Kako se časi v športu bliskovito spreminjajo! Danes je dobra novica denimo z atletskih tekmovanj zgolj tista, ko v teku na dolge proge zmaga belopolti tekač. Teki na pet in deset kilometrov in še posebno maraton so povsem v znamenju tekačev iz Afrike. A dolgo časa ni bilo tako - še do leta 1956 so vse zlate olimpijske kolajne na teh razdaljah osvojili belci. Nato se je pojavil fant, ki ga ni poznal nihče. Iz Etiopije, ki je bolj kot o olimpijskih kolajnah razmišljala o vsakodnevni hrani za preživetje. Fant, ki je na start maratonskega teka na olimpijskih igrah v Rimu leta 1960 prišel bosonog, v posmeh konkurenci, ki je verjetno mislila, da še za športne čevlje nima.

Maraton, ekstremi in rekordi

Maraton je atletska tekaška preizkušnja na dolge steze, uradno dolg 42 kilometrov in 195 metrov. Zakaj toliko? Ničkolikokrat, pa vendar vedno znova z zanosom povedana legenda pripoveduje, da naj bi se bil prvi maratonski tek zgodil v Grčiji avgusta ali septembra leta 490 pred našim štetjem. Takrat naj bi bil sel Filipid pritekel z Maratonskega polja do Aten in oznanil zmago Grkov nad Perzijci; takoj zatem pa se je menda zgrudil mrtev, kar tragično legendo naredi le še veliko bolj privlačno. Prvi naj bi bil zgodbo zapisal starogrški zgodovinar Plutarh v prvem stoletju našega štetja, o njeni resničnosti pa se zgodovinarji še danes prerekajo. Pa kaj bi to! Razdalja je ustrezna, zgodba imenitna, maraton rojen.

Maratonski tek terja ekstremne napore, ki jih zmorejo le izjemno fizično pripravljeni posamezniki in posameznice. Zato nas toliko bolj osupnejo zanimiva dejstva. Denimo, maraton je pretekel že tudi stoletnik Fauja Singh, ki je za ta podvig sicer potreboval dobrih osem ur (štirikrat več od najhitrejših). Med ženskami rekorderka šteje 92 pomladi. Belgijec Stefaan Engels je leta 2011 vsak dan v letu pretekel maraton. Tudi če je sonce pripekalo, tudi če sta divjala vihar ali snežni metež. Sir Ranulph Fiennes jih je pretekel "le" sedem, zato pa v sedmih zaporednih dneh in vsakič na drugi celini!

Rus Boris Fjedorov je maraton pretekel pri povprečni temperaturi minus 38 stopinj Celzija, Britanec Lloyd Scott pa (v dobrodelne namene) oblečen v 50-kilogramsko potapljaško opremo. Maraton je seveda prehodil …

Najvišji je maraton Everest, ki se

začne 5100 metrov visoko. Potem se k sreči spušča. Najbolj veselo je na maratonu Du Medoc v Franciji, ki se začne s požirkom vina, nato pa se vije med vinogradi, kjer je 22 okrepčevalnih postaj in 21 gastronomskih točk.

Maratoni so danes množične prireditve, na katerih se zbere tudi po nekaj deset tisoč junakov. Za tiste, ki večno hujšamo: človek, težak približno 70 kilogramov, med maratonom pokuri 26 tisoč kalorij. Če jih imate za pol več, bo največjih sovražnikov debeluhov že 40 tisoč, če vam tehtnica krepko preseže stotico, jih boste ubili še več. Drugo vprašanje je, kako ob tolikšnih kilogramih preteči dobrih 42 kilometrov … Leta 1977 je newyorški maraton pretekel osemletnik. Tudi starejšim se načeloma ni česa bati: možnost, da bi človek umrl med tekom na maratonu, je manjša, kot da bi življenje izgubil med vožnjo s kanujem, kolesarjenjem, kaj šele med planinarjenjem.

Olimpijski maraton

Prve moderne olimpijske igre so bile leta 1896 v Grčiji in seveda je bil maratonski tek tam ena osrednjih disciplin. V spomin na tradicijo so začeli na Maratonskem polju, prav tam, kjer se je odvijala slavna bitka in od koder je na svojo znamenito, čeprav zadnjo pot odšel nesrečni Filipid. Prvi olimpijski maraton je dobil domačin Spiridon Louis, ki se je z zmago takoj in za vselej vpisal med grške športne legende. Od takrat je maraton stalnica na olimpijadah in še več; priljubljenost te ekstremno težke tekaške discipline skokovito narašča. Svoj maraton ima danes vsako veliko mesto, nekateri med njimi, kot denimo tisti v Bostonu, Chicagu, New Yorku, Tokiu, Sydneyju, Londonu in Berlinu (World marathon majors - WMM), pa so postali pravi ikonični dogodki, z več deset tisoč udeleženci in še nekajkrat toliko navijači. Tek na dolge proge, s končnim ciljem preteči maraton, je izbira številnih ljudi kot osebni izziv ali preprosto zaradi tekaških užitkov.

