Urbana legenda pravi, da so 5. julija leta 1984 vsi novorojenčki v Neaplju dobili ime Diego. Ime ni italijansko, pa tudi novi Neapeljčan ni bil Italijan. V mestu so namreč tega dne predstavili novega člana nogometnega kluba - nikogar drugega kot Diega Armanda Maradono.

Več zgodb je o tem, zakaj in kako je Maradona sploh prišel v Neapelj. Čeprav so na jugu Italije strastno ljubili nogomet, ni v zgodovini italijanskega nogometa do takrat še noben klub južneje od Rima osvojil naslova prvaka. Tudi slavni, oboževani FC Napoli ne, pa čeprav je njihov stadion San Paolo na vseh tekmah pokal po šivih in bil nabit do zadnjega kotička. "Maradona v Napoli? Iz Barcelone? Pa kaj se hecate, le kaj bo pri teh večnih luzerjih? Maradona je vendar rojeni zmagovalec, tudi za pokoj je še premlad …"

A je kljub temu prišel. V mesto, kjer je vladala (in še vlada) Kamora (Camorra), ena najhujših skupin organiziranega kriminala, ki mu s skupnim imenom rečemo mafija. Diego Armando jih je takrat štel komaj 24. Začel je zgodaj, že s šestnajstimi leti je debitiral v argentinski ligi, nato pa leta 1982 v takrat najdražjem prestopu vseh časov končal v Barceloni. Čeprav je nekajkrat navdušil, se v Kataloniji ni najbolje znašel. Vmešala se je bolezen (zlatenica), pa huda poškodba gležnja, ki mu je grozila celo s koncem kariere. In najpomembnejše: Diego je bil "uličar", fant iz ljudstva, ki se je bolje kot v finih restavracijah in mondenih družbah počutil v zakotnih beznicah, med mornarji, odpadniki, klošarji ... Le ena stvar mu je bila sveta in to je bil dres z argentinskim grbom. Argentinci so to čutili in ni trajalo dolgo, da je Diego postal nacionalni junak. Kaj predsedniki, kaj plesalci tanga! Diego Armando Maradona, eden in edini!

Kdo je najboljši vseh časov

V zelo priljubljenih anketah in razpravah o najboljšem nogometašu vseh časov najdemo malega, komaj 165 centimetrov visokega Argentinca vselej med prvimi, največkrat celo na prvem mestu. Mali zeleni, kot so ga mnogi klicali in asociirali, da sta on in njegov nogomet z drugega planeta, sicer morda ni dosegel vsega, kar mu je talent ponujal. Saj je popeljal večne poražence iz Neaplja do dveh naslovov, pa Argentince, z verjetno najslabšo ekipo v njihovi zgodovini, na vrh sveta, ko so leta 1986 v Mehiki šokirali in zmagali. A ljudje so pri njem videli poteze, ki jih ne do takrat in ne pozneje ni zmogel nihče drug. Gole, ki so se zapisali v zgodovino, podaje, ki so zarezale globoko, neposredno v nasprotnikovo srce.

Brazilec Pele je bil eden tistih, ki se prav tako znajde v vseh anketah. "Pele ali jaz? Pa kakšno vprašanje je to? Vprašajte ljudi! Ali je sploh kdo, ki bi rekel Pele?" se je rad napihoval Maradona.

"Zinedine Zidane? Odličen nogometaš! A zapomnite si: to, kar Zidane lahko stori z žogo, je Maradona lahko storil s pomarančo!" je debato zaključil legendarni Francoz Michel Platini.

"Tudi če bom nogomet igral še tisoč let, ne bom nikdar dosegel Diega Armanda Maradone. Ne zato, ker ga ne bi hotel doseči. Pač pa zato, ker tega ne zmorem," je bil iskren Lionel Messi.

"Diego je za Argentince bog, ta pa je samo en," je povedal Carlos Tevez.

"Diego je za Neapljčane bog," je povedal Fabio Canavarro, legendarni italijanski branilec, sicer rojeni Neapeljčan: "Z Italijo lahko petkrat postanem svetovni prvak, pa se bo stadion še vedno imenoval po njem. Saj, le kako pa se naj tudi imenuje?"

Le redki zmorejo iskrenost, kot jo premoreta Messi ali Canavarro. Cristiano Ronaldo pove, da je najboljši on sam, Pele je podobno mislil o sebi. A glas ljudstva je enoten. Ne pozabimo - tudi Lionel Messi je Argentinec, tudi on je popeljal Argentino na vrh sveta, a bog "tam doli!" je samo en.

