Njegova zmaga nad Borisom Spaskim v Reykjaviku leta 1972 je takrat popolnoma prevzela svetovno javnost. Mediji so slavili zmago ekscentričnega ameriškega individualista, ki je sam samcat opravil s celotnim sistemom, ki ga je v šahu zgradila Sovjetska zveza. Bil je prvi veliki planetarni šahovski zvezdnik, "odgovoren" za globalni šahovski bum. Ob njegovem imenu sta se vselej ustavila uho ali oko. Z njegovim imenom se je v zgodnjih 70-ih začela večina vesti po svetu, tudi tistih v najbolj udarnih medijih. Njegov neustavljivi pohod med letoma 1970 in 1972 je bil dosežek, ki mu v športni zgodovini težko najdemo primero. Konec leta 1972 so ga izbrali za ameriškega športnika leta. Konkurenca? Mark Spitz, ki je tistega leta osvojil sedem zlatih olimpijskih kolajn. Eden in edini: Robert James Bobby Fischer (1943-2008).

Američan judovsko-madžarske krvi

Fischer je bil rojen v Chicagu, od koder se je družinica preselila v New York, najprej na Manhattan in končno v Brooklyn, kjer je Bobby odrasel. Njegova mati Regina je bila medicinska sestra in judovske krvi. Živela je zelo pisano življenje: rojena je bila v Švici, družina se je kmalu preselila v ZDA, Regina pa je že kot najstnica ušla nazaj v Evropo, naravnost v nacistično Nemčijo. Ko je ugotovila, da se tam Judom ne piše dobro, se je preselila v Rusijo, kjer se je navdušila nad komunističnimi idejami. Pa tudi nad fanti iz sveta fizike: poročila se je s še enim prebežnikom, nemškim fizikom Hansom-Gerhardtom Fischerjem, s katerim sta dobila hčer Joan.

Regina tudi v Rusiji ni dolgo vzdržala in leta 1940, tri leta pred Bobbyjevim rojstvom, se je vrnila v ZDA. Tam je spoznala še enega slavnega fizika, Madžara Paula Nemenyija, ki naj bi bil biološki Bobbyjev oče. A kaj, ko Regina uradno še ni bila ločena. Bobby je dobil priimek Fischer in tako je tudi ostalo.

Usodno darilce

Za šesti rojstni dan je Bobby dobil darilce: šahovski komplet. S sestro sta se naučila pravil igre iz priloženih navodil, fant pa je kmalu postal obseden z igro. Razvijati se je začela najčistejša ljubezen, ki jo je šahovska javnost kdajkoli spremljala. Ljubezen med Bobbyjem in lesenimi figuricami je bila brezpogojna, čista, božanska.

Mama Regina je bila ogorčena. Za svojega inteligentnega sina (pozneje, ko so mu na Univerzi Stanford izmerili inteligenčni kvocient - IQ, je številka je pokazala neverjetnih 196), ki je v trenutku reševal zapletene uporabne naloge ali se mimogrede naučil tujih jezikov, si je zamišljala druge vrste prihodnosti. Zdravnik ali še bolje znanstvenik, če se le da - fizik. "Svet mu bo ležal pred nogami," je upala in si želela.

Ko je bil Bobby star dvanajst let, je mati dokončno ugotovila, da ga na širnem svetu zanima le šah, šola in učenje pa niti najmanj ne, zato je končno popustila. Odpeljala ga je v šahovski klub Manhattan, kjer je spoznal mojstra Jacka Collinsa, svojega prvega in do smrti edinega trenerja. Collinsova knjižnica je Bobbyju odprla nov svet, dobrodušni možakar pa je postal neke vrste njegov nadomestni oče. Že leta 1956 je Bobby postal mladinski prvak, leto pozneje, pri komaj štirinajstih, že tudi ameriški članski prvak. Od takrat pa vse do konca kariere je Fischer osvojil vse turnirje na ameriških tleh, na katerih je šahiral, z izjemo enega (Santa Monica leta 1966, ko je bil drugi). Vse!

Bobby je v šoli vzdržal do 16. leta. Iz srednje šole se ga spominja pevka in igralka Barbra Streisand, ki trdi, da sta celo sedela v isti klopi. "Kakšen dolgočasnež! Medtem ko so meni po glavi rojile vsakršne vragolije, je ta sicer zelo čedni fant vseskozi buljil v magnetni šah!"

