Danes je smučanje nek drug šport. Imamo šampione, velike šampione. A takšnih asov, kot je bil Alberto Tomba (ali Ingemar Stenmark), več ni. Tomba je smučarske terene spremenil v nogometne stadione. Pokoril si je celo državo pa še kakšno sosednjo po vrhu. Spomnimo se le, kako so noreli za njim v Krajnski Gori, pa čeprav je tam po pravilu naklestil domačega junaka Jureta Koširja. Si lahko zamislite, da bi nekaj deset tisoč ljudi kričalo "Marc Odermatt"? Težko. No, Tombovo ime so vzklikali. Topotali z nogami. Prenekatera gospodična se je od hrepenenja preprosto zvrnila v sneg.
Tomba je bil neverjetno fizično močan, a z izjemno fino tehniko. Neomajno hladen čudežni otrok moči in gibčnosti. Vseskozi je dajal vtis, da je počasen, saj je bilo njegovo smučanje tako zbrano, da hitrosti nismo opazili. Bil je mojster drugih voženj. Prve, jutranje, niso bile za tega junaka nočnega življenja. Ko se je okrog poldneva prebudil, si je zabrundal: "No, pa dajmo!" Ko se je pognal in vrgel na progo, je okrog njega frčalo. "Tomba la Bomba" (Tomba bomba) so kričali navdušeni rojaki.
Fant iz mesta
Alberto Tomba se je rodil 19. decembra 1966 v San Lazzaru di Savena, mestecu pri Bologni, kamor se je družina kmalu preselila. Oče Franco je bil premožen tekstilni tovarnar. Otroke sta z ženo Mario Grazio vzgajala v klasičnem italijanskem slogu - družina vselej na prvem mestu. Alberto je bil priden učenec, vzoren sin. V družini je vselej našel največjo oporo, mamo in očeta je naravnost oboževal. Prav tako leto starejšega brata Marca in enajst let mlajšo sestro Alessio. Na družino je mislil tudi v najtežjih trenutkih. Na olimpijskih igrah leta 1988 je med veleslalomskima vožnjama poklical domov in klepetal debelo uro. Opeval je mamine testenine, ki so bile tistega dne na domači mizi, in se jezil nad sestrinimi vragolijami. Nato je stopil na smuči in … saj veste - zmagal.
Oče je bil velik športni navdušenec in je nad športom navdušil tudi svoje otroke. A pod svojimi pogoji: "Bodite iskreni, hvaležni, pristni in samosvoji." Ko je Alberta čez leta pospremil v svet vrhunskega športa, mu je zabičal, da mora biti do ljudi prijazen in spoštljiv: "Kdor goji zamere in sovraštvo, nikoli ne bo zmagovalec." Franco Tomba je vzpodbujal svoja dva sina, Alberta in Marca, da smučata. Ker so živeli v mestu, v povsem netipičnem smučarskem okolju, ju je Franco vsakodnevno vozil iz njihove vile iz 16. stoletja do uro oddaljenih Apeninov, do malega smučarskega središča Sestola. Nato je ata Tomba odšel na delo, sinova pa na smuči. Alberto si jih je prvič pripel pri treh letih, tekmovati je začel pri sedmih. Sprva je kazalo, da bo Marco boljši smučar, a to je Alberta le še bolj podžgalo, da bi očetu dokazal, da lahko tudi on postane prvak. Ko ga je mlajši brat začel prehitevati, je Marco postavil smučke v kot in šel po očetovih poslovnih stopinjah. "Brez očeta ne bi bilo nič od mojega smučanja. Globoko verjamem, da je podpora staršev ključna za rast mladega športnika," je dejal Alberto.
Zrasel je do 182 centimetrov, v najboljših letih je bil težak 90 kilogramov. A brez maščob, mišica pri mišici! Močna postava mu je omogočila hiter prehod na novo tehniko smučanja, zlahka je opravil z uvedbo vzmetnih vratc namesto klasičnih, trdih. Že njegovo otroško smučanje ni poznalo kompromisov ali taktiziranja. Zmeraj po najkrajši možni poti, pa naj se je zdela še tako nesmiselna in težka.