Temna stran karakterja

Če bi zgodbo na tem mestu lahko zaključili, bi bila dokaj preprosta in tudi dolgočasna. Žogobrcar pač, nadarjen, dober, eden od mnogih, pa čeprav za večino najboljši. A je Diegovo življenje skrivalo še več, mnogo več. Argentinska neukrotljiva strast, ki jo je kazal v vsakem trenutku in na vsakem koraku, ga je zasidrala v ljudska srca, njemu osebno pa prinesla številne zaplete in neprijetne situacije.

Verjetno tudi tisti, ki nogometa ne spremljajo podrobneje, vedo, da je imel Diego velike težave s kokainom in odvisnostjo. Dopinške kontrole v njegovih časih pač še niso bile (pre)stroge in Diego je začel po malem šmrkati že v Barceloni. Kamora je vedela za njegovo slabost in njegova neapeljska leta so bila prežeta z belim prahom. Enkrat več, drugič manj, a vselej nekoliko. Dovolj, da so ga dvakrat ulovili (pa se sploh ni skrival) in ga pregnali najprej iz Neaplja, nato še iz reprezentance. Kokaina in odvisnosti se Diego ni rešil niti po koncu kariere, le da je dodal še povsem nešportno, razuzdano življenje, mnogo alkohola, mnogo kajenja, mnogo neprespanih noči, ki jih je preživel bog ve kje in bog ve s katero oboževalko.

Čeprav je bil poročen in je svojo družino oboževal, si ni znal pomagati. "Imam ženo, ki jo obožujem. Z njo imam nekaj otrok, ki jih imam najraje na svetu. A resnici na ljubo naj povem: po svetu se sprehaja še nekaj majhnih Maradon in Maradonic, ki so pač rezultat mojih napak in mojega denarja." Žena Claudia Villafane ga je dokončno sunila v ta zadnjo leta 2004, ko je bilo afer že vendarle preveč. Sicer sta ohranila prijateljski odnos, a je Diego Armando od takrat svoje bitke bojeval sam. Ni se pritoževal, kot se ni nikdar pritoževal na igrišču, pa naj so ga še tako tepli ali sodili proti njemu. Življenje je zajemal z velikansko žlico, a je znal tudi sprejemati posledice. "Jaz sem Maradona, čarovnik z žogo, ki delam tudi napake. Zavedam se jih in sprejemam kazni - moja ledja so dovolj široka, da jih sprejmem vse."

Sovražil ZDA, ljubil revolucijo

Morda so Maradono ljudje tako oboževali tudi zaradi njegove strasti do politike. Bil je iskren, pravi Južnoameričan: "Sovražim vse in vsakogar, ki in kar prihaja iz ZDA. Sovražim vse in vsakogar od tam, z vsem svojim srcem." Američani so to večkrat slišali. Slišali in si zapomnili. So se morda zato na svetovnem prvenstvu leta 1994 še posebej potrudili, da Maradono ujamejo na delu med vdihavanjem belega praška, so mu morda celo nastavili igro? Kakorkoli, Diego je bil ulovljen, izključen, ponižan, izgnan. A Maradona je vselej sveto verjel v tisto, kar je govoril. Njegov svet so bili latinski revolucionarji, njegov najboljši prijatelj kubanski predsednik Fidel Castro, sicer smrtni sovražnik Američanov. Maradona je na Kubi preživel precej časa, prijateljeval s Castrom in nekaj časa celo razmišljal, da bi se tja preselil. Na levi nogi se je bohotila tetovaža s Castrovim likom, na desni rami tista z revolucionarjem Che Guevaro. Ko se je podpisal pod svojo zadnjo avtobiografijo, je iztržek od knjige poklonil kubanskemu narodu.

Prijateljeval je še z mnogimi drugimi levičarskimi predsedniki. Z Bolivijcem Evom Moralesom ali Venezuelcem Hugom Chavezom je rad srkal viski in udrihal čez večne sovražnike. Prijateljeval je še z mnogimi drugimi: strastno je podpiral Palestince, prijateljeval z Aleksandrom Lukašenkom - v Belorusiji je ob nekem obisku celo poljubljal njihovo zemljo, s sinovi ubitega libijskega predsednika Moamerja Gadafija.

Papeža Janeza Pavla II. pa je preziral: "Le kako lahko nekdo, ki živi sredi zlata, hodi po svetu, poljublja revne otroke, ki umirajo od lakote, in deli nasvete? Kar pri sebi naj začne in z bogastvom, ki ga upravlja, reši problem lakote v svetu." In tako naprej, od enega do drugega. O praktično vsakem je imel svoje mnenje, ki ga je brez strahu in brez dlake na jeziku povedal naprej ali ga dotičnemu zabrusil kar v obraz.

