Potniški parnik Eastland, na katerem se je na izlet odpravljalo približno 2500 ljudi, se je nenadoma prevrnil na bok, čeprav je bil še vedno privezan ob pomolu. V nesreči je umrlo 844 potnikov in članov posadke. Ladja ni trčila v drugo plovilo, ni je zajel požar in ni je potopilo neurje. Tragedija je bila povezana z dolgoletnimi težavami s stabilnostjo plovila, na katere so opozarjali že več kot desetletje.
Parnik Eastland je nastal v ladjedelnici Jenks Ship Building Company v mestu Port Huron v ameriški zvezni državi Michigan. Oktobra 1902 ga je naročila družba Michigan Steamship Company, splovili so ga 6. maja 1903, na prvo potovanje pa se je odpravil 16. julija istega leta. Sprva so ga nameravali poimenovati City of South Haven, vendar je to ime že uporabil konkurenčni ladjar. Po javnem natečaju, na katerega je prispelo 565 predlogov, so izbrali ime Eastland.
Ladja je bila dolga približno 81 metrov, široka 11,63 metra in je imela bruto tonažo 1961. Poganjala sta jo parna stroja s trojno ekspanzijo, paro pa so zagotavljali štirje kotli na premog. Skupna moč pogona je znašala 1750 konjskih moči na gredi oziroma približno 1305 kW (1.774 KM), največja hitrost pa 16,5 vozla. Zaradi hitrosti je dobila vzdevek Greyhound of the Lakes oziroma hrt Velikih jezer. Težave so se pojavile že v prvi sezoni. Eastland ni dosegala pričakovane hitrosti, njen ugrez pa je bil prevelik za nekatere pristaniške vode. Septembra 1903 so jo zato poslali nazaj v ladjedelnico, kjer so spremenili razporeditev strojev, izboljšali dovod zraka v kotle in opravili druge predelave. Hitrost se je povečala, vendar so posegi zmanjšali stabilnost plovila. Dodatna masa v zgornjih delih ladje in manjši ugrez sta neugodno vplivala na njeno metacentrično višino, enega ključnih pokazateljev stabilnosti.
Opozorilnih dogodkov ni manjkalo. Julija 1904 se je ladja s približno 3000 potniki na krovu tako močno nagnila, da se je skoraj prevrnila. Njeno dovoljeno število potnikov so nato zmanjšali na 2800, odstranili nekaj kabin, namestili dodatne rešilne čolne in popravili trup. Avgusta 1906 je sledil nov nevaren nagib, julija 1912 pa se je med vkrcavanjem potnikov v Clevelandu nagnila za približno 25 stopinj.
Kljub temu so z njo še naprej opravljali izletniške prevoze po Velikih jezerih. Vmes je večkrat zamenjala lastnike in plovne poti, leta 1914 pa se je vrnila na Michigansko jezero, kjer je povezovala Chicago in St. Joseph.
Usodno soboto, 24. julija 1915, je podjetje Western Electric za zaposlene v svoji tovarni Hawthorne Works organiziralo izlet v Michigan City v Indiani. Za prevoz so najeli parnike Eastland, Theodore Roosevelt, Petoskey, Racine in Rochester. Na ladjah so se zbirali delavci in njihove družine, številni med njimi so bili priseljenci iz evropskih držav.
Vkrcavanje na ladjo Eastland se je začelo okoli 6.30 na južnem bregu reke Chicago, med ulicama Clark in LaSalle. Do 7.10 je bilo na krovu že približno 2500 potnikov, kolikor je znašala dovoljena zmogljivost ladje. Veliko ljudi je stalo na odprtih zgornjih palubah, drugi so se zaradi hladnega in vlažnega jutra umaknili v notranje prostore.
Ladja se je začela rahlo nagibati proti levemu boku, stran od pomola. Posadka je poskušala nagib popraviti z dovajanjem vode v štiri balastne rezervoarje, vendar ukrepi niso zalegli. Ob 7.28 se je ladja nenadoma močno nagnila in se povsem prevrnila na levi bok.
Vse se je zgodilo v nekaj trenutkih. Ladja je obležala na dnu reke, ki je bila tam globoka približno 6,1 metra. Od pomola je bila oddaljena le okoli šest metrov, vendar bližina obale ni preprečila katastrofe. Številni potniki so ostali ujeti pod palubami, kamor je vdrla voda. Nekatere so pod seboj pokopali težki kosi pohištva, med njimi klavirji, knjižne omare in mize. Reševanje se je začelo takoj. Kapitan John O'Meara in posadka bližnjega plovila Kenosha so se približali prevrnjenemu trupu in pomagali ljudem, ki so se poskušali rešiti iz vode ali splezati na bok ladje. Med reševalci je bil tudi mornar Peter Boyle s parnika Petoskey, ki je med reševanjem potnikov sam utonil. Pomembno vlogo pri organizaciji pomoči je imela medicinska sestra podjetja Western Electric Helen Repa.
Posledice so bile katastrofalne. Umrlo je 844 ljudi, s čimer je potop ladje Eastland postal najhujša ladijska nesreča na Velikih jezerih po številu smrtnih žrtev. Med potniki je bilo veliko priseljencev iz Češke, Poljske, Norveške, Nemčije, Irske, Švedske, Danske, Italije, Madžarske in Avstrije. Samo med češkimi priseljenci je življenje izgubilo 220 ljudi.
