Ti, ki se trkajo po prsih, da brez njih ne bi bilo ne nas, ne naše države, ne osamosvojitve, ne osvoboditve. Kot da smo preostali, ki smo v drugi polovici osemdesetih let hodili po naši zemljici, vegetirali in samo čakali nanj(e), da nas osvobodi(jo). Brez njih, politikov z zaslugami za narod, bi nas gotovo pogoltnila črna luknja, če že ne kar velikosrbska JLA. Ja, tujci so moteč faktor. Ni ga lažjega kot zastaviti referendumsko vprašanje, ki se tiče manjšine - hudobnih tujcev in socialnih prisklednikov. Jasno, da bo večina vedno pregazila manjšino. In se potem desna opcija trka po prsih s tisto večino, ki misli, da se ceste gradijo same in da nebotičniki po Ljubljani rastejo z znojem klenih slovenskih junakov planinskega raja.
Ni nam treba daleč nazaj, da vemo, da so tisti, ki so se imeli za več, hitro postali nič – tudi njim tako ljuba druga svetovna vojna je tak primer. Pač, najmanj štiri leta so potrebna, da se na novo nastavijo politične ure. V Srbiji še več, zato tudi z moje strani poklon srbskemu študentskemu gibanju. Ampak, takšen politični obrat je v Slovenji nemogoč, bodo zatrdil nam ljubi represivni organi, ki so že kovidno vajo odlično izpeljali. Naši študenti pa imajo itak preveč dela z iskanjem postelj in pisanjem raziskovalnih nalog.
Še dobro, da jih ne zanaša v levo kot v Srbiji, kajti v Hojsovi deželi "za levičarske anarhistične horde ni drugega zdravila kot starozavezni zob za zob, vključno z vodnim topom". V anekdoti o narodih in narodnostih nekdanje skupne države se vprašajo, kaj neki si želijo za nekdanje brate in sestre. Naj sosedu crkne krava, kot prvo, drugače pa so želje približno takšne: Srbe na vrbe. Hrvata za kravate. Bosance u lance. Makedonce v lonce ... Za Slovence pa vence! Do približno takih nič kaj smešnih situacij slej ko prej privede politika izključevanja tujcev in "drugačnih" nasploh. Kar je postal problem celotne EU, celotnega sveta. Ni važno, kaj si, ampak od kod si.
Živo se spomnim, kako so se na vaterpolski tekmi evropskega prvenstva v Kranju leta 2003 stepli hrvaški in srbski gledalci. Iz Lijepe naše so se šli množičnega športnega turizma, srbski del fronte so zapolnili stanovalci blokovskega naselja Planina. Čeprav so slovenski organizatorji EP-ja vedeli, kaj se utegne zgoditi, so požar gasili šele, ko se je razplamtel in so v bazen leteli stoli in mize.
Živimo v dobi nenehnih požarov. Edino, kar ta vlada res dobro zna, je netenje požara. Še dobro, da nam vsaj gasilcev ne manjka.