Neusmiljeni selektor Menotti

Maradonove avanture s svetovnimi prvenstvi - najpomembnejšimi nogometnimi dogodki, ki so na sporedu vsaka štiri leta - so se začele leta 1978, ko je nadarjeni mladenič že veljal za enega boljših, če ne kar najboljšega argentinskega nogometaša. Senzacionalna odločitev karizmatičnega selektorja, kot trska suhega, verižnega kadilca Cesarja Luisa Menottija, da ga ne uvrsti v reprezentanco na domačem SP, je osupnila svet: "Diego je preprosto premlad. Zavedam se, da je dober, zelo dober, morda najboljši, a tokrat gremo brez njega. Vam pa povem, da bo že čez štiri leta argentinski kapetan in bo to vlogo opravljal dolga leta."

Menottiju je nemogoče karkoli očitati - Argentina je leta 1978 osvojila naslov prvakov, z zelo dobro ekipo, kjer so bili igralci na vrhuncu svojih moči. Čez štiri leta je bil Menotti še vedno selektor, Maradona pa seveda že v ekipi. A kaj, ko so branilci naslova na prvenstvo prišli s starimi, takrat že potrošenimi igralci, ki je ni mogel oživiti niti mali čarovnik. Maradona je sicer delal čudeže, a so se proti njemu zarotili tudi sodniki, ki ga niso znali, želeli zaščititi. V dvoboju proti Italiji ga je branilec sinjemodrih Claudio Gentille neusmiljeno mlatil, ga zasledoval kot pes vohljač, ga provociral, zbadal, skratka, počel vse, da bi mu onemogočil normalno igranje. Za svoje sramotno početje ni prejel niti rumenega, kaj šele rdečega kartona, pa čeprav je bila igra zaradi njegovih prekrškov nad Maradono prekinjena neverjetnih 23-krat - največ v nogometni zgodovini.

Čez štiri leta je bilo prvenstvo v Mehiki, Argentina pa je tja poslala povsem prenovljeno, po mnenju mnogih precej nenadarjeno ekipo. V nogometu je pač tako, da generacijo čakaš leta, včasih desetletja in argentinski zlati časi so se zaokrožili leta 1978. A desetim "statistom" je poveljeval čarovnik, mali, debelušni umetnik Diego Armando Maradona. Kadar ekipi ni šlo (in to je bilo večino časa), je preprosto vzel žogo in vse napravil sam. Vrhunec prvenstva je bil četrtfinalni obračun med Argentinci in Angleži. Le nekaj let je minilo, odkar sta se državi tolkli v falklandski vojni, ko sta se spopadali za lastništvo nad manjšim otočjem pred Antarktiko. Angleži so sicer zmagali, železna lady Margaret Thatcher se je še močno angažirala (menda je le malo manjkalo, da še sama ni odšla na bojišče), z razpletom vojne pa so si Otočani nakopali večne sovražnike, ki jim poraza še danes niso povsem odpustili.

Božja roka

A sploh obstaja boljša in lepša priložnost za revanšo, kot zmaga na tako pomembni nogometni tekmi? Med državama, kjer nogomet pomeni veliko - v Argentini sploh največ, v Angliji pa vsaj za najpomembnejšo postransko stvar na svetu. Angleži so bili na papirju favoriti, stavnice so jim pripisovale gladko zmago, nato pa se jim je zgodil … Maradona. Kar 114.500 gledalcev se je zbralo na stadionu Azteca v Ciudad de Mexicu. Po trdem, skoraj umazanem prvem polčasu, je v 51. minuti sledil en najbolj spornih trenutkov v nogometni zgodovini. Maradona je neko visoko žogo pred nasprotnikovim golom namreč poslal v mrežo s kombiniranim udarcem glave in roke, kar je pri nogometu seveda prepovedano. Videli so vsi: igralci, gledalci na tribunah, milijoni pred televizijskimi ekrani. Le tisti, ki bi moral videti, tega ni videl. Tunizijski sodnik Ali Bennaceur je zadetek priznal kljub ogorčenemu protestiranju Angležev - 1:0 za Argentino.

"Seveda sem vedel, kaj se je zgodilo. Zakričal sem na soigralce in zahteval, da se veselijo in s tem skušajo prikriti način dosega zadetka. Gol sem res dosegel z glavo, a sem si malce pomagal z roko. Z božjo roko," so slovite Maradonove besede. Kaj bi ferplej, ko gre za nacionalno vrsto, za ponos, za zmago nad stokrat prekletimi Angleži ... Diego je stvari postavil na svoje mesto le pet minut pozneje. Žogo je prejel še na svoji polovici in začel preigravati nemočne Angleže. Prvega, drugega, tretjega, četrtega, petega, šestega. Kar naenkrat se je znašel sam pred vratarjem Petrom Shiltonom. Z nasmehom na ustnicah je preigral še njega in se z žogo sprehodil v gol. "Gol stoletja!" so kričali novinarji, ljudje, navijači. Božja roka je bila pozabljena, Argentina je v polfinalu, Maradona je bog.

