
/ PETEK, 20. FEBRUAR
Petek je ponovno tu. Ne morem verjeti, da smo že sredi februarja. V preteklih tednih se je veliko dogajalo in časa za sprostitev praktično ni bilo. Obveznosti na fakulteti, natrpan urnik tekem svetovnega pokala v turnem smučanju, treningi, vsega je bilo toliko, da sem imel komaj kaj časa za družino in prijatelje. Končno malo bolj sproščen teden brez veliko obveznosti, sem si rekel v ponedeljek zjutraj. Ampak, kot se je pokazalo, sem se motil. Že v torek me na radiu čaka intervju, v sredo začetek novega semestra na fakulteti in popoldne težek trening. Vmes me preseneti še klic novinarja RTV Slovenija glede pomoči pri komentiranju četrtkove tekme v tekmovalnem turnem smučanju na zimskih olimpijskih igrah. Najprej si sam pri sebi mislim, da ne vem, če sem pravi za to, vendar si naposled rečem, da ne smem izpustiti takšne priložnosti. Pokaže se, da je petek res edini dan v tednu, ko se lahko malo spočijem od vsega. No ne ravno vsega, še vedno me čaka precej zahteven trening. Po tihem ves čas upam, da bo na poti iz Ljubljane do doma šlo vse brez težav. In želja se mi uresniči. Kljub nekaj snežinkam na poti, takoj ko zapustim predor Trojane, je vožnja do doma celo mirnejša kot na običajen petek. Tako mi zvečer ostane še nekaj časa, da prižgem televizijo in si pogledam nekaj utrinkov z olimpijskih iger. Vseeno pa konec dneva izkoristim še za pripravo na sobotno komentiranje in iskanje zanimivosti, ki jih bom lahko vključil v prenos.
/ SOBOTA, 21. FEBRUAR
Za vikend običajno malo dlje poležim v postelji, saj je spanje zagotovo najboljša regeneracija. Ker pa imam ta dan spet veliko obveznosti, budilka zvoni že ob 6.00. Najprej me čaka malo manj fizično naporen trening, pri katerem je večji poudarek na tehniki smučanja. V teh dneh dobivam vse več vprašanj o turnem smučanju, marsikoga zanima, zakaj sta na olimpijskih igrah disciplini sprint in mešana štafeta in ne klasična posamična tekma, ki je za mnoge edina prava turnosmučarska disciplina. Tudi med tekmovalci je bilo veliko debate o izbiri disciplin, sam pa imam to srečo, da sem se v zadnjih letih specializiral prav za disciplino sprintov, in mi gre to zelo na roko. Tekmovalno turno smučanje zahteva, da tekmovalci obvladajo veliko veščin, ki jih je treba izpiliti s treningom. Sprinti pa zahtevajo še posebno veliko tehničnega treninga in treninga moči. Na tekmah zelo veliko šteje, kako hitro tekmovalci pripnemo smuči na nahrbtnik in z njega ter kako hitro snamemo lepljive kože, ki nam sicer pomagajo pri vzponu. Tem menjavam je zato posvečeno veliko ur treninga, v katerem opravimo na tisoče ponovitev. Na tekmovanjih je namreč pomembno, da so vsa gibanja avtomatizirana, saj si lahko predstavljamo, da med nastopom, ko je srčni utrip čez 190 udarcev na minuto in mlečna kislina v mišičah presega vse meje, ni časa za razmišljanje. Pomemben del treninga je tudi izboljšanje tehnike smučanja, saj lahko to ob vedno manjših razlikah pomeni mejo med nastopom v finalu in razočaranjem zaradi neuvrstitve v izločilne boje med najboljših 30. Po treningu si hitro pripravim lahek obrok in že sem na poti v Ljubljano, kjer bom s komentatorskega mesta pospremil še tekmo mešanih štafet na olimpijskih igrah. Spremljanje premiernega nastopa tekmovalnega turnega smučanja od blizu, sicer ne na način, kot sem si predstavljal, je bilo super izkušnja. Zagotovo pa bo morala kariera novinarja in športnega komentatorja še malo počakati.
/ NEDELJA, 22. FEBRUAR
V nedeljsko jutro se zbudim s pogledom na zasnežen travnik, kar ni ravno običajno za zadnje zime. Med brskanjem po telefonu naletim na vremensko napoved za prihodnje dni in hitro ugotovim, da bo bolje, če se na dvorišču sploh ne lotim kidanja, saj bo sneg čez kak dan skopnel. Na treningu smuka v dolino ni ravno užitek. Ob težkem južnem snegu je spust po smučišču že malo po 11. uri bolj podoben vožnji z adrenalinskim vlakcem kot čemu drugemu. Ob vzpenjanju ob progi in opazovanju nekaterih smučarjev, ki jih ob vožnji čez grbine nekontrolirano premetava, se mi ti kar malo zasmilijo. Trening je vseeno dokaj uspešen in po koncu se prijetno utrujen na poti domov oglasim na kosilu pri bici. Dan se spet prehitro prevesi v večer in v mislih se že pripravljam na začetek prihajajočega tedna. Kdo ve, kaj vse me čaka v prihodnjih dneh in tednih. In prav ta negotovost nas mnogokrat pripelje do najbolj nepozabnih trenutkov.