Trupla so odnašali v začasne mrtvašnice po mestu. Eno so uredili v bližnji stavbi Reid, Murdoch & Co., pozneje pa so neidentificirane žrtve prenesli v orožarno drugega polka. Western Electric je za pomoč prizadetim družinam in reševalne dejavnosti namenil 100.000 dolarjev. Med ljudmi, ki bi morali biti na ladji Eastland, je bil tudi dvajsetletni George Halas, poznejši trener in lastnik moštva Chicago Bears ter eden od ustanoviteljev ameriške nogometne lige NFL. Ker je zamujal na pomol, se na ladjo ni vkrcal. Njegovo ime se je kljub temu sprva pojavilo na seznamu umrlih. Njegov prijatelj Ralph Brizzolara in njegov brat sta bila na krovu, vendar sta se rešila skozi ladijski okni.
Preiskava je razkrila dolgo zgodovino težav s stabilnostjo. Posebno pozornost so namenili tudi dodatni masi rešilne opreme, ki so jo morali na potniške ladje namestiti po sprejetju nove ameriške zakonodaje marca 1915. Zakon je bil posledica varnostnih reform po potopu Titanica. Na ladji Eastland so dodatni rešilni čolni morda še poslabšali že obstoječo nestabilnost, saj so povečali maso v zgornjem delu plovila.
Lastniki so se morali odločiti med zmanjšanjem dovoljenega števila potnikov in namestitvijo dodatnih rešilnih čolnov. Izbrali so drugo možnost, saj so želeli dovoljenje za prevoz do 2570 potnikov. Stabilnost je dodatno poslabšala predelava leta 1914, ko so del lesenih tal v sprednji jedilnici zamenjali s približno pet centimetrov debelo plastjo betona in dodali beton še v zadnjem delu ladje. S tem so povečali njeno maso za približno 15 do 20 ton. Velika porota je predsednika in tri druge vodilne predstavnike ladjarske družbe obtožila uboja, kapitana in ladijskega inženirja pa malomarnosti. Po ugotovitvah preiskovalcev so k nesreči prispevali nestabilnost zaradi obremenitve s potniki, nepravilno ravnanje z balastno vodo in konstrukcijske pomanjkljivosti.
Med postopkom za izročitev obtožencev zvezni državi Illinois je pričal tudi Sidney Jenks, predsednik družbe, ki je zgradila ladjo Eastland. Pojasnil je, da so prvotni naročniki želeli hitro ladjo za prevoz sadja, zato je zasnoval plovilo za približno 500 potnikov. Na vprašanje odvetnika Clarencea Darrowa, ali je razmišljal o morebitni poznejši uporabi za prevoz 2500 ali več ljudi, je odgovoril, da ni mogel vedeti, kako bodo ladjo uporabljali, potem ko je zapustila ladjedelnico.
Jenks je priznal tudi, da uradnega preizkusa stabilnosti ladje niso nikoli opravili. Kot dokaz njene stabilnosti je navedel dogodek ob splavitvi, ko se je plovilo nagnilo za približno 45 stopinj, nato pa se samo vrnilo v pokončen položaj. Sodišče je nazadnje zavrnilo izročitev šestih obtožencev Illinoisu, ker je presodilo, da dokazi ne zadostujejo za utemeljen sum njihove kazenske odgovornosti. Pri odločitvi je upoštevalo tudi dejstvo, da je ladja Eastland pred katastrofo več let prevažala potnike brez primerljive nesreče. Odločitev o izročitvi ni pomenila vsebinske sodbe o vseh vzrokih tragedije. Presenetljivo se zgodba ladje s tragedijo ni končala. Eastland so 14. avgusta 1915 dvignili iz reke in jo decembra istega leta prodali na dražbi. Novembra 1917 jo je prevzela mornariška rezerva zvezne države Illinois. Ladjo so predelali v topnjačo in jo februarja 1918 preimenovali v Wilmette. Septembra istega leta je uradno vstopila v službo ameriške mornarice.
Ker je bila prva svetovna vojna že skoraj končana, se Wilmette ni udeležila bojnih operacij. Večinoma je služila za usposabljanje mornarjev na Velikih jezerih. Junija 1921 je dobila nenavadno nalogo: potopiti nemško podmornico UC-97, ki jo je Nemčija po koncu vojne predala Združenim državam Amerike. Ladja je ostala v uporabi tudi med drugo svetovno vojno. Njena posadka je usposabljala mornariške topničarje za oborožene trgovske ladje. Avgusta 1943 je Wilmette med desetdnevnim ribolovnim oddihom prevažala celo ameriškega predsednika Franklina D. Roosevelta in več njegovih tesnih sodelavcev. Novembra 1945 so jo dokončno umaknili iz aktivne službe, decembra istega leta pa izbrisali s seznama mornariških plovil. Na dražbi so jo prodali 31. oktobra 1946, razrez pa je bil končan leta 1947. Tako je ladja, v nesreči katere je leta 1915 umrlo 844 ljudi, svojo zgodovino zaključila šele več kot tri desetletja po katastrofi.
Na tragedijo danes spominjajo zgodovinska obeležja v Chicagu. Prvo spominsko ploščo ob reki so postavili leta 1989, po njeni kraji leta 2000 pa so leta 2003 namestili novo. Ob stoletnici nesreče leta 2015 so na pokopališču Bohemian National Cemetery odkrili še spomenik v obliki velikega ladijskega krmila.