Eden najbolj tragikomičnih olimpijskih maratonov je bil tisti v St. Louisu leta 1904. Prireditelji so prav vse zastavili napačno: maraton so začeli popoldne 20. avgusta, na enega najbolj vročih dni v letu, ko se je temperatura v senci gibala okrog 35 stopinj Celzija. Ob stezi so pripravili le eno mesto za osvežitev. Tekači, dehidrirani in brez kisika, so odstopali eden za drugim, večina že po nekaj kilometrih. Pa se je domačin Frederick Lorz domislil in po petnajstih kilometrih skočil v avtomobil, se prepeljal dobrih dvajset kilometrov, se tam - spočit in osvežen - vrnil v tekmo in jo nato brez težav dobil! V nezasluženi slavi je užival le nekaj minut: rokoval se je z nekaj odličniki, se objel in fotografiral z Alice Roosevelt, hčerko takratnega predsednika ZDA, ko so ga razkrinkali in mu namesto zlate kolajne namenili dosmrtni suspenz. Zlato je osvojil njegov rojak Thomas Hicks. Pa tudi pri njem ni bilo vse čisto: številne priče so potrdile, da se je med tekom redno in kakovostno dopingiral. Menda zato, ker je po dobrih desetih kilometrih padel, izgubil zavest, obudili pa so ga z nekaj klofutami in s čarobnim napojem - mešanico konjaka in strihnina. Nekaj požirkov tega eliksirja si je nato privoščil vsakih nekaj kilometrov. In odtekel v legendo! Vse do nekaj metrov pred ciljem, ko se je znova onesvestil, ciljno vrvico pa presekal obešen na ramena dveh krepkih pomočnikov. Vse po pravilih menda, saj je noge vlekel po tleh in delal gibe, kot da teče. Kakorkoli, Hicks menda v življenju ni več pretekel niti kilometra, kaj šele maratona …

Abebe Bikila

Leta 1932 je bila olimpijada v Los Angelesu in na dan maratona (mimogrede, z novim svetovnim rekordom ga je dobil Argentinec Juan Carlos Zabala) je na drugem koncu sveta, v neki zakotni etiopski vasi, na svet privekal deček, ki so mu dali ime Samuel Abebe Bikila. Njegova mati Woizero Widnesh Meneberu ga je spočela s precej mlajšim pastirjem Atojem Demssijem Bikilo, s katerim se je poročila, a v zakonu vzdržala le nekaj let. Menda je bila starostna razlika (natančne sicer ne poznamo) le prevelika.

Za Abebeja Bikilo se je začelo obdobje selitev. Mladost je preživljal kot pastir, a se je nekaj malega tudi šolal. Rad je imel šport in njegove tekaške sposobnosti so bile že takrat opazne, le da jih je namenil za geno, etiopsko različico hokeja. Najstniška leta je preživel kot poštar, ko je vsakodnevno pretekel od 30 do 40 kilometrov. Menda brez težav in ne zavedajoč se, kakšen potencial skriva v sebi.

Kot običajno je tudi tokrat odločilo naključje. Leta 1952 se je Abebe Bikila znašel v prestolnici Adis Abebi in se tam priključil 5. pešadijski enoti Etiopske cesarske garde, elitni diviziji, ki je branila cesarja Haileja Selasieja. Tistega, ki je prijateljeval s Titom in Jugoslavijo in ki so ga čez lužo v Jamajki kot Rastafarija častili po božje (ras = knez, Tafari = Selasiejev družinski priimek).

V vojski je Bikila spoznal atletiko in opazoval skupino fantov, ki se je pripravljala na olimpijske igre leta 1956 v Melbournu. Kako mu je igralo srce, ko je videl njihove čudovite trenirke z napisom Etiopija na hrbtu. "Tudi jaz bom atlet, tudi sam pojdem na olimpijado," je govoril prijateljem, predvsem pa sebi. In res: vlada je najela Šveda Onnija Niskanena, znanega atletskega trenerja, za pripravo športnikov na olimpijado čez štiri leta v Rimu. Čeprav so takrat Etiopijci večinoma tekli v sprintih, je Niskanen hitro prepoznal njihov potencial v teku na dolge proge. Bili so vzdržljivi, žilavi, navajeni na vse vremenske razmere in pasti, ki jih lahko servira narava. Malo trdega treninga, malo taktike, pa bo. Niskanen je atlete odpeljal visoko, na nadmorsko višino preko 2000 metrov, in jih tam začel mučiti do onemoglosti. Vsak dan trideset kilometrov po hribih, nato pa še nekaj 1,5-kilometrskih sprintov! Praviloma so tekli bosi, zato pa hitro, vse hitreje.