/ PONEDELJEK, 23. FEBRUAR
Z začetkom novega semestra na fakulteti so se študijske obveznosti ob ponedeljkih malo zmanjšale, tako da imam nekaj več časa za stvari, ki mi jih drugače ne uspe sproti narediti. Prav tako je treba nekaj časa nameniti razmišljanju o zaključni nalogi, saj po tem semestru zaključujem dodiplomski študij strojništva. Precej verjetno to še ne bo zadnja stopnja izobraževanja na fakulteti, bo pa pomemben mejnik. Kot bi bilo včeraj, se spomnim, kako sem se pred skoraj že sedmimi leti začel izobraževati v gimnaziji in si predstavljal, koliko stvari me še čaka, preden bom diplomiral. In zdaj sem le še en semester oddaljen od tega. Ker sem imel po napornih treningih prejšnji teden planirano pavzo, sem se odločil, da v laboratoriju na fakulteti nadaljujem raziskavo za diplomsko nalogo. Ali je bilo uspešno, težko rečem, ker sem po štirih urah eksperimentiranja vedel še manj kot na začetku, sem pa vsaj ugotovil, s katerimi težavami se soočam. Pravijo, da je dobro poznavanje problema že polovico rešitve, in mislim, da imajo kar prav. Hkrati bi bilo preveč preprosto, če bi bil napredek samo linearen. Poleg tega se veliko več naučiš iz svojih napak. Čeprav sem na fakulteti ostal dlje, kot sem predvideval, mi je popoldne ostalo še nekaj prostega časa, kar je v zadnjih dneh prava redkost. Ker so se zimske olimpijske igre končale, sem moral najti kaj drugega kot pa spremljanje prenosov olimpijskih športov. Priznam, da je čuden občutek, ko je po dveh tednih nenehnega prebiranja rezultatov in gledanja prenosov vsega naenkrat konec. Naslednja zimska olimpijada pa bo na sporedu šele čez štiri leta. Še dobro, da so vmes poletne olimpijske igre. Moral sem napisati nekaj mailov in še mi je ostalo dosti časa za temeljito raztezanje in masažo z valjčkom. Zagotovo bi se lahko navadil na takšne malo bolj sproščene dneve.
/ TOREK, 24. FEBRUAR
Naprej so me čakale študijske obveznosti na fakulteti. Med daljšo luknjo v urniku sem opravil dopoldanski iztek. Po nekaj mesecih klasičnega ljubljanskega vremena sem potreboval nekaj časa, da sem se navadil, da je tudi v Ljubljani sončno vreme s prijetnimi temperaturami. Ne bi si mislil, da lahko samo ura teka v naravi tako spremeni počutje. Poln energije in nadihan svežega zraka se vrnem na še eno predavanje in potem takoj skočim v fitnes. Uspe mi priti pred največjo gnečo, da lahko v miru opravim še drugi trening. Najtežji del treninga v fitnesu je zagotovo ogrevanje na tekalni stezi, čeprav je dolgo samo 15 do 20 minut. Čeprav je tek praktično moj način življenja in bi lahko v naravi tekel ure in ure, se tistih 15 minut na tekalni stezi vedno vleče kot ponedeljek. Mislim, da ne bom nikoli razumel ljudi, ki namesto teka v naravi izberejo monotono tekalno stezo. Zagotovo pa je kakršna koli oblika vadbe veliko boljša, kot če samo sedimo pri miru. Po prihodu iz fitnesa imam še ravno dovolj energije, da si pripravim večerjo in se odpravim v posteljo.
/ SREDA, 25. FEBRUAR
Samo še en teden do evropskega prvenstva v turnem smučanju. To je prva misel, ki me prešine zjutraj med pripravo na trening. Veliko časa sem namenil pripravi ravno za to tekmo, zato komaj čakam, da se naslednjo sredo poženem po progi. Čeprav je to glavni cilj letošnje sezone in da tukaj ni popravnih izpitov, sem še dokaj sproščen. Verjetno bo nekaj treme prišlo v prihodnjih dneh, med potovanjem na prizorišče. Namesto na predavanja se odpravim na smučišče, kjer opravim še enega izmed zadnjih težjih treningov pred prvenstvom. Ker sem dovolj zgoden, se lahko spustim po sveže urejeni progi, in še preden se proge začnejo polniti, sem že na poti v dolino. Popoldne imam čas, da preletim zamujeno snov, ki so jo predelali na predavanjih, in nato se lotim še zadnjih administrativnih stvari, ki jih moram urediti pred odhodom v Azerbajdžan. Ja, evropsko prvenstvo v turnem smučanju je letos v Azerbajdžanu. Ni ravno običajno, ampak po lanskih izkušnjah, ko smo na tem prizorišču že imeli svetovni pokal, bi moralo biti super. Za mano je že precej potovanj po celem svetu, vendar me pred odhodom vedno skrbi, da bomo kaj pozabili oziroma da kaj ne bo tako, kot je treba. Na koncu smo se do zdaj še vedno varno vrnili domov, zato mislim in računam, da bo tudi tokrat vse tako, kot mora biti.
/ ČETRTEK, 26. FEBRUAR
Teden se hitro prevesi v drugo polovico in sledi še en dokaj običajen dan. Najprej nekaj obveznosti na fakulteti. Če dobro pomislim, bo to za nekaj časa zadnji teden, ko bom v večini še lahko pri študijskih obveznostih, saj me v marcu poleg evropskega prvenstva čaka še nekaj tekem in bom večino časa na poti. Ker sem vaje na fakulteti končal v času kosila, se s prijateljem dogovorim za skupno kosilo. Čeprav je le kakšna ura druženja, imam med tekmovalno sezono malo časa za takšne stvari, zato še toliko bolj cenim vsak tak trenutek. Na koncu tako ali tako štejejo samo prijateljstva in vezi, ki jih v življenju spletemo, rezultate pa vsi prej ali slej pozabimo.
Maj Pritržnik. Star je 21 let, študent Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani. Ker prihaja iz družine, v kateri je šport del vsakdana, se že od malega ukvarja z različnimi športi. Od košarke in šaha na začetku do atletike in turnega smučanja, v katerem se je najbolj našel. V prvi vrsti je ljubitelj narave, zato ga veselijo vse vrste športa v naravi.









