/PETEK, 1. FEBRUAR
Pred časom me je moj najboljši prijatelj, ki je službeno veliko v Avstriji, poklical po telefonu in v vročičnem levičarskem krču skozi zobe iztisnil: "Čisto smo pokvarjeni. Prejle sem bil priča križu, obešenemu sredi trgovine. Kamor koli grem, sami križi. Kamor koli pridem, me pozdravijo grus got! Šele zdaj sem se zavedel, da vsakič, ko si oddahnem, podzavestno rečem: hvala bogu. Jaz se tega več ne grem. Od zdaj naprej bom govoril drugače ..."
In je bilo, kot da bi v živo poslušala Vanča v Kulaku, ko je prikrumpal v Malekovo hišo in otrokoma naznanil, da bo zdaj vse drugače in da zdaj se pozdravlja tak: Smrt fašizmu! Svoboda narodu! in kar nekako pričakovala sem, da me bo z leve nekdo klofnil po licu, tako kot je Vanč potem Tinčeka, ker je rekel bog daj. In čeprav se z njim srdito strinjam, mi je danes zjutraj v kopalnici v umivalnik padel najprej en prepovedan "hvala bogu", takoj za njim pa že malo načet "da je petek". Na Amazonu, kjer trenutno delam kot visoko čislana delavka v "zbirnem centru" - kot se po novem reče skladišču, da se sliši bolj nobel - sicer ne hvalimo istega boga. Pri nas se hvali Budo, Alaha, Jezusa Kristusa, Zevsa, vseh dvesto indijskih bogov, Hare Krišno, dalajlamo, Josipa Broza - Tita, Marijo Terezijo in DJ Oetzija. Pa sem premalo naštela. Amazon se hvali, da za njih dela 80 narodnosti. Vse to je res. Res je tudi, da se vsem da priložnost za zaposlitev, tako da bi lahko rekli, da je Amazon nekakšen Babilon. Kar je po tisti plati, ki ljudem podeljuje enake pravice in možnosti, seveda fantastično - še nemško ni treba znati, moraš samo znati ločiti med naočniki, knjigo in ventilatorjem, pa si njihov. Treba je priznati, da v Nemčiji na Amazonu upoštevajo zakonodajo in pravila - zaposleno imajo določeno število ljudi s stopnjo invalidnosti, boli jih briga, h komu moliš, in če na uvodnem intervjuju pokažeš znake rasizma ali nacionalizma, službe ne dobiš. Vprašanje pa je, ali je tako zato, ker resnično želijo biti dobrohotni striček, ki daje vsem enake možnosti, ali pa je politika zaposlovanja takšna zaradi tega, ker smo priseljenci najbolj učinkovita pa tudi najbolj zamenljiva delovna sila na planetu in to koristi dobičku. Vprašanje visi v zraku kot prdec v veliki družbi, kjer nihče ne prizna, da smrdi po gnilih jajcih, vsi pa vedo, da ga je eden spustil.
Po delovnem dnevu se seveda prileže malo zabave in naokoli je prineslo prijatelja, ki nama je dobrohotno pomagal pojesti večerjo, za njim pa še dva druga, ki sta nama pomagala popiti dva litra vina, in ker se nam je nekje ob enajstih zvečer zazdelo, da je treba pomagati še vsem ostalim spodaj v pubu, smo se oblekli in šli. Pomagali smo jim do enih zjutraj, šli nazaj v stanovanje, rešili svet in ob treh sem rekla gutenaht.
/SOBOTA, 2. FEBRUAR
Skozi oblaček pare, ki se je dvigala iz kave, sem opazovala najboljšega nezakonskega moža izmed vseh (naj mi Kishon oprosti, ampak tako dobro je to povedal, da ga moram počastiti tako, da ga malo priredim). Torej, najboljši nezakonski mož izmed vseh se je svaljkal po kavču in nekje med blazinami našel ducat razlogov, zakaj je na sobotno jutro koristno igrati računalniško igrico.
"Bolje bo, če zdaj malo igram."
"Ma nemoj! In kaj bo, če ne boš igral?"
"Cel dan bom bolj sproščen, če malo zaigram. Skoraj nujno je."
"In kaj, če ti povem, da morava še zaviti darilo za tamalo? Obesiti perilo? Počistiti kuhinjo, ki je takšna, kot da bi jo napadli neandertalci?"
"Vse to lahko narediva pozneje. Pridi in mi pomagaj uloviti legendarno ribo."
S tem je bila debata o skupnem gospodinjstvu zaključena in nerada sem priznala, da ima prav. Loviti legendarno ribo je vsekakor veliko bolj zanimivo, kot ribati prekleti štedilnik. Popoldne z zavitim darilom na rojstni dan najine šestletne nečakinje. Sobotni večer, kot že mnogo drugih - vietnamska vojna na Netflixu in zmasiraj mi noge, prosim.