Rim 1960

Abebe Bikila je bil hiter, a odločitev o potnikih v Rim ni bila preprosta. Hitri so bili namreč tudi njegovi prijatelji, hribi in griči v Etiopiji so najboljša naravna podlaga za trening teka na dolge proge in ti fantje kot otroci sploh niso "trenirali" z namenom, temveč iz nuje. Do šole deset kilometrov, do trgovine pet, do cerkve osem. Če si vmes bil še pastir, kot junak naše zgodbe, je bil trening preprosto del tvojega življenja, del tebe. Zelo podobno je v sosednji Keniji, ki bo s tekači zaslovela nekoliko pozneje. Tudi tam otroci nenehno tečejo, res pa, da tam zgolj otroci enega plemena (od štirinajstih), saj le to živi na pretežno hribovitem ozemlju.

Rim in Italija sta imela v srcih Etiopijcev prav posebno mesto. Nič kaj prijaznih spominov nista skrivala; ljubitelji zgodovine verjetno veste, da so se Italijani dobrega pol stoletja dajali z Etiopijci, jih hoteli kolonizirati, pa so jih trdoživi domačini vselej nekako premagali. Vse do vzpona fašizma in Benita Mussolinija, ki je leta 1936 s strašno vojaško silo zmagoslavno vkorakal v Adis Abebo in si podredil državo. In jo v dobršni meri izropal. Italijani so tam gospodovali pet let, potem so večino svojih vojaških moči porabili za evropske boje, Etiopijci pa so jih nagnali domov.

Abebe Bikila si je nastop v Rimu priboril s prepričljivo zmago na državnih kvalifikacijah, tekel je za skoraj dve minuti hitreje od tedanjega rekorderja, legendarne češke lokomotive - Emila Zatopka. Svetovna javnost se je podatku posmehovala, češ, kdo ve, kako so zaostali Etiopijci sploh merili čas in koliko so fantje v resnici pretekli. Bikila je takoj po kvalifikacijah skočil v zakonski jarem - pri sedemindvajsetih mu je mati (ah, te matere!) izbrala petnajstletno nevesto. In čeprav sta se mladoporočenca na dan poroke videla prvič in je bil Abebe skoraj dvakrat starejši, sta s tremi otroki skupaj srečno krmarila skozi življenje do konca njegovih dni.

Maratonski tek v Rimu je bil poln simbolike: 25 let po italijanskem vdoru v Etiopijo so se sredi Foro Italice, glavne rimske prometnice, v vrsto postavili junaki (za junake štejemo vse, ki olimpijski maraton zaključijo), med njimi tudi dva suhljata fanta, oblečena v rdeče kratke hlače in zeleno majico. Oba bosa! Abebeja Bikilo ​so novinarji skušali sprovocirati; "Zakaj tečeš bos?" "Iz navade!" Ali: "Lahko sploh pritečeš do cilja?" "Ja, zakaj sem pa tukaj? Jasno, da lahko pretečem, do cilja in še nazaj, če bo potrebno!"

Trener Niskanen mu je pred tekmo naročil, naj se drži tekača s številko 26 na hrbtu, to je bil Maročan Rhadi Ben Abdesselam. A kaj, ko je Maročan pred startom zamenjal številko z nekim rojakom, ta pa je tekel daleč prepočasi za Bikilo. Ta je nadaljeval v svojem ritmu, sploh ko številke 26 ni našel nikjer. Držal se je vodilne skupine, nekaj kilometrov pred ciljem pa sta na vrhu ostala le še dva: Abebe Bikila ​in Ben Abdessalam. Etiopijec še vedno ni vedel, da je to njegov najhujši konkurent, zato je kakšna dva kilometra pred ciljem preprosto pospešil, si pritekel skoraj pol minute prednosti in pred osuplimi Rimljani daleč pred vsemi pritekel na cilj. Fant, ki ga ni poznal nihče in ki še obut ni bil. In povrhu iz države, ki so si jo Italijani v mislih še vedno lastili. A mediji so bili navdušeni: "Italija je porabila velikansko vojaško silo, da si je začasno pokorila Etiopijo, ta pa je osvojila Rim z enim samim junakom!"

To ni bila le prva maratonska zmaga temnopoltega tekača; bila je prva zlata kolajna za črno Afriko, prva zlata za Etiopijo. Po vrnitvi domov so Bikilo sprejeli kot kralja. Heile Selassie in on - to sta bila glavna Etiopijca! Selassie je bil navdušen. Abebeju Bikili ​je najprej podelil najvišje državno priznanje, ga promoviral v višji vojaški čin in mu izročil ključ nove vile sredi prestolnice, pa še enega od takrat zelo priljubljenega Volkswagnovega hrošča, drugega v deželi. Prvega je seveda vozil Selassie.