V Sloveniji med zvezde

Pisalo se je leto 1958, ko se je dolgoroki mladenič sprehajal po recepciji prestižnega portoroškega hotela Palace. Že petnajst dni je bil gost v hotelu, oblečen pa je bil vselej enako. Pulover, ponošene kavbojke. Vendar mu še zdaleč nihče ni zameril neprimerne obleke v tako elitnem hotelu. Bobby je namreč nastopal na medconskem šahovskem turnirju, s petnajstimi leti pa je bil daleč najmlajši med vsemi. To je bil njegov debi na največji sceni. In kakšen! Gladko se je uvrstil na kandidatski turnir, mimogrede je postal še velemojster - daleč najmlajši v šahovski zgodovini. V Portorožu so mu jedli z rok, njegova soba je bila od takrat vselej rezervirana za slovitega gosta, ki se je v Slovenijo še nekajkrat vrnil.

Štirikrožni kandidatski turnir je bil prav tako v Jugoslaviji, prva dva kroga na Bledu, tretji v Zagrebu in četrti v Beogradu. Bobby je na Bled prišel z velikimi ambicijami, a se je prvič srečal s sovjetsko ekipno igro. Turnir je končal na petem mestu med osmimi udeleženci in bil najvišje uvrščen nesovjetski šahist. Ti so medsebojne partije remizirali, proti drugim pa igrali na vso moč. Peto mesto je bil kljub temu imeniten dosežek za 16-letnega fantiča, ki pa je izgubil vse štiri partije z Mihailom Taljem, zmagovalcem turnirja in bodočim svetovnim prvakom.

Leta 1961 so na Bledu organizirali veliki mednarodni turnir. Ob nekaj sovjetskih asih, na čelu s Taljem, je bil seveda povabljen tudi Bobby. Talj je znova slavil, Fischer je bil takrat že drugi. Z nekaj let starejšim Taljem pa sta postala dobra prijatelja.

Bobby je Talja prvič premagal prav na Bledu. Povabil ga je v bar na kozarček pred spanjem.

"Kaj ti smem naročiti?"

- Kozarec ciankalija, prosim.

"Z ledom ali brez?"

V času olimpijade v Varni leta 1962 je ob neki priložnosti Talj vprašal takrat devetnajstletnega Fischerja, kdo je po njegovem mnenju najboljši igralec na svetu. Ko je videl začuden izraz na Bobbyjevem obrazu, je Talj hitro dodal: "Takoj za tabo, seveda."

Strmeč v Talja je Bobby odgovoril: "Hm, tudi ti ne igraš tako slabo ...".

Presneti Rusi! Ne grem se več!

Leta 1962 se je kandidatska zgodba izpred treh let ponovila. Šahisti so se zbrali na karibskem otočku Curacau, da med seboj določijo izzivalca ostarelega svetovnega prvaka Mihaila Botvinika. Devetnajstletni Bobby pa je bil že favorit za zmago: le dva meseca poprej je deklasiral konkurenco na medconskem turnirju v Stockholmu. Proti sovjetski ekipni taktiki Fischer tudi tokrat ni našel orožja, po turnirju pa jih je javno napadel: "Rusi (Bobby je šahiste iz Sovjetske zveze metal v en koš in jih enotno imenoval za Ruse) goljufajo! Med seboj hitro remizirajo in hranijo moči za partije proti konkurentom. Proti meni, denimo. In jaz tako ostajam kaznovan za pošteno bojevitost, za brezpogojno igro na zmago v vsaki partiji. Tega se preprosto ne grem več in v bojih za svetovno prvenstvo me ne boste več videli!"

Na Curacau o puloverjih in ponošenih kavbojkah ni bilo več sledu. Po odru je korakal eleganten mlad mož, vsak dan v novi, posebej zanj skrojeni obleki. Za Bobbyjevo obsedenost z lepimi oblačili je bil kriv elegantni argentinski starosta Miguel Najdorf, ki je na Bobbyjevo vprašanje o tem, koliko teh lepih oblek skriva v svojih omarah, brezbrižno navrgel, da kakšnih 110, gotovo pa preko sto. "Miguel, Miguel, svečano vam sporočam, da je vaš rekord potolčen. Število mojih oblek se je včeraj povzpelo do 160!"

