Ne v škodo gospodarstva! Nikakor! Ker okolje in z njim zdravje ljudi pri nas varujemo le, če zato ne trpijo denar in dobički. Kakor koli obrneš, ne glede na to, koliko truda je vloženega v pojasnjevanje nasprotnega, naj države, ki uspešno prehajajo v zeleno paradigmo, še tolikokrat dokažejo, da je lahko zeleno tudi dober posel, predvsem pa, da je nuja, če želijo njihovi državljani dolgo in kvalitetno živeti, okolje proti denarju ostaja večni konflikt, ki to ne bi smel biti. V Sloveniji letno 1400 ljudi umre zaradi onesnaženega zraka, nas pa skrbijo trgovci s pečmi? Seveda zadeva ni tako enostavna in je energetska revščina še kako realna skrb, a lažje je tolči čez okoljevarstvenike, tiste neznosne zanesenjake, ki tečnarijo o varovanju narave, kot pa uvajati sistemske rešitve, ki bi resnično spreminjale stanje.
Pa v kakem primeru nevladnikom na domač naslov poslati tudi tožbo, če so res preveč nadležni, sicer pa so izjemno priročna tarča blatenja in zasmehovanja. Se bodo že utrudili. A kot dokazujejo uporni vedno znova, je učinek bolj kot ne obraten in napadi te sorte so velikokrat le gnojilo za rast odpora in upora. In še nekaj dokazujejo, da t. i. leva sredina, ko gre zares, za zaresne interese, merjene v evrih, ni prav dosti boljša od nevladnikom pregovorno sovražne desnice.
Dobro ločijo bučke od pesticidov
Se zato t. i. levosredinskim strankam res izplača tako zelo udinjati gospodarstvu, ko gre za okoljske ukrepe? Od desnih strank je to nekako pričakovano, ni nepomembno, da so v odgovoru na vprašanje, ali naj država uveljavlja svojo moč pri umeščanju energetskih projektov, navedli prav Mokrice, torej primer, zaradi katerega državna podjetja tožijo nevladnico iz prejšnjega odstavka. A ne pozabimo, sedaj vladajoča stranka je stopila na čelo države s pomočjo okoljskega obnovljivoenergetskega zanosa svojega predsednika, všečnega predvsem mladim. Po štirih letih je ta ambicioznost dosti preveč previdna. Seveda delno v luči trenutnih svetovnih razmer, a prav mladim je za okoljske tematike še zmeraj oziroma vedno bolj mar. Tako kažejo prav vse raziskave mnenj in stališč mladih državljanov. Torej tistih generacij, ki ne dvomijo v resničnost podnebnih sprememb, ampak so zanje preprosto dejstvo. Mladi, pa tudi vsi ostali, dobro ločijo bučke od pesticidov, prepoznavajo nekoherentne zelene politike in so pripravljeni zanje tudi opustiti del udobja. Zelene politike pač niso le subvencije in ostali korenčki, ampak kdaj tudi palica. Da, tudi v Evropi, čeprav se zdi, da to počnemo samo mi, ostali svet pa veselo spušča v zrak škodljive pline in pesticide, to ni res, mesta na Kitajskem in v Indiji namreč ta hip polnijo električni avtomobili, njihovo gospodarstvo pa v vse večji meri poganja prav zelena elektrika.
Zloraba zelenega prehoda za nabiranje poceni političnih točk ali preprosto silna uslužnost gospodarstvu, kot v primeru fosilnih subvencij, je torej tek na kratke proge. Tožbe in blatenje nevladnikov še bolj.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
