Denis Bende Živčec
Kaj pomeni biti najboljši oče na svetu in ali takšen sploh obstaja? O tem sta z veliko humorja, pa tudi iskrenosti, spregovorila igralca Miha Brajnik in Matjaž Javšnik, ki skupaj z Ladom Bizovičarjem, Nikom Zagodetom in Sašem Staretom pripravljata novo komedijo Jaz sem najboljši fotr na svetu. Predstava bo predpremierno zaživela 5. novembra v mariborskem Narodnem domu, uradna premiera pa bo dan pozneje v Kulturnem domu Mengeš.
Dobrodošla v Mariboru. Sta se že privadila na našo nekoliko bolj sproščeno atmosfero?
Miha: Ko sva se z Matjažem peljala čez Trojane, so se začeli vračati spomini. Oba sva v Mariboru preživela veliko časa in zadnjih 75 kilometrov sva samo obujala zgodbe. Največja travma? Da KGB ni več tak, kot je bil nekoč.
Matjaž: Takrat je bil pravi rokenrol. Špricar je stal še 70 centov in pili smo ga iz litrskih kozarcev za vlaganje kumaric.
Miha: Midva se sicer ne starava. Samo KGB se spreminja. Za mladosten videz pa jeva prašičje klobase. Zaradi kolagena, seveda!
O ženskih težavah, odnosih in materinstvu smo na odrih že veliko slišali. Zdaj ste na vrsto prišli očetje, ki so včasih nekoliko prezrti.
Miha: S tem, da so bili očetje prezrti ali odsotni, se ne strinjam povsem. Mi smo odraščali v Jugoslaviji, kjer nisi imel samo svojega očeta. Oče je bil še sosed, učitelj ali nekdo na igrišču. Všeč mi je, da se predstava očetovstva loteva pozitivno, kar je v današnjih časih dobrodošlo. Moram pa opomniti: v predstavi smo štirje očetje in Sašo Stare, ki otrok nima.
Matjaž: In ko nas posluša, jih najbrž tudi ne bo imel. Mi smo zanj najboljša kontracepcija.
Miha: Med nami so generacijske razlike in različne izkušnje, imamo pa nekaj skupnega. Vsi smo imeli očetovske figure, ki so pozitivno vplivale na nas. Naši očetje so bili navzoči, trudili so se in nam pomagali. Kako smo se mi kot mulci vedli do njih, je drugo vprašanje.
Matjaž: Naši fotri niso bili samo fotri, bili so pravi mojstri. Znali so vse popraviti, se dogovoriti v šoli, se postaviti zate pred sosedom, pa tudi stisniti kakšen bankovec v žep, ko si šel ven, in reči: "Pubec, fajn se imejte!"
Miha: Pa še interneta ni bilo. Če je oče rekel, da v Ameriki živijo čebele, velike kot kanglice, si mu verjel. Kje bi to preveril? Oče je bil Google pred Googlom.
Hitro ugotoviš, da gre za garaški posel
Toda danes vzgajata otroke v povsem drugačnem svetu. Kaj je pri očetovstvu ostalo enako?
Matjaž: Biti oče je odgovornost, ne glede na generacijo. Otroka moraš pripraviti na življenje in mu dati čim več orodij za prihodnost. Sicer smo si med seboj zelo različni, tudi kot starši, ampak vsi bi za svojega otroka naredili vse. Če bi bilo treba, bi prodal jetra in ledvico.
Miha: Tehnologija je v nekaj desetletjih povsem spremenila naše življenje. Že naši očetje so bili do nas drugačni, kot so bili njihovi očetje do njih. Mi pa smo do svojih otrok spet drugačni. Kar ostaja, je prepričanje, da za otroka delaš najboljše, kar znaš, četudi se pozneje izkaže, da ni bilo vedno tako.
Se vloga očeta danes spreminja? Slovenci imamo vendarle zelo močno predstavo o materi, od Cankarja naprej.
Matjaž: Mama je ena sama, pravimo, za očeta pa takega pregovora nimamo. Mama ima predvsem na začetku z otrokom posebno, zelo neposredno vez. Očetje pa pridemo na svoj račun nekoliko pozneje, ko otrok shodi, spregovori in lahko z njim počneš vse mogoče neumnosti. Takrat postaneš njegov pajdaš in zaveznik, pogosto tudi pri stvareh, ki jih mama ne bi ravno odobravala.
Miha: Jaz bi rekel, da se je spremenila predvsem vloga moškega. Danes je povsem normalno, da oče kuha, pospravlja, skrbi za otroke in opravlja gospodinjska dela. Včasih bi nekatere od teh stvari imeli za nemožate. Ne gre za to, da bi ženske moškim nekaj odvzele, ampak za evolucijo očetovstva. In prav je, da so ženske enakopravne tako v družini kot v družbi.
Sta že od nekdaj vedela, da bosta nekoč očeta?
Matjaž: Jaz sem si otroke vedno želel. Toda predstava o starševstvu je ena stvar, resničnost pa nekaj povsem drugega. Hitro ugotoviš, da gre za garaški posel in nenehno preizkušanje meja. Otroci ves čas preverjajo, koliko si načelen, koliko discipliniran in ali te lahko vržejo na finto.
Miha: Kot najstnik sem gledal film Trije moški in dojenček in dobil precej romantično predstavo o očetovstvu. Trije samski moški, ki se zabavajo, potem pa dobijo še dojenčico – kako imenitno! Toda vse, kar misliš, da veš pred rojstvom otroka, lahko vržeš skozi okno. Spet se učiš od začetka. Je pa to eden najlepših in najpomembnejših korakov v življenju.
Lado je bolj mehak oče
Katero pričakovanje se je najhitreje razblinilo?
Matjaž: Upal sem, da me bosta otroka ubogala. Pa me nista!
Miha: Jaz sem mislil, da bo otrok prvo leto predvsem pri mami in da se bom lahko malo izvlekel. Potem pa ugotoviš, da moraš tudi ti ponoči vstajati, ga nositi, zibati in uspavati. Priznam, na začetku sem se hotel malo švercati, pa ni šlo.
V predstavi naj bi bil Miha strožji, Matjaž pa nekakšen megafoter. Koliko sta vajina odrska lika podobna resničnima očetoma?
Miha: V vsakem avtorskem liku je nekaj tebe. Jaz poskušam biti doma avtoriteta, in to ne zato, ker bi si jo moral posebej zaslužiti, ampak ker sem oče. Jaz sem te naredil, hranim te, vozim naokrog – zato boš upošteval tudi kakšno moje pravilo. Doma bi bil rad Tito, maršal z dosmrtnim mandatom. Ne moreta otroka pri štirinajstih sklicati volitev, dvigniti rok in me odstaviti. Tega ni!
Matjaž: Jaz imam dva najstnika in ti lahko že zdaj povem, da boš preglasovan. (smeh) Moji težavi sta nekoliko drugačni, ker se otroka že osamosvajata. Kot oče veš, da jima moraš pustiti odleteti iz gnezda, čeprav bi jima najraje prilepil peruti, da bi še malo ostala doma.
Miha: Moja dva sta stara deset in trinajst let. Nekaj časa še imam, čeprav me Matjaž prepričuje, da pri trinajstih že počasi izgubljaš glasovalno pravico.
Kakšna očeta sta preostala člana zasedbe, Lado Bizovičar in Niko Zagode?
Miha: Lado je tak bolj mehak, skoraj waldorfsko-montessorijevski oče. Doma ima dve hčerki, zato so ga, se mi zdi, tri ženske ovile okrog malega prsta. Jaz še vedno mislim, da otroci potrebujejo avtoriteto.
Matjaž: Niko ima najmlajše otroke. Pri njem se marsikaj še da rešiti s sladoledom.
Miha: Po moje je trenutno celo najboljši med nami, ker je še v tistem obdobju, ko otrokom ponujaš same najlepše stvari. Mi imamo za sabo že toliko očetovske kilometrine, da smo vmes tudi kaj zamočili. Seveda pa bi morali vprašati še otroke, kaj si mislijo o nas.
Se očetje vsaj v prvih letih otrokom še vedno zdite nekakšni superjunaki?
Miha: Prvih nekaj let si središče njihovega vesolja. Ti sploh ni treba razmišljati, da bi bil superjunak, ker ti sami dajo občutek, da si Batman, Superman, Spiderman in profesor Baltazar v enem. Potem pa odrastejo in vse preverijo na spletu. Jaz sem očetu še dolgo verjel, da po kosilu na morju eno uro ne smeš v vodo. Danes razumem, da je samo hotel v miru zadremati. In zdaj isto govorim svojim otrokom, oni pa mi že kažejo raziskave, zakaj to ni res. Očetova avtoriteta v dobi interneta nima več lahkega dela.
Včasih moraš otroku pustiti, da se opeče
Danes je svet poln pasti, od družbenih omrežij do pritiskov vrstnikov. Kaj želita najbolj predati otrokoma?
Miha: Odraščal sem v velikem ljubljanskem blokovskem naselju, med ljudmi različnih narodnosti in socialnih okolij. Srbohrvaščino sem govoril, še preden smo se je učili v šoli. Zdaj živimo na vasi, več kot sto metrov od najbližjega soseda. Moja otroka nimata enake izkušnje raznolikosti. Zato se trudim, da jima pokažem, koliko različnih ljudi in načinov življenja obstaja. Nočem, da mislita, da je svet samo tisto, kar vidita doma in v šoli.
Matjaž: Jaz sem odraščal v Rušah, kar na človeku seveda pusti posledice! (smeh) Tudi mi živimo na podeželju, zato skušamo čim več potovati. Otroka gresta z mano tudi v tujino, kadar tam delam, in spoznavata različne ljudi. Predvsem pa želim, da se družimo z ljudmi, ki so pametnejši od nas. Takih je ogromno, le da se ne rinejo vedno v ospredje. Svet je res lahko kaotičen, a v njem je še ogromno lepega in dobrega.
Ju je smiselno za vsako ceno obvarovati pred neprijetnostmi?
Matjaž: Ne. S tem otroku narediš medvedjo uslugo. Ne moreš nadzorovati vseh informacij in vsega, kar bo doživel. Lahko pa mu privzgojiš vrednote in pokažeš, kaj je prav in kaj narobe. Moj sin se mora marsičesa naučiti na lastnih napakah. Včasih mu pustim, da ga polomi, ker bo samo tako razumel posledice. Takrat se oblikuje karakter.
Miha: Včasih moraš otroka pustiti, da se opeče, da ugotovi, kaj je vroče. Seveda mu želiš dobro in bi zanj storil vse, toda prav zato mu ne smeš vedno odstraniti vsake ovire. Pretirano zavijanje v vato je lahko kontraproduktivno.
Ali pri sebi opažata, da vse pogosteje uporabljata nasvete svojih očetov, ki so se vama nekoč zdeli zastareli?
Miha: Mene vse življenje spremlja očetov stavek: "Dvakrat premisli, enkrat reci." In grozno mi gre na živce, ker je imel prav takrat, ima prav danes in bo imel prav tudi jutri. Jaz pa pogosto najprej dvakrat odprem usta in šele potem razmislim. Moj oče je zelo načelen človek, nekoliko vojaškega značaja. Hotel me je naučiti, naj premislim, kakšne posledice imajo moje besede. Zdaj isti nasvet govorim otrokoma in vem, da me gledata enako, kot sem jaz gledal njega.
Matjaž: Meni je oče govoril: "Pozdravi vse ljudi, ki jih srečaš na poti na goro, ker jih boš srečal tudi na poti nazaj." V tem je bistvo spoštovanja. V Sloveniji se toliko prepiramo o levih in desnih, pa vsi potrebujemo iste stvari: šole, vrtce, bolnišnice, knjižnice, infrastrukturo. Zakaj bi se potem med seboj sovražili zaradi različnih pogledov? Če spoštuješ druge, bodo tudi oni spoštovali tebe. Samo tako lahko z dvignjeno glavo hodiš skozi življenje.
Matjaž, doživeli ste srčni infarkt. Kako je to spremenilo vaše družinsko življenje?
Matjaž: Sam na smrt gledam kot na del življenja. Vesel in hvaležen sem, da sem dobil podaljšek, ne razmišljam pa vsak dan o tem, kaj bi se lahko zgodilo. Je pa dogodek precej bolj zaznamoval mojo ženo in otroka, ker so bili zraven. Če danes samo kihnem, že vsi trije skočijo in sprašujejo, ali sem v redu. Njim je ostal strah. Jaz pa delam naprej, imam ogromno projektov, počutim se dobro in poskušam živeti bolj zdravo. Kako dolgo bo srce zdržalo, pa ne morem povsem nadzorovati.
Miha: Meni je zelo blizu rek, da ima zdrav človek tisoč želja, bolan pa samo eno. Dokler je človek zdrav, ga obremenjuje vse mogoče. Šele ko ima težave z zdravjem, razume, kako dragoceno je to, kar ima.
Sta v otrocih našla tudi razlog, da sta sama bolj odgovorna do sebe?
Miha: Zagotovo. Otrok ti da dodaten občutek odgovornosti in te na neki način zasidra. Preden postaneš oče, lahko marsikaj jemlješ precej lahkotno, potem pa se ti obzorje spremeni. Želiš biti tukaj, ker te nekdo potrebuje. V svojih otrocih pa žal vidim tudi precej svojih lastnosti. Včasih bi si želel več svojega očeta v sebi in manj sebe v svojih otrocih.
Bosta otroka nadaljevala vajino umetniško pot?
Matjaž: Moja dva sta preveč pametna za to! (smeh) Sinu so že ponujali glavni vlogi v mladinskih produkcijah, pa ju je zavrnil. Vidi, kako stresen je naš poklic. Ima pa odličen občutek za komedijo in ritem; mislim, da bi bil krasen komik. Toda Brin ima petnajst let in kdo ve, kaj ga bo še zanimalo. Živa se je odločila za psihologijo, ki bi jo rada povezala s poslovnim svetom. Doma ima veliko gradiva za doktorsko disertacijo. Jaz sem tu predvsem zato, da ju podpiram. Ne bom jima določal poti. Lahko sem kvečjemu kretničar, ki tu in tam predlaga, naj zamenjata tir.
Miha: Moja otroka vesta, kaj počnem, in sta že sodelovala pri kakšnem projektu, če jima je bil zanimiv. Toda nihče od njiju za zdaj ne kaže želje, da bi šel po moji poklicni poti. To mi je čisto v redu.
Družbena omrežja danes močno oblikujejo otroštvo. Kako se z njimi spopadata?
Miha: Njihov vpliv, predvsem vpliv algoritmov na mlajše otroke, je velik. Tudi v predstavi se dotaknemo tega. Popolne prepovedi so pogosto kontraproduktivne, ker je prepovedano najslajše. Nujno pa je postavljati meje in otrokom razložiti, da lahko na videz nedolžna objava sproži plaz, ki prizadene njihove vrstnike. Mlajši še ne razumejo vedno posledic svojih dejanj na spletu.
Matjaž: Jaz jima predvsem govorim, naj imata prave, fizične prijatelje. Kakšni prijatelji so to, če izginejo takoj, ko zmanjka elektrike? Pri nas na vasi otroci še vedno hodijo v gozd, na igrišče, čez polja. Prijatelj je tisti, ki mu potrkaš na vrata, se gresta osem ur podit, domov pa prideta raztrgana, bosa in lačna, a srečna. To je otroštvo.
Ženske bodo dobile uro in pol miru pred moškimi
Kakšno je v resnici sodelovanje z Ladom Bizovičarjem? Je težko delati z nekom, ki je tako izrazit perfekcionist?
Matjaž: Ni vedno lahko, je pa zabavno. Lado je krasen, topel človek. Najini mami sta bili nekoč hudo bolni in skupaj v bolnišnici. Nikoli ne bom pozabil, da je, ko je obiskal svojo mamo, prišel še do moje in jo peljal na sprehod. Zato je zame eden najljubših med ljudmi na slovenski sceni. Je pa po svoje naporen. Enkrat mu je vroče, drugič ga zebe, tretjič je lačen. O enem suknjiču lahko razpravlja dlje, kot so se moji otroci v vrtcu pripravljali na odhod od doma.
Miha: Ladu moramo na vsakih petnajst minut povedati, kako dober je, sicer mu pade raven ega in postane siten. (smeh) Malo se menjavamo: "Lado, kako dober suknjič! Lado, kako odlično si to naredil!" Šalo na stran, izjemno je nadarjen in takšni ljudje so lahko zahtevni sodelavci. On je solist, ki si želi, da bi bilo vse popolno. Na poti do popolnosti vidi veliko ovir, a prav zato končni rezultat pripelje tako daleč. Ni naključje, da smo se pri tej predstavi zbrali prav ti ljudje.
Sogovornike rad vprašam, kaj jih je življenje naučilo o ljubezni. Kaj pravita vidva?
Miha: Nekoč mi je nekdo rekel: "Vsak se sam odloči, s kom se bo kregal v življenju." In to je velika resnica. Pravljice o tem, da nekoga srečaš in potem šestdeset let vse cveti, so pač pravljice. Ti se spreminjaš, partner se spreminja, pridejo tudi težki trenutki. Bistveno je, s kom si jih pripravljen preživljati.
Matjaž: Jaz poznam star pohorski pregovor: "Bolj ko goniš, bolj leti, bolj drek mešaš, bolj smrdi, manj ko rad imaš, bolj boli." Po infarktu sem prišel še do enega spoznanja: hudo je, če si bolan, še hujše, če si bolan in star, najhuje pa, če si bolan, star in sam. Zato ljudem polagam na srce, naj se družijo, objemajo, hodijo med ljudi in si poiščejo stvari, ki jih veselijo. Življenje je eno samo in najlepše ga je živeti v dvoje.
Kaj bodo od predstave odnesle ženske?
Miha: Najprej poklon ženskam. Brez njih sploh ne bi mogli postati očetje. Potem pa bodo dobile še uro in pol miru pred moškimi, ki jih bodo pripeljale v gledališče. Ves ta čas bomo njihovo pozornost zadržali mi!
Matjaž: In še zabavno bo. Končno bodo njihovi moški nekaj denarja porabili za gledališče, ne samo za nogomet.
Za konec: zakaj sta prav vidva najboljša očeta na svetu?
Miha: Ker sem ustvaril dve bitji, ki bosta nekoč počeli čudovite, enkratne in povsem samosvoje stvari. Pa zagotovo tudi kakšno grozno.
Matjaž: Jaz pa nisem najboljši foter. Jaz sem najboljši ata na svetu. Ker sem otrokoma dal najboljše, kar imam v sebi, vse slabo pa sem poskušal zatajiti.