"Toda Bobby," je skrušeno zmajal z glavo legendarni don Miguel. "Jaz sem se vendar le šalil. V moji omari visi kvečjemu deset oblek …"

Kakorkoli, Bobby se je začasno odpovedal nadaljnjim bojem za svetovno prvenstvo. V naslednjih letih je blestel, dobil je praktično vse turnirje, na katerih je nastopil, živel je v ZDA, tam igral simultanke, dajal intervjuje, gostoval na televiziji. Američani so ga šteli za svetovnega prvaka, pa čeprav neuradnega. (Pre)ponosni mladenič se je z oceno strinjal in v slogu Mohameda Alija to ob vseh priložnostih tudi poudaril. Kako značilno ameriško!

Leto 1962 je Bobby zaključil še z eno odločitvijo, ki je močno zaznamovala njegovo prihodnost. Pristopil je h kalifornijski cerkveni sekti in se začel aktivno držati njenih pravil. Kar je v šahu pomenilo težavo, saj ni smel šahirati od petkovega do sobotnega sončnega zahoda. Z drugimi besedami: če si želel imeti Fischerja na turnirju, si moral poskrbeti za urnik, ko bo Fischer svojo petkovo partijo končal še isti dan, v soboto pa ne bo igral. Težak organizacijski izziv za vsakogar.

Zdaj vas pa bom!

Leta 1967 je bil Bobby Fischer na višku svojih moči. Po poldrugem letu premora, ki si ga je vzel, da si napolni baterije, je na medconski turnir v Tunizijo prišel poln moči in svežih idej. Nasprotnike je zmlel enega za drugim, nato pa se v svojem slogu začel prepirati z organizatorjem. Urnik gor, urnik dol, Fischerju ni nič več ustrezalo. Po polovici turnirja si je nabral že tolikšno prednost, da je za uvrstitev naprej potreboval le še nekaj remijev. A pri Bobbyju so načela veljala precej več kot kakršenkoli športni uspeh. Kljub velikanski prednosti na turnirski razpredelnici je sredi turnirja odšel domov, tam pa so ga že čakali senzacij željni novinarji.

"Bobby, kako bi se končala tvoja partija proti Bogu?" je bilo le eno značilnih, neumnih ameriških novinarskih vprašanj. "Kaj pa vem … verjetno z remijem. A če bolje pomislim, le kaj bi Bog odgovoril na 1.e2-e4?"

Sledilo je obdobje boja z organizatorji, ko se je Bobby boril za svoje, s tem pa posredno tudi za pravice vseh šahistov. Zahteval je višje denarne nagrade, ustrezne igralne pogoje. Tudi za ceno odhoda domov - še posebno odmeven je bil tisti, ko je leta 1968 kratko malo odpotoval z olimpijade v Luganu in prepotentnim Švicarjem pokazal, da so njegove zahteve še kako resne.

Tistega leta so v Monte Carlu organizirali velik turnir. Ameriški šahovski zvezi so poslali vabilo za udeležbo dveh velemojstrov - s pripombo, da mora biti eden izmed njiju Bobby Fischer. Kaj se je na turnirju dogajalo, nismo nikoli izvedeli, organizatorji pač niso hoteli prati umazanega perila v javnosti. A njihovo vabilo naslednje leto se je glasilo takole: "Vabimo dva ameriška velemojstra na naš turnir - pod pogojem, da nobeden od njiju ni Bobby Fischer."

Leta 1970 so Bobbyja skozi stranska vrata vendarle pripustili na medconski turnir za svetovno prvenstvo na Majorki, za primerno odškodnino mu je mesto prepustil Pal Benkö (Fischer ni igral zadnjega ameriškega prvenstva, češ da ga kvalifikacije za svetovno prvenstvo ne zanimajo več).

Medconski turnir na Palmi de Mallorci je bil uvod v zastrašujoč niz zmag, tisti, ki je Bobbyju za vselej zagotovil mesto med šahovskimi nesmrtneži. Turnir je osvojil z velikansko prednostjo in ga zaključil z devetimi zaporednimi zmagami nad velemojstri. Sledila je šahovska simfonija. V četrfinalu je s 6:0 odpihnil Marka Tajmanova, v polfinalu s 6:0 Benta Larsena. Z zmago v prvi partiji dvoboja proti Tigranu Petrosjanu je Fischer svoj niz zaporednih zmag nad vrhunskimi velemojstri pripeljal do številke 22. Podobnega v šahu še ni bilo in niti najmanjše možnosti ni, da bi se kdaj to tudi ponovilo. Pred Bobbyjem je stala le še zadnja stopnička, Boris Spaski, vrh ruske piramide, aktualni svetovni prvak, ki ga Fischer še nikoli ni premagal.