Od Rima do Tokia

Do naslednje olimpijade v Tokiu so bila še štiri leta. Abebe Bikila ​se je odločil, da se je bo udeležil in poskusil postati prvi človek, ki bi olimpijsko maratonsko zmago ubranil. Še naprej je pridno treniral, pa tudi hodil v svojo vojaško službo. In glej ga, zlomka: leta 1961 je domača opozicija med nekim obiskom cesarja v tujini izvedla vojaški udar. Vanj je bila vključena tudi Bikilova enota, in ker v vojaški službi ni osebnih mnenj, je bil v revolucijo, pa če se mu je še tako upirala, vključen tudi slavni maratonec.

Selassie je z uporniki na hitro opravil, jih dal večino obesiti ali obsoditi na dolge zaporne kazni. Na zaslišanju se je znašel tudi Abebe Bikila​, a so ga pomilostili, potem ko je predstavil svoje videnje upora. Še naprej je tekel, dobival maratone po svetu, a je v svoj tek vnesel pomembno spremembo: začel je teči v športnih čevljih. Nič čudnega: sponzorji, proizvajalci športne obutve, so se tepli zanj in mu ponujali vse bolj donosne pogodbe in visoke honorarje. Bikila je poskusil, in ko je videl, da obut ne teče nič počasneje, se je sčasoma navadil na športno obutev.

Le enkrat se mu je zalomilo. Leta 1963 se je udeležil maratona v Bostonu in za ta tek sprejel ponudbo nekega novega proizvajalca. Tekaški čevlji mu niso ustrezali in maraton je končal šele na petem mestu. Pozor! To je bil edini maratonski tek, ki ga je Abebe Bikila zaključil, ne da bi v njem zmagal. Vse druge teke je dobil.

V Tokio naj bi odpotoval kot favorit, a nesreča nikoli ne počiva. Štirideset dni pred velikim finalom se je Bikila na treningu zgrudil od bolečin. Slepič. Takojšnja operacija. Nič treninga vsaj nekaj tednov.

Pa je Abebe Bikila stisnil zobe. Opravil rehabilitacijo in se pojavil na startu v Tokiu. Obut v nove tekaške čevlje, tokrat preverjene Pumine. Nič ni govoril, nič napovedoval. Še po imenih nasprotnikov ni vprašal. Že po dvajsetih kilometrih je ušel konkurentom in v samostojnem teku prispel do konca. Z novim svetovnim rekordom in kot prvi, ki mu je uspelo ubraniti zlato olimpijsko kolajno v maratonu.

Tragedija

Žal ima zgodba o Abebeju Bikili tragičen konec. Njegov hrošč, s katerim se je tako rad vozil po ulicah glavnega mesta, ga je nekega dne leta 1969 izdal. Abebe je povzročil prometno nesrečo, ki se je zanj končala s paralizo od vrata navzdol. Govorili so, da je vozil pijan, spet drugi, da se je umikal pred skupino študentskih demonstrantov. Selassie ga je poslal v Anglijo, kjer so skrb zanj prevzeli najboljši zdravniki. Za ceno se ni vprašalo. Uspel jim je precejšen napredek, a Abebe Bikila se je moral sprijazniti, da ne bo več nikdar hodil. Kaj šele tekel. So mu pa rešili roke in trup od pasu navzgor.

Bikila je svoj križ nosil brez velikega tarnanja. "Bog odloča, naj bo njegova volja." Brez športa ni mogel, zato se je lotil treningov iz vozička. Lokostrelstvo, namizni tenis ... Želel se je udeležiti naslednje olimpijade (v Nemčiji leta 1972, ki je bila nekakšna predhodnica današnjih paraolimpijskih iger), a se Etiopijci iz političnih razlogov tekmovanja niso udeležili. Potem pa je 25. oktobra 1973 Abebeja Bikilo smrtno zadela možganska kap, menda kot posledica tiste nesreče izpred nekaj let. Star je bil komaj 41 let. Pokopali so ga z najvišjimi vojaškimi častmi, na pogrebu se je zbralo več deset tisoč ljudi. Seveda tudi cesar Haile Selassie, ki je v državi na dan Bikilovega pogreba razglasil dan žalovanja.

Abebe Bikila je bil pionir neverjetne etiopske atletske zgodbe, ki nas je v naslednjih desetletjih razveselila (in nas še razveseljuje) s številnimi junaki. A njegove slave ni dosegel še nihče. Po njem so poimenovane številne šole, ulice, tekmovanja, stadioni, tudi državni v Adis Abebi. In tudi mnogi po svetu, ki o športu bolj malo vedo, bodo ime Abebeja Bikilo hitro povezali z maratonom. Največji!