V polfinalu je padla Belgija, v dramatičnem finalu še Nemčija. Pri rezultatu 2:2 je nekaj minut pred koncem tekme odločil kdo drug kot Maradona. Z mojstrsko podajo je razcepil nemško obrambo in v ogenj poslal kot duh samega Jorgeja Burruchago. Za 3:2. Argentina je svetovni prvak!

Čez štiri leta je "malemu zelenemu" skoraj uspelo še enkrat. Njegovi soigralci niso bili nič boljši kot pred štirimi leti, a jih je Maradona naspidiral do skrajnosti. Nasprotniki so padali eni za drugim, tudi takrat izredno močna Jugoslavija v četrtfinalu, a so se v finalu Nemci le oddolžili za poraz izpred štirih let. 0:1 v finalu je bolelo, a Diegovega statusa najboljšega nogometaša vseh časov ni omajalo.

Ameriško maščevanje in razplet štiri leta pozneje že poznamo. Doping, konec kariere, trenutki, ko je pri "pol angelu, pol hudiču" prevladovala črna stran.

A te sploh lahko imajo raje?

Številna mesta imajo svoje junake, a ljubezni, ponosa, načina, kako Neapeljčani ljubijo Diega Armanda Marodono, zlepa ne najdeš nikjer. Častijo ga kot božanstvo, kot odrešenika, kot simbol upanja. Ko je tisto poletje leta 1984 prišel v nekdaj slavno, takrat pa zanemarjeno, propadajoče mesto, je v ljudeh prebudil prav to: upanje v boljši jutri. Moški so noreli, žene prav tako, pa čeprav jih nogomet morda ni zanimal. Maradona in Maradona, povsod in vselej. Če bi kdo le pomislil, kaj šele si drznil reči kaj slabega o njem, bi ga verjetno kar javno linčali.

Ko je leta 1987 povprečno ekipo Napolija, podobno kot leto prej reprezentanco Argentine, popeljal do prvega scudetta (naslova italijanskih prvakov) in ko je tri leta pozneje uspeh še ponovil, se je prebivalcem dokončno utrgalo. Mestna španska četrt je spremenila podobo: Diegovi grafiti so se pojavili skoraj na vsaki hiši in tekmovali, kateri bo lepši. Nastajale so freske, umetniška dela, prodajalci spominkov v mestnem središču so prodajali zgolj še izdelke z njegovo podobo. Ta obsedenost z Maradono traja še danes. Čeprav je Argentinec mesto zapustil ponižan, suspendiran, čeprav so bile nesporno dokazane njegove povezave s Kamoro, to Neapeljčanov ni zanimalo in jih ne zanima niti danes, pet let po smrti njihovega junaka in dobrih trideset let po dnevu, ko je zapustil Neapelj.

In čeprav je Napoli v zadnjih letih še dvakrat osvojil naslov prvaka (četrtega ravno pred nekaj dnevi), so vsaj zasluge za tretjega Neapeljčani pripisovali takrat že mrtvemu Diegu: "Prva dva nam je sam priigral na zelenici, tretjega pa kot duh v nebesih, ki je usmerjal naše zmage." Eden in edini, večni Diego Armando Maradona.

Po koncu kariere

Maradona je v življenju zaslužil dovolj, da bi lahko brezskrbno živel do konca svojih dni. Ne le on, tudi vsi njegovi, pa še številni prijatelji zraven. A vročekrvni Argentinec ni imel miru. Škandali v dobrih dveh desetletjih po dnevu, ko je kopačke obesil na klin, so postali legendarni.

Da se je popolnoma zdrogiral, da se zdravi. Mu bo tokrat uspelo? Ko se je rešil droge, je padel v alkoholni delirij. Znova zdravljenje, znova boj s samim seboj. Razkošne zabave, razuzdano življenje. Visoka in malo manj visoka politika. Nekaj služb v glavnem neuspešnega nogometnega trenerja - preveč je bil vročekrven, premalo racionalen za poklic, ki terja predvsem pragmatičnost. Težave s pravosodjem, predvsem italijanskim, ki so se mu preko davkarije (še pomnite Ala Caponeja?) maščevali za njegove mafijske prijatelje in povezave.

Miru ni našel niti po 25. novembru 2020, ko je, star komaj 61 let, za vselej zatisnil oči. Menda zaradi zastoja srca, ki ni več vzdržalo vsega tistega, s čimer ga je Diego Armando obremenjeval. Neuradno se sliši marsikaj. Argentinci, ki že tako radi verjamejo v zarote, so se lotili zdravnikov, ki so v zadnjih dneh zdravili Maradono. Češ, da so ga (nalašč) neustrezno zdravili, po kdo ve čigavih ukazih ter jih vse po vrsti obsodili na dolge zaporne kazni. Resnica je verjetno drugje - Maradona je živel predivje, da bi lahko predolgo trajalo.