Dvoboj stoletja

Dvoboj stoletja, kot so ga poimenovali zaradi izredno napete politične situacije v svetu, ko je bila hladna vojna na vrhuncu, je bil predviden za leto 1972, prizorišče pa islandska prestolnica Reykjavik. Dolgo časa je kazalo, da ga sploh ne bo - Fischer je na Islandijo poslal seznam zahtev, ki jih je bilo praktično nemogoče izpolniti.

V igro se je vmešala celo ameriška vlada, ko je Bobby dobil klic s samega vrha. "Bobby, Henry Kissinger tukaj. V imenu ameriške vlade, v imenu ameriškega naroda te prosim, da takoj odpotuješ v Reykjavik in tistemu Spaskemu, z njim pa vsem Rusom tega sveta pokažeš, da si šahovski kralj ti, Bobby Fischer iz ZDA. Daj, stori to za nas, za ZDA!"

Z nasprotne strani dolgo ni bilo odgovora. Mučno tišino so pretrgale odločne besede: "V Reykjavik bom vsekakor odpotoval, ko doma uredim še zadnje formalnosti. A zapomnite si eno: Spaskega bom naklestil, to že, vendar bom to storil zase. V imenu šaha in ne v imenu katerekoli države. Pa čeprav se ta imenuje ZDA!"

Dvoboj se je končno zgodil, dogajalo pa se je marsikaj. Fischer je prvo partijo izgubil, na drugo sploh ni prišel, in ko je že kazalo, da bo znova odšel domov, se je vendarle zbral in Spaskega nabrisal po vseh pravilih. 12,5:8,5! Svet je dobil novega, enajstega svetovnega prvaka - po drugi svetovni vojni prvega, ki ni prišel iz Sovjetske zveze. "Gre za svoboden svet proti lažnivim, goljufivim in hinavskim Rusom ... ta majhna stvar med mano in Spaskim. To je mikrokozmos celotne svetovne politične ureditve."

Sovjeti so noreli. Trdili so, da je Bobby goljufal, vložili so uradni protest in zahtevali strogo preiskavo Fischerjevega stola, luči v dvorani, igralne mize. Razloge za katastrofo so začeli iskati v višjih silah, nesmiselni razlogi pa so postali le predmet posmeha. Fischer se za obtožbe ni zmenil in je takoj po vrnitvi domov daroval tretjino zaslužka svoji cerkveni organizaciji.

Še prej se je udeležil zaključne slovesnosti v elitnem reykjaviškem hotelu, kjer so mu okrog vratu obesili lovorov venec. Bobby je med številnimi evforičnimi govori nemočno in povsem izgubljeno sedel sredi dogajanja. Pred seboj je imel odprt majhen magnetni šah, zabavo pa je zapustil že čez dve uri. Čez čas mu je potrkala čudovita mladenka. "Ali sta uživala včeraj ponoči, ko se je vsa ta morija vendarle končala?" so se muzali organizatorji naslednjega jutra. "Uživala? Pa kaj se vam meša? Saj sploh ne zna šahirati, še četrte kategorije nima! Že po nekaj minutah sem jo nagnal ven!"

Evforija in bolezen

Sledila so leta nekakšne evforične norosti. Bobby je svoj cilj dosegel in za šahovnico ni zmogel več sesti. A načelnost je ostala.

Leta 1974 so mu ponudili milijon dolarjev (ogromen znesek za tiste čase) za reklamno kampanjo neke zobne paste. "Uporabljam drugo zobno pasto. Žal ne morem reči, da je vaša najboljša."

S podobno dolgimi nosovi so njegov dom zapustili reklamni agenti Volkswagna: "Avtomobila ne vozim. Pa četudi bi ga, to zagotovo ne bi bil Volkswagnov!"

In tako v krogu. Bobby je sicer bil pripravljen reklamirati, vendar le izdelke, v katere je sam verjel in jih je tudi uporabljal. Noben denar, nikakršna ponudba ga ni mogla prepričati, da bi reklamiral nekaj, za kar je v tistem trenutku verjel, da ni dobro oziroma je celo škodljivo.

Fischer se je zavil v temo, čez tri leta je predal naslov prvaka brez boja. Denarci so počasi kopneli, kar precejšen delež mu je odnesla nenasitna sekta, ki mu je postopoma pobrala ves denar (leta 1977 so se grenko razšli). Bobbyju so zaman ponujali ogromne zneske, če bi se le bil pripravljen vrniti za šahovnico. Naslednjih petnajst let je bilo bolj ali manj paranoičnih.

