Ob 125-letnici Planinskega društva Ruše je Ruška koča gostila največje srečanje slovenskih planincev. Med pohorskimi gozdovi so se zbrali pohodniki, markacisti, gorski reševalci, kolesarji in družine iz vse Slovenije.
Ko se je v sobotnem jutru nad Arehom začela dvigovati meglica in so sončni žarki prodirali skozi mogočne pohorske smreke, je bilo jasno, da Ruško kočo čaka poseben dan. Na parkirišču so se že zgodaj vrstili avtomobili in avtobusi iz vseh koncev Slovenije, pred planinsko kočo na Pohorju so se zbirali planinci s palicami, nahrbtniki in dobro voljo.
Dan slovenskih planincev je letos pripadel Rušam. Ne po naključju. Planinsko društvo Ruše namreč praznuje 125 let delovanja in velja za enega od zgodovinskih temeljev organiziranega planinstva na Slovenskem. Prav v Rušah je bila leta 1901 ustanovljena Podravska podružnica Slovenskega planinskega društva, predhodnika današnje Planinske zveze Slovenije. "Dan slovenskih planincev vsako leto gostuje v drugem delu Slovenije, izbira Ruš pa ima poseben simbolni pomen. Izbira gostitelja in lokacije imata poseben pomen. Osmega aprila 1901 je bil v Rušah ustanovni občni zbor Podravske podružnice Slovenskega planinskega društva, predhodnika Planinske zveze Slovenije, tako da Planinsko društvo Ruše kot njen naslednik praznuje 125 let delovanja. Vsekakor je dan slovenskih planincev primerna prireditev za obeležitev tega visokega jubileja," je poudaril podpredsednik Planinske zveze Slovenije Jože Bobovnik.
Poti so oživele že zgodaj zjutraj
Še preden se je začel uradni program, so se planinci že podali na poti. Ena skupina je krenila iz Ruš proti Arehu, drugi so se od Ruške koče odpravili proti Žigartovemu vrhu, tretji proti Mariborski koči in slapu Skalca. Po gozdnih cestah in planinskih poteh so se podali tudi turni kolesarji. Areh ni bil le cilj, ampak del doživetja. Na poteh je bilo mogoče srečati družine z otroki, stare planinske mačke in mlade pohodnike, ki šele odkrivajo čar hoje po gorah.
Predsednica Planinskega društva Ruše Lidija Valenčak: "Ogromno dela je bilo. Ko smo se prijavili za organizacijo, smo vedeli, da bo zahtevno, a je vredno truda. To je veliko priznanje za naše društvo in za vseh 125 let dela generacij planincev pred nami," je dejala. Tudi Olga Malec iz PD Ruše je poudarila, da je bila organizacija dogodka velik zalogaj za veliko prostovoljcev. Društvo je moralo zagotoviti prireditveni prostor, ozvočenje, oder, šotor, redarsko službo, usmerjanje prometa, varovanje pri plezalnem stolpu, vodene izlete in delavnice. "Brez prostovoljcev takšnega dogodka ne moreš izpeljati," je povzela obseg priprav. Posebej je izpostavila tudi zgodovinsko vlogo Ruš: društvo je bilo ustanovljeno leta 1901, pobudnik pa je bil nadučitelj Davorin Lesjak, ki je ruškemu planinskemu društvu predsedoval kar 40 let.
Gore so polne ljudi, društva manj
Čeprav se zdi, da je planinstvo bolj priