/ PETEK, 16. JANUAR
Ob prvi jutranji kavi se spomnim, da sem dnevnik poskusila pisati le enkrat v življenju, približno pred tridesetimi leti, ko me je v nekem mladinskem filmu navdušil prizor z mladostnico, ki ga piše in ga nato skrije pod posteljo. Danes sicer ne vem, zakaj se mi je takrat ta ideja zdela tako romantična. Tako hitro, kot mi je bila takrat všeč, sem nanjo tudi pozabila.
Danes raje komuniciram v sliki in videu, na Instagramu. Všeč so mi vizualne podobe in vsebine, ki pritegnejo. In že mi misel pobegne nazaj h kavi in vprašanju, ki si ga precej pogosto zastavljamo: je kava (na prazen želodec) res slaba razvada?
Seznanjanje s prehrano ni nikoli črno-belo. Tako kot ima kava lahko več odtenkov, je tudi podajanje napotkov – sploh o prehrani – bolj kompleksno, kot bi si želeli. Kljub vsemu je znanost jasna: črna (!) kava (torej brez raznih kaloričnih dodatkov ob strani) je v znanstveni literaturi v splošnem povezana z ugodnimi učinki. Pri mnogih kavoljubcih je celo glavni vir antioksidantov v prehrani.
Torej, črna kava – tudi na prazen želodec – ni slaba razvada, če jo dobro prenašamo (in nam ne povzroča slabega spanca, želodčnih težav ali tesnobe).
Spijem kavo in se z nasmehom odpravim na delo; danes me čaka snemanje dveh novih receptov za moj najnovejši produkt v aplikaciji s fit recepti.
/ SOBOTA, 17. JANUAR
Odločim se, da bom v naslednjih dneh s sledilci delila nekaj zanimivosti o kakavu. Zakaj ravno o kakavu? Ker je ta (poleg krompirja) verjetno eno bolj spregledanih koristnih živil. Kakovostno obdelana kakavova zrna namreč vsebujejo flavanole – spojine z močnim antioksidativnim delovanjem. Flavanoli iz kakava lahko prispevajo k znižanju krvnega tlaka, zmanjšujejo tveganje za srčno-žilne bolezni in ugodno vplivajo tudi na delovanje možganov.
Vendar se ti pri proizvodnji čokolade pogosto v veliki meri uničijo. Izgubijo se lahko tudi pri neustrezni predelavi kakava. Zato za potešitev čokoladnega okusa raje kot čokolado izberem zelo kakovosten kakav, ki ga zelo pogosto uporabljam tudi v svojih sladicah.
Ena takih je moj čokoladni ježek. Ježek je bil sladica moje mladosti – vonj in okus čokolade ter ruma, zapakirana v ljubki, a precej kalorični kroglici. Včasih posut s kokosovo moko, včasih ovit v čokoladne mrvice.
Klasičen ježek vsebuje obilico maščob, saj so njegove glavne sestavine masleni piškoti in maslo. V svojih receptih vedno iščem ravnotežje med okusom, užitkom in vplivom na zdravje. Zato uporabljam več beljakovin, več vlaknin in manj nasičenih maščob.
Seveda to ni tako enostavno, kot zveni. Ko zmanjšaš delež sladkorja in maščob, se spremeni tudi struktura sladice. Zato je za razvijanje in preizkušanje tovrstnih receptov potrebno veliko potrpežljivosti, pomivanja posode in vsaj en dober prijatelj, ki vedno poje vse tvoje neuspele poskuse. (Hvala, Matjaž!)
Na svojega uravnoteženega fit ježka sem zato še posebno ponosna in sem recept zanj vključila tudi v svojo aplikacijo: app.majakostanjsek.si.
/ NEDELJA, 18. JANUAR
Nedelja je zame pogosto edini dan v tednu, ko se lahko popolnoma odklopim. Takrat si z Mariem vzameva čas, da greva v gozd – brez telefonov.
Danes se odločiva, da bova jedla jagnjetino, ki nama jo od lokalnega kmeta dostavlja prijatelj Vero. Dobro jo natrem z omanskimi začimbami, ki so nama jih podarili najini omanski prijatelji med potovanjem po Omanu. V pekaču, pokritem s folijo, jo potisnem v pečico, nato pa že odhitiva čez cesto, v gozd, na Toško čelo.
Nadihava se zraka in se po dveh urah vrneva domov. Doma že vse diši po orientalsko-arabskem kosilu. Omanci so poznani po svoji domačnosti in aromatični hrani. Lepo si je priklicati spomine in se spomniti na to, kako lepa kultura so. Sreča je v majhnih stvareh.
/ PONEDELJEK, 19. JANUAR
Ura je okoli desetih dopoldne. Odpravim se proti telovadnici. Odkar nisem več v sistemu, kjer je treba "štempljati" svojo prisotnost, so moji dnevi precej bolj sproščeni. Urnik si rada postavljam sama. Moja jutra so za mnoge (pre)zgodnja, zato imam do desete ure že več kot polovico delavnika za sabo. In ker je danes ponedeljek, je – tako kot ob sredah in petkih – čas za vadbo za moč. Že osem let treniram s precej težkimi utežmi. Ko sem začela, je bil moj razlog videz. Danes, skoraj desetletje kasneje, ko vstopam v 40. leto, mi je veliko bolj jasno, kako močno se telo s starostjo spreminja. Mišična masa, če je ne obremenjujemo z dovolj zahtevnimi bremeni, upada, maščoba pa se tako še laže kopiči. Upad mišične mase se začne že po 30. letu, ne šele v starosti, kot pogosto napačno predpostavljamo. Vsakih deset let brez ustreznega treninga izgubimo do osem odstotkov mišične mase. Mišice predstavljajo približno 40 odstotkov našega telesa in niso pomembne le za gibanje, temveč tudi za delovanje celotnega sistema, vključno s presnovo. Šele trening z bremeni povzroči zadostno napetost v mišicah – podobno kot pri kratkih šprintih. Čeprav smo ljudje po naravi precej lena bitja in resen trening zahteva disciplino, vem, da se vsaka ura vadbe močno obrestuje. Zato oddelam svoje in se odpravim na kosilo. Danes me čakajo perfektno uravnotežene tortilje s humusom, popečenim tofujem in okisano zelenjavo, ki mi jih vsaj enkrat tedensko pripravi Mario. Uživam v perfektni kombinaciji umamija mariniranega tofuja v sojini omaki, hrustljavosti okisane zelenjave in sladkobe korenčkove tortilje. On res naredi najboljše.
/ TOREK, 20. JANUAR
Moj dan se začne že sredi noči in ob kavi začnem montirati videe in študirati algoritem na Instagramu. Delam dvanajst ur, tako dolgo, da imam zmontiranih nekaj videov in pripravljeno današnjo strategijo objav.
Med delom pregledam še sporočila, ki mi jih pošiljata ati in mami s potovanja po Mehiki. Kako neverjetno je, da danes razdalje niso več ovira. Da si lahko, čeprav si na drugem koncu sveta, v trenutku pošljemo fotografijo, glasovno sporočilo, smeh. Tehnologija je včasih res čudež – kot vsaka stvar ni le slaba, ampak je lahko tudi most med srci. Na fotografijah vidim močne, žive barve. Tropsko zelenje. Sonce. Celo krokodile. In predvsem njuna nasmeha. Tista sproščena, lahkotna, potovalna nasmeha.
Nadaljujem delo: klasično italijansko sladico sem včeraj preoblikovala v beljakovinsko bogat obrok s polovico manj kalorijami in kar šestkrat manj maščobami. Uspelo mi je, da je še vedno kremasta, okusna in sladka, čeprav ima bistveno boljšo hranilno sestavo.
Ob tem mi misel uide k napačnemu razumevanju, ki ga pogosto slišim: da ljudje iz sladic izločujejo sladkor, ker naj bi bile zato "bolj zdrave". A kakšna sladica je sladica, ki ni sladka? Takšna sladica ima pogosto še vedno veliko maščob, okus pa ne zadosti potrebi po sladkem. Je zgolj mastna. Potreba po zadovoljitvi vseh okusov, tudi sladkega, je naravna in neizogibna. Zato imamo dolgoročno toliko težav z dietami, ki sladko omejujejo. Potrebujemo uravnoteženo prehrano – tako z vidika hranil kot okusov.
Objavim recept za svoj borovničev fit tiramisu in že po dveh urah začnem dobivati prve fotografije, kako recept uspeva tudi mojim sledilcem in kako so nad njim navdušeni. Najbolj me veseli, da lahko s svojim delom komu polepšam dan in prispevam k dolgoročnejšemu zdravju.
In vsak dan znova mi potrjuje, kako pravilna je bila moja odločitev, da sem pred dvema mesecema, nekega zgodnjega ponedeljkovega jutra, dala odpoved v prejšnji službi in stopila na svojo pot. Po celem dnevu sedenja se odpravim na sprehod.
/ SREDA, 21. JANUAR
Danes obiščem dedija in omo na Kozjanskem. Obiskujem ju vsaj enkrat na teden in pogosto premišljujem, kako bogato življenje imata. Zato sem hvaležna za vsak trenutek, ki ga lahko preživim z njima. Bogastvo njunega življenja se odslikava v majhnih vsakdanjih stvareh, v tem, kako pomirjena sta z naravo in letnimi časi okolja, v katerem prebivata - Kozjansko s svojo razgibano, mehko, a trdno pokrajino je prava protiutež histeriji mesta in vsakdanjem brezglavem hitenju s hlepenjem po več in bolj.
Oma danes pripravlja zajčjo obaro z ajdovimi žganci – ko prispem, že vse diši po domačem. Z dedijem do konca zmešava še ajdove žgance in srečna sem, da si lahko delimo ta obrok. Po kosilu nanosim nekaj drv, s semeni napolnim ptičjo hiško in pomijem posodo. Čas se tu skoraj ustavi. Kasneje spijemo še naš kapučino in odpravim se na pot. Še vedno je mrzlo, na zemlji še ni dela, zato pozimi ostajam krajši čas.
/ ČETRTEK, 22. JANUAR
Nov dan, novi sestanki, nove ideje. Kot vsako jutro vstanem zgodaj. Ob kavi odgovorim na elektronska sporočila, pripravim strategijo objav in načrt dela do nedelje. Iz kuhinje medtem zadiši po topli ovseni kaši z okusom kakava, z višnjami, banano in praženimi lešniki. Mario mi namreč vsako jutro pripravi ovseno kašo in nikoli ne vem, kakšna bo. Danes je moja najljubša.
Pojem, opravim nekaj gospodinjskih opravil, se oblečem in odpravim na sestanek v Hrastnik.
Po poti pokličem še Dašo, prijateljico, da malo poklepetava. Z Dašo se poznava že od konca osnovne šole. Takrat, ko so se prijateljstva še pisala na roko – na razglednicah in v dolgih pismih, ki so potovala med Velenjem in Domžalami. Bili sva najstnici, stari petnajst let, brez vozniških dovoljenj in brez možnosti, da bi se pogosto obiskali. Razdalja je bila velika, a odnos je ostal. Kasneje sva pisma opustili, življenje naju je peljalo vsako svojo pot, a bistvo – toplina, iskrenost, povezanost – je ostalo. Danes, ko sva obe v Ljubljani, se lahko končno obiskujeva pogosteje.
Sledi trening, ker včeraj zanj ni bilo časa.
Po kosilu se srečam še s svojim mentorirancem. Namesto klasičnega sestanka in sedenja pogovor raje opraviva med sprehodom. Pred srečanjem razmišljam o tem, kako bi bilo, če bi tudi pri dvajsetih letih imela nekoga, ki bi bil moj mentor in me usmerjal na moji poslovni poti. Misel mi uide k vprašanju, ali bi bila zato moja pot danes kaj drugačna.
Ker se zavedam, kako pomembno je postajati boljša različica sebe, sem v zadnjih letih delala z mentorji, se učila, rasla, si odpirala nove poti in si dovolila tudi kakšno "noro" idejo več. Pri tem sem neizmerno hvaležna svojemu mentorju, človeku, ki mi je pokazal, da lahko razmišljam večje (hvala, Mario!) – ker me podpira, verjame v moje ideje, mi stoji ob strani tudi takrat, ko so moji dvomi večji od mojih sanj, in mi zna povedati, da kdaj morda tudi nimam prav.
Mentorirancu zato poskušam pomagati najti njegov "zakaj". To se mi zdi pomemben kompas, ki vsakemu od nas pomaga, da so odločitve lažje, komunikacija jasnejša in delo bolj smiselno. Življenje nima vnaprej določenega konca, pomembno pa je, da odkrijemo, zakaj zjutraj sploh vstanemo – kaj nas žene in kaj nam daje smisel.
Mislim, da sem svoj "zakaj" že našla.
Maja Kostanjšek. Po več kot desetletju dela v komuniciranju in strateškem svetovanju, predvsem v okviru nacionalnih institucij, kjer je komunikacijsko sodelovala pri vseh večjih krizah, ki so zaznamovale Slovenijo v zadnjih desetih letih, je danes na samostojni poti. Z zdravo mero distance, številnimi komunikacijskimi izkušnjami in odgovornostjo do splošne javnosti komunicira o uravnoteženem prehranskem slogu. Njena vizija zaobjema zdravo komuniciranje, ki ne straši, ne manipulira in ne poenostavlja, temveč gradi zaupanje z razumevanjem za dolgotrajne spremembe in vzdržne navade. Vsak dan ustvarja nove recepte za svojo digitalno aplikacijo uravnoteženih receptov in pripravlja vsebine, ki jih posreduje na Instagramu.