Ko je bil Alberto že velik fant (22 let), mu je oče pred olimpijado obljubil ferrarija, če se vrne domov z zlato kolajno. Takoj po koncu tekme, ki jo je Alberto zlahka dobil, je zakričal v mikrofon italijanske televizije "Pa rdeč naj bo!" Rodila se je druga ljubezen, s katero je Italijanom še bolj popihal na dušo. Le katera italijanska mama si ga ne bi želela za zeta? Smučar Alberto Tomba je na belih strminah dosegal neverjetne uspehe. Ko je ob koncu potegnil črto pod kariero in pogledal na polico s pokali, so se tam bleščale tri zlate olimpijske kolajne, dve srebrni, dve zlati s svetovnih prvenstev, dve bronasti. Osvojil je štiri male globuse v svetovnem pokalu, štiri v slalomu in štiri v veleslalomu, enkrat je osvojil tudi skupni naslov, čeprav hitrih disciplin sploh ni smučal.
V svetovnem pokalu se je pojavil leta 1985 in že kmalu opozoril nase. Ne le s smučanjem, temveč tudi z vsem okrog sebe. Postavni, zgovorni črnolasec je hitro postajal zvezda. Nase je opozarjal tudi z načinom življenja, ki je bilo vse prej kot športno. Medtem ko so se drugi smučarji držali špartanskega načina življenja, se podrejali ekipam in trenerjem, se Alberto na to ni oziral. Zamudil ni nobene zabave, odklonil nobenega povabila. Bil je strup za dekleta, ki so mu prenekatero noč ukradla prepotreben spanec in počitek. Trenerji so si svoje mislili, niso pa ga mogli umiriti. Konec koncev, zakaj bi ga, dokler zmaguje?
Na olimpijskih igrah v Calgaryju leta 1988 je postal prvi zvezdnik. Ljubitelji smučanja so bili vajeni dolgoletne prevlade tihega, skromnega Šveda Ingemarja Stenmarka, ko je vse skupaj na glavo postavil poredni fant iz Bologne. Ne le, da je odlično smučal, o tem je tudi na dolgo in široko razpredal, se napihoval in repenčil. Za priljubljenost smučanja še nikoli nihče ni storil toliko.
Ferrari in Katarina
V Calgaryju se Alberto ni le napihoval, temveč je svoje tudi dokazal. V veleslalomu je konkurenco deklasiral in že po prvi vožnji, praviloma njegovi slabši, vodil z več kot sekundo naskoka. Zlato kolajno bi mu lahko odvzela le napaka, a je tekmeci niso dočakali. To je bila tekma za tisti njegov prvi ferrari … Čez nekaj dni je vajo ponovil še v slalomu, tokrat bolj v svojem slogu. Po prvi vožnji je zaostajal skoraj za sekundo, v drugi je pokazal, zakaj se ga drži sloves mojstra drugih voženj. Še eno zlato!
Ko so ga na tiskovni konferenci vprašali, česa si zdaj sploh še želi, je bil Alberto Tomba skrivnosten: "Vse imam, vse sem dosegel. Pa vendar je še ena majhna, skrita želja. Kmalu vam jo izdam!" In je odhitel v olimpijsko vas, kjer je na zmenek povabil Katarino Witt, zlato nemško umetnostno drsalko, ledeno kraljico, ki je takrat veljala za najlepšo športnico na svetu. Nemka takrat vabila ni sprejela, se je pa šušljalo, da sta se v naslednjih letih kar precej družila. Ali je bila kriva zaljubljenost v lepo Nemko ali kaj drugega - sledila je kriza. Leta 1989 si je Alberto zlomil ključnico, potem ko se je lotil superveleslaloma. Jezilo ga je, ker se zgolj s slalomom in veleslalomom realno ni mogel vmešati v boj za veliki kristalni globus. Tekmeci, takrat sta izstopala vsestranska Švicarja Pirmin Zurbriggen in Paul Accola, so zbirali točke v več disciplinah. Poškodba je Tombo zaustavila, v letih 1989, 1990 in 1991 se je le nekajkrat veselil zmag. Ko pa so se rane končno zacelile in je poškodba postala preteklost, je sledila nova eksplozija. V pravem trenutku! Leto 1992 je bilo namreč znova olimpijsko.
Sezono je začel atomsko in pred olimpijado dosegel že sedem zmag. Tekmeci so bili prestrašeni, Alberto pa jih je z veličastnimi zmagami in legendarnimi tiskovnimi konferencami spravljal v obup. "Jaz sem zver!" je kričal. Ko je v domači Alta Badii deklasiral konkurenco za skoraj dve sekundi, je "skromno" povedal: "Jaz sem novi smučarski mesija!" In ko so ga novinarji čez čas spomnili na te bahave izjave: "Sem res to rekel? Ne spomnim se natančno. Bo že držalo, če tako pravite. Veste, ko pridirkaš v cilj, tvoja usta niso vselej usklajena z možgani."