Bobby je še naprej sovražil "Ruse", njegovo sovraštvo se je - paradoksalno - širilo še na Jude, čeprav je bil sam judovske krvi. Tudi svojo domovino ZDA je vseskozi črnil in napadal. Eno njegovih redkih konstruktivnih dejanj tistih let je bil patent digitalne šahovske ure, ki je dodajala čas po vsaki odigrani potezi, njegov izum pa je danes del šahovskega vsakdanjika.

Ko mu je končno zmanjkalo denarja, je leta 1992 sledila senzacija: Bobby se vrača! Sloviti srbski poslovnež Jezdimir Vasiljević (Gazda Jezda) je na mizo vrgel pet milijonov za nagrade, še enega za stroške, Bobby pa si je za nasprotnika izbral starega tekmeca Spaskega. A to je bil že dvoboj ostarelih velikanov, dveh veteranov, ki z vrhunskim šahom nista imela več nič skupnega.

Na otvoritveni slovesnosti se je Fischer javno uprl grožnjam ameriške vlade z zaporom in globo, če bo na dvoboju nastopil. Jugoslavija je bila takrat pod sankcijami in služenje denarja je bilo tam Američanom prepovedano. Bobby je dvoboj dobil z 10:5, ob petnajstih remijih, pobral nagrado, a njegova kalvarija se je šele začela.

Osamljen in pozabljen

Domov se ni smel več vrniti, zato se je najprej zatekel v Budimpešto, nato na Filipine in končno na Japonsko. V teh letih je začel raziskovati nov način šahiranja, tako imenovani Fischer random šah, kjer se vsaka partija začne z različnega startnega položaja (mesta figur na osnovni vrsti se izžrebajo), različico šaha, ki je danes vse bolj priljubljena (poznamo jo tudi pod imeni Šah 960 ali Freestyle chess).

Znova se je slišalo o njem, ko je leta 2001 v velikem intervjuju na filipinskem radiju slavil teroriste, ki so napadli WTC v New Yorku. Na Japonskem se je celo poročil, ko pa mu je leta 2004 potekla veljavnost potnega lista (ameriškega, drugega ni imel), so ga aretirali, zaprli in soočili z grožnjo izročitve ZDA. Šahovski svet je bil na nogah: Fischerja menda ne boste zaprli zaradi besed, človek je vendar živa legenda. Končno so ga, po devetmesečni agoniji v zaporu, z dodeljenim državljanstvom rešili Islandci. Darilo je sprejel. Bil je utrujen od dobro desetletje trajajočega potepanja po svetu, življenja brez stalnega naslova, od zmešnjave, ki je vse močneje divjala v njegovi glavi. Bilo je težko, a ne le njemu, temveč vsej šahovski javnosti. Nekateri njegovi javni nastopi so bili namreč močno ekstremistični in postajalo je očitno, da vsa možganska kolesca več niso ustrezno podmazana.

Tam, v Selfossu, mestecu v bližini Reykjavika, je bolj ali manj osamljen in pozabljen preživel nekaj zadnjih let. Že popolnoma paranoičen in prepričan, da ga želijo ubiti. Ne le Rusi in Judje, menda tudi Američani. In ko je čez nekaj let zbolel na ledvicah, je odklonil vsa zdravila, prepričan, da bo v enem izmed njih smrtonosni strup. Majhno vnetje se je počasi širilo in končno postalo usodno za enega največjih šahistov, vsekakor pa najbolj slavnega šahista vseh časov.

Fischer zaseda zelo visoko mesto na praktično vseh lestvicah najboljših šahistov vseh časov, ne glede na njegove osebne pomanjkljivosti. Bobbyjeva premoč nad sodobniki je bila med letoma 1970 in 1972 večja od premoči kateregakoli drugega šahista v kateremkoli času. Njegova želja po zmagi, globoke priprave in izredno natančno računanje so šahovsko igro potisnili za visoko stopnico navzgor. Bil je bojevnik, ki je preziral hitre remije, maksimalist, ki je zmagoval na velikih turnirjih z rekordnimi prednostmi.

In čeprav je svoja najboljša šahovska leta doživljal v letih, ko je v svetu divjala hladna vojna, on sam pa je vihtel meč v imenu Zahoda, smo ob njegovi smrti prebrali tudi besede, ki tega velikana najbolje opišejo: "Umrl je človek, ki v času hladne vojne sveta ni delil na dve polovici. Nasprotno, združeval ga je! Združeval ga je v občudovanju do njega."