti. Dan se vleče. Kot bivši trener sem vedel, da bo težka, zelo težka tekma. In žal se je to tudi uresničilo. Večinoma so fantje leteli čez 100 metrov, kaj šele bo? V Sarajevu in Calgaryju sem bil glavni trener naših jugoslovanskih skakalcev. Vedno smo skakali boljše na veliki skakalnici kot na mali. Verjetno zaradi Bloudkove skakalnice, ki je takrat nesla do 130 metrov.
Spomnil sem se, kako sem postal trener naših v sezoni 1982/83. Bil sem izkušen kot skakalec in ne kot trener. In ko sem sprejel to vlogo, so dejali: "Saj ti bomo pomagali." In je steklo. Trdo smo trenirali, skakali kar dobro in v Sarajevu na ZOI '84 le izkušenj nismo imeli ... In medalje so splavale mimo. V Calgaryju pa so bile izkušnje na naši strani, saj smo imeli za seboj zmage na poletnih tekmah, in skakali smo vse bolje in bolje. Imeli smo zmago v sezoni 86/87 v Innsbrucku na novoletni turneji (Primož Ulaga), zmago v finalu v Planici na Bloudkovi velikanki. Z vsemi temi izkušnjami smo prispeli na ZOI '88 v Calgary s petimi skakalci in osvojili dve medalji: srebrno na ekipni tekmi in Matjaž Debelak bronasto na veliki skakalnici. Tudi na srednji skakalnici bi lahko bili bronasti, če nas ne bi ocenjevali slabše kot druge skakalce (4. mesto Miran Tepeš za 0,6 točke do srebra). To je še danes problem, ko naše skakalce ocenjujejo za slog slabše, čeprav skačejo v lep telemark.
Moram povedati, da je naša generacija (Štefančič, Mesec, Drago Pudgar, Dolhar, Zajc, Demšar, Blaznik, Loštrek, Prelovšek, Norčič in jaz) imela z domačimi trenerji in vrhunskim trenerjem iz Češke Zdenkom Remzo odlične pogoje za delo. V sedmih letih mojega trenerstva z jugoslovansko reprezentanco (z dvema olimpijskima medaljama) in direktorjem ND Lojzetom Gorjancem smo zelo dobro sodelovali, tudi s Fakulteto za šport, opazovali zlasti Avstrijce pri njihovem delu. Na koncu smo v Calgaryju prehiteli vse reprezentance razen Finske z izjemnim Mattijem Nykänenom, ki jim je pomagal do zlate medalje, mi pa smo bili odlični srebrni!
/ TOREK, 10. FEBRUAR
Danes smo ob 11. uri skakali v OŠ Črniče pri Ajdovščini. V 4. in 5. razred sem šel predstavit skoke. Kakšno navdušenje! Videti je bilo tako, da smo si ogledali nekaj slik in videov, oblekli enega učenca v skakalno opremo, mu nadeli čelado in smuči ... Postavil se je v počep, se potegnil naprej nad smuči, s tem da sem ga spredaj držal za ramena. On pa je moral vleči in vleči naprej, da je ležal na smučeh kot Domen Prevc. Nato sem ga dvignil in narediti je moral telemark. Kakšen aplavz!!!
Popoldne gledam različne prenose smučarskega teka, biatlona, alpskega smuka in slaloma dvojic. Komaj čakam na prenos ekipne tekme na mali skakalnici. Čutim, da bodo prvi. S tem se bodo uresničila pričakovanja ne le skakalkam in skakalcem, temveč tudi večini Slovencev doma in na prizorišču ... In tako je bilo! Ekipa dveh deklet in dveh fantov je delovala kot najboljši kvartet. Lepo je bilo videti veliko slovenskih zastav. Sicer pa je bilo podobno že leta 1991, ko je postal svetovni prvak Franci Petek na veliki skakalnici, in kmalu zatem je bilo konec "paralelnega" skakanja. Od takrat naprej ostaja samo še škarjasti slog! Ob slovenski himni sva z ženo Sonjo nazdravila s šampanjcem z zastavico Slovenije in zavpila "Naj žive skoki" (najuspešnejši slovenski šport).
Če razmišljam o prihodnosti, ker gre razvoj športa z veliko hitrostjo naprej, bo treba narediti spremembe na objektih in srednjo (malo) skakalnico zamenjati z veliko (130 metrov) in dodati 150-metrsko skakalnico. Tako bo ta šport še bolj zanimiv na ZOI in tudi sicer. Dodal bi tudi letalnico, kjer lahko tekmovanje za olimpijsko odličje opravijo ob koncu sezone. A gradnja letalnic je predraga, na drugi strani pa je dovolj skakalnic.
Sicer pa za ZOI velja Darwinov nauk: "Zmaga ne najmočnejši in najlepši, temveč tisti, ki se prilagodi - adaptira!"
Leta 1962 je bilo 4. februarja organizirano republiško prvenstvo Slovenije v Logatcu. Moje prvo. Osvojil sem 3. mesto - bronasto medaljo. To je bila taka sreča, da ne vem, ali sem bil kasneje še kdaj tako vesel, čeprav sem bil večkratni državni prvak. Sinoči je res bil slovenski dan. Kakšni sprejemi bodo po Sloveniji, ko se bodo skakalci vrnili domov. Sam se spomnim sprejema v Črni na Koroškem (po svojem 8. mestu na ZOI Sapporo 1972) pred Hotelom Planinka, danes Hotel Krnes. Zbralo se je 1000 ljudi. Kdo bi pričakoval!!! Od prve medalje v Logatcu leta 1962 do Sapora je minilo točno deset let, da so se mi sanje uresničile. Treba je vztrajati! Splača se!
Ob tem zapisu se spomnim, kako me je skakalnica izvrgla na mizi v neko grmovje. To je bilo v času, ko še nismo tekmovali. Doma smo namreč, tam v gozdu ob reki Meži, delali skakalnico, ki je nesla 20-40 metrov. Vsi krajani Šmelca so seveda pomagali. Bili smo nestrpni in smo hoteli čim prej skakati, zato smo šli nekega mrzlega zimskega dne skakat kar po ledeni špuri. Pred odrivom na mizi iztirim in letim ob skakalnici v eno grmovje. Ves presenečen zavpijem: "Drago, jaz ne bom več skakal!" Seveda sem drugi dan spet skakal in treniral. Od tega padca nisem več padal ... Važno se je le pobrati in vztrajati! Ker drugače ti bo nekega dne žal ...
Trud je vedno sorazmeren temu, kar želimo doseči!
/ SREDA, 11. FEBRUAR
Celo noč sem premišljeval o sinočnjem dogajanju na ekipni skakalni tekmi. Enkrat sem bil v čevljih skakalcev, drugič v trenerskih. Vse je za jeklene živce. Vedno je tako, da če ciljev ne dosežeš, si delal nekaj premalo ali narobe. Hvala, da se je vse izteklo po naših željah, predvsem, da je bil to naš dan. Ko tekmuješ, se ukvarjaš sam s seboj, ko si trener, se ukvarjaš z vsemi tekmovalci. Vedno je možnost 50:50, da dobiš ali izgubiš. To te varuje ... Sam sem kar dvakrat zmagal na Turneji treh dežel (Slovenija-Avstrija-Italija): Maribor-Beljak-Trbiž. Še zlasti sem imel rad skakalnico na Pekrski gorci. In ko sem bil v krizi, mi je Maribor spet pomagal in sem potem skakal zelo dobro. Tudi za ZOI Sapporo 1972 ...
Popoldne sem si ogledal super G. Zanimivo je bilo, kako zlahka je zmagal Švicar Von Allmen. Odermat je hotel zmagati, a mu žal ni uspelo. Enostavno ni imel svojega dne. Na silo pač ne gre. Tako mu ostane le še veleslalom. Tako kot Kranjcu, ki je šele danes prispel na prizorišče.
Zvečer pa me je nasmejal film o Eddieju Edwardsu (Eddie the Eagle), ki je z veliko željo iz otroških let v enem letu prišel na olimpijske igre in do skokov na 90-metrski skakalnici, kar je praktično nemogoče ... Skratka, dober film, vreden ogleda. Spravil me je prav do solz. Omenim naj, da sem ga celo treniral v Planici, ko sem bil na treningu s svojo ekipo. No, ja, posebna čast mi je bila, ker še danes ne razumem, kako lahko prideš v enem letu z ničle na 90-metrsko skakalnico, saj so skoki proces od šestega do sedmega leta naprej in do vrhunskosti potrebuješ celih deset let ...
/ ČETRTEK, 12. FEBRUAR
Spal sem slabo. Večkrat sem se zbudil. Premleval Calgary '88 in naš uspeh dveh medalj. Malo me je motil Eddie the Eagle s svojo zgodbo, ki je neverjetna. Dosegel je kar veliko za sebe in pokazal, da lahko vse dosežeš z voljo, motivacijo in s tem, da nikoli ne odnehaš in vedno slediš svojim sanjam ... Olimpijske sanje so dovoljene!!! Ostali skakalci tako in tako niso verjeli, da je pravi skakalec.
Opomba: Na ZOI v Calgaryju je nastopal tudi nizozemski skakalec Konijnenberg, ki je v bistvu bolje skakal od orla Edija, a ni dosegel take slave.
Danes bomo gledali super G za dekleta, kjer pričakujem Ilkino uvrstitev v slogu letošnje sezone ... Važno je sodelovati, dati vse od sebe in bo kar, bo ...
