Resa je grmičasta rastlina z igličastimi listi in navadno rdečimi cvetovi, sorodna njej je vresa. V naravi najdemo vreso vse od nižin pa do hribovitih predelov na vresiščih in barjanskih tleh. Pri nas prevladujeta dve avtohtoni vresi, ki se med seboj razlikujeta po barvi cvetov, času cvetenja in velikosti. Jesenska vresa (Calluna vulgaris) je znana tudi kot Erika, kozja bradica, rdeča grašica, resica. Vresje ima značilne vijoličaste cvetove, cvetovi spomladanske rese (Erica carnea) pa so rožnate barve. Kultivarji rese so v hortikulturi našli svoje mesto zaradi široke palete barv, s katerimi izstopajo na vrtovih, skalnjakih, terasah in balkonih. Nekateri med njimi so: Alba minor z belimi cvetovi, Velvet night s temno vijoličnimi, skoraj črnimi cvetovi, Pink ice z nežno roza cvetovi in mnoge druge. V zadnjem času so se v cvetličarstvu uveljavile tudi brezcvetne sorte jesenske vrese, ki ne zacvetijo, saj cvetovi ostanejo v popkih. Te sorte imajo različne barvne odtenke listov (temno zelena, rumenkasta, oranžkasta).
Posebno mesto med vresami zavzema drevesna vresa (Erica arborea). Očitna morfološka posebnost drevesne vrese, ki jo razlikuje od drugih, je njena višina in drevesna rast (v Afriki in na Kanarskih otokih). Velik del otroštva sem ob vikendih preživel v gozdovih Ribniškega Pohorja, kjer je naša družina imela vikend hiško z naravno kritino (s šinkli oziroma skodli). Tam je avtohtono tudi vresje, ki najbolje uspeva na kislih, humoznih, dobro odcednih in skalnatih tleh. Drevesna vresa izvira iz Sredozemlja in iz Etiopije, Kenije, Tanzanije. V Afriki jo lahko najdemo tudi na nadmorski višini med 3000 in 4000 metri. Najdemo jo tudi v Aziji, Kavkazu in Iberskem polotoku. V angleško govorečih deželah je znana pod imeni tree heath, tree heather; nemško govorečih deželah pa pod imeni Baumheide, Baum-Heide (nemška beseda Heide pomeni pokrajino).
Drevesna vresa je zimzeleno manjše drevo ali večji grm iz družine vresovk (Ericaceae). Razvije mehke igličaste liste, ki čez celo leto ostanejo na rastlini. Ima značilne majhne zvončaste cvetove bele barve, ki so razporejeni v grozdastih socvetjih. Spada v skupino kritosemenk, kamor prištevamo okoli 90 odstotkov vseh rastlinskih vrst na Zemlji; v to družino denimo spadata tudi gozdna borovnica (Vaccinium myrtillus) in brusnica (Vaccinium vitis-idaea), ki ju najdemo marsikje v slovenskih hribih. Drevesna vresa zraste v povprečju do šest metrov visoko, na afriškem kontinentu pa celo do 25 metrov. Ima gosto razvejan koreninski sistem. Ta vresa tvori posebni podzemni ali delno nadzemni gomolj, tako imenovani lignotuber, ki je njen obrambni mehanizem pred požari, sušo in objedanjem živali. Taka obrambna prilagoditev je značilna za rastline, ki rastejo v okoljih, zaznamovanih s sušo, požari in močno pašo (kot je denimo Avstralija). Rastline, ki imajo to sposobnost, imenujemo tudi "resprouters", ker po požaru iz tega dela ponovno požene rastlina.
Med drevesne vrese je redka in zelo cenjena vrsta medu. Vresini cvetovi med mesecem marcem in majem privlačijo medonosne čebele s svojim nektarjem in pelodom. Na Siciliji ga čebelarji prodajajo pod imenom Miele di Erica. Med drevesne vrese je sladek z intenzivnim, rahlo trpkim okusom in karamelno noto. Zaznati je rahli vonj po cvetju in dimu. Čeprav spada ta med v kategorijo cvetličnih medov, je temno rjave barve (cvetlični med je sicer običajno svetlo slamnate do zlato rumene barve). Zaradi večje koncentracije cvetnega prahu (peloda) je vresin med ponavadi moten. Zaradi močnega antibakterijskega delovanja je uporaben tudi v medicini.
Vresa simbolizira vztrajnost in trdoživost, večnost, srečo in zaščito. Nekoč so majhen šopek vrese nosili kot talisman, ki bi naj odganjal nesrečo. Nekateri še danes verjamejo, da šopek vresja pod blazino pripomore k uresničitvi sanj.
Preden se je hmelj uveljavil kot glavna surovina za izdelavo piva, se je v pivovarstvu tradicionalno uporabljala vresa. Pivovarji so že v 8. stoletju pri pripravi piva uporabljali različna zelišča, med katerimi je bila tudi vresa. Tako pivo je na Škotskem in Irskem še danes poznano kot Heather Ale. Cvetove vrese z majhnim deležem zelenih poganjkov so dodajali med vretjem, ti pa so izločili aromatične snovi in zagotovili blago grenkobo pijače. Škotski pivovarji so že več tisoč let pred našim štetjem varili posebna lokalna piva z vreso; pivu so ob vresi dodajali še brestovolistni oslad (Filipendula ulmaria) za sladkoben vonj ter voščeno ali navadno miriko (Marica gale) za dodatno grenkobo piva.
Vresa ima dolgo tradicijo tudi v ljudskem zdravilstvu. Že v srednjem veku so ljudje ugotovili, da poparki iz posušenih cvetov delujejo razstrupljevalno ter pomagajo lajšati težave s sečili, ledvicami in bolečimi sklepi. Podobno kot baldrijan vresa pomirja in pomaga pri težavah s spancem.
Iz daljših vresinih poganjkov so nekoč izdelovali metle za čiščenje krušnih peči. Iz gomolja drevesne vrese (lignotuber) pa še dandanes izdelujejo lesene pipe; les drevesne vrese (Briar robot) je izredno odporen na vročino in ogenj, tako da ne vpliva na aromo tobaka.
- Borut Ambrožič je predsednik Hortikulturnega društva Maribor, naravovarstvenik, zagovornik zelenega turizma in imetnik certifikata Naše najboljše.