Tombomanija
Javnost ga je oboževala, pred olimpijado so novinarji predlagali, da bi prizorišče Albertville preimenovali kar v Albertoville. Mu bo uspelo postati prvi smučar, ki bi ubranil olimpijski naslov v eni izmed smučarskih disciplin? Tomba o tem sploh ni dvomil in je znova šokiral: "Želim si novih zmag in odločil sem se, da bom tokrat priden fant. Običajno se zabavam s tremi dekleti do petih zjutraj, v olimpijski vasi se bom raje zabaval s petimi, a le do treh zjutraj. Spanje je pomembno."
Nalogo je opravil takoj, v veleslalomu, z najboljšim časom v obeh vožnjah. Pred slalomsko tekmo je očitno uresničil tisto o zabavah z dekleti pozno v noč: v jutranji prvi vožnji je spal in zaostal kar poldrugo sekundo. Tradicionalno najhitrejša druga vožnja je takrat zadostovala zgolj za srebro. To je bil prvi Albertov olimpijski poraz. Italija mu je velikodušno oprostila. O tem, kako radi so ga imeli v domovini, najbolje priča podatek, da so med eno izmed njegovih olimpijskih voženj prekinili neposredni prenos festivala v San Remu - prvič. Na drugem programu nacionalke je bil prenos maše iz Vatikana. Uganili ste, tudi tega so prekinili, v startni hišici je bil Tomba ...
Naslednje leto je z nizom zmag v tehničnih disciplinah končno osvojil tudi veliki kristalni globus. Tombomanija je bila na vrhuncu. Bil je najbolj znan športnik v Italiji in tisoči navijačev so se zgrinjali na vsako dirko svetovnega pokala. Tik pred velikim finalom, ki na Albertovo zmago ni več vplival, se je nek novinar odločil, da zakoraka iz anonimnosti. Objavil je staro fotografijo golega Alberta Tombe iz savne, posneto 1988. Predrzni novinar je celo prišel na finalno razglasitev rezultatov. Ko ga je Tomba zagledal, je pograbil svoj tako težko pričakovani pokal za skupno zmago in ga zalučal proti novinarjevi glavi.
Sledilo je še nekaj let vzponov in padcev. Še nekaj malih kristalnih globusov, medalja ali dve na svetovnih prvenstvih. Po sezoni 1997/98 se je odločil, da je vsega dovolj. "Utrujen sem. Ne toliko od smučanja, bolj od vsega tistega, kar moje ime povleče za seboj."
Tri najpomembnejše stvari na svetu
S koliko dekleti so povezovali Alberta Tombo! Verjetno le on ve ... Povezovali so ga z marsikatero zvezdnico, a Tomba je imel najraje Italijanke. Nekaj časa sta prijateljevala z Deborah Compagnoni, nekakšno dekliško različico Tombe la Bombe. A junak naše zgodbe se ni znal ustaliti. Leta 1991 je strela končno zadela tudi večnega plejboja. Ime ji je bilo Martina Colombari, o začetku svoje triletne zveze z Albertom pa je pozneje povedala: "Bilo je v Milanu, ko sva z Albertom po naključju bivala v sosednjih sobah v hotelu. Alberto me je takoj, brez oklevanja povabil na zmenek."Bodoča mis Italije se je spominjala: "Mama mi je dovolila oditi na zmenek (ni bilo mame, ki bi hčerki prepovedala zmenek z Albertom), a me je opozorila na skrite pasti druženja z njim. Bila sem namreč še nedolžna. Tri leta sva bila noro zaljubljen par, pozneje sva se zlomila pod pritiskom javnosti. Sva pa ostala prijatelja, s čudovitimi skupnimi spomini."
Alberto si je pozneje urice krajšal s številnimi lepoticami, tudi misicami po športni upokojitvi so ga stalno vabili v žirije, kjer so izbirali najlepše. In Alberto je imel oko za takšne reči. "Mama mi je vselej prigovarjala, naj se vendar že umirim, ustalim. Da je že čas za poroko, za kakšnega malega Tombo. Ni mi uspelo. Danes se bližam šestdesetim, za takšne hece je že prepozno. Pa mi ni žal. V življenju mi nikoli niso manjkale tri najpomembnejše stvari na svetu: diskoteka, ženska in ferrari."
Ferrari
Ferrari je za Italijane nacionalni ponos, nekako tako kot Planica za Slovence. Vemo že, da je Alberto Tomba svojega prvega prejel kot očetovo darilo za svojo prvo olimpijsko zmago. Bil je rdeč, kot si je takrat zaželel. Alberto se je v Ferrari zaljubil. Sam ga je umival in loščil, ga božal na parkiriščih, pred domačo hišo, ob vsaki priložnosti. Rad je vozil hitro, čeprav je na prvo mesto postavljal varnost.
Tudi pri avtomobilskem gigantu so znali izkoristiti Tombovo priljubljenost. Albertu avtov več ni bilo treba kupovati, vsako leto ali dve so mu podarili nov model. Da bi ga le vozil, da bi se le kazal z njim. Alberto ni manjkal na nobeni promociji, bil je večji ambasador znamke kot številni dirkači, ki so za velikana iz Maranella osvajali lovorike v formuli ena. Za usodno povezavo med legendarnim smučarjem in legendarnim avtomobilom so vedeli vsi.
Življenje brez tekem
Težko je sploh reči, kaj Alberto Tomba počne v letih po smučarski upokojitvi. Vse in nič, bi lahko bil eden od odgovorov. Seveda je nadaljeval s svojim načinom življenja: bil je bogat moški, ki mu ne bo treba delati. In tega se je natančno in pridno držal! Menjaval je dekleta, menjaval Ferrarije. Potoval po svetu, se udeleževal najrazličnejših prireditev. Vabili so ga na film, pa ni maral, na televizijo, pa ni maral niti tega. Prihajal je nepričakovano, običajno nenapovedan in takoj razburkal dogajanje. Zvezdnik, kot jih je Italija imela le malo! Brez športa vendarle ni mogel. Pomagal je smučarski zvezi, postal neke vrste ambasador olimpijskega komiteja.
Občasno ga je tudi zaneslo. Ko se je nekaj let preskušal kot karabinjer, je končno opustil sanje, ko so ga kar nekajkrat ulovili pri prehitri vožnji. Njega, karabinjerja, ki bi moral biti vzor drugim!
Še kot mladenič je naivno zaupal nekim davčnim svetovalcem, ki so obračali njegove milijone in pri tem pridno iskali luknje pri plačevanju davkov. Ko so Alberta čez nekaj let obtožili utaje, sprva sploh ni razumel, kaj mu govorijo, nato pa se izmazal s povračilom dolgov in pogojno kaznijo. Le kdo bi si upal zapreti legendo?
Še huje ga je zaneslo ob nekem potovanju na Sejšele, ko so cariniki ugotovili, da mu je potekla veljavnost potnega lista. Ker bi naj tam preživel nekaj lepih dni v izbrani družbi, se je razburjen vrnil v hotel in kar sam, z navadnim kulijem popravil datume v potnem listu. Seveda so ga razkrinkali, a se je potem, ko se je javno poimenoval za osla, še enkrat izvlekel brez resne kazni.
Konec osemdesetih je bil Alberto nekoliko ljubosumen na Diega Armanda Maradono, ki je obnorel italijanske ljubitelje nogometa. "Razumem, v nogometu je več navdušencev kot v smučanju. Maradoni ne zavidam, bi ga pa rad izzval: jaz namreč nisem slab v nogometu, me pa res zanima, kako bi se on znašel na smučeh!"
Krute besede, ki so značilne za prenekaterega vrhunskega športnika, sploh pa za zvezdnike Tombinega kova. Alberto je v srcu bil in ostal skromen fant: "Uživam v družini in prijateljih, potovanjih, teku, smučanju. Poskušam pomagati ljudem in prenašati svojo strast do športa na mlado generacijo. Gledam svoje stare dirke in uživam v spominih. In seveda jem, plešem, ljubim, se oblačim in vozim po italijansko."
Bil je izbran za najboljšega italijanskega športnika v zimskih športih in drugega, za kolesarjem Faustom Coppijem nasploh. Ko pa so ga na večni lestvici najboljših smučarjev posadili na tretje mesto, za Ingemarjem Stenmarkom in Hermanom Maierjem, je dejal: "Če gledamo rezultate, je Stenmark zagotovo najboljši. Če gledamo postavo, zmaga Maier, čeprav njegova postava ni naravna, temveč izklesana s treningom. Če pa gledamo vpliv na smučanje, potem primerjav ni. Le eden je Alberto Tomba!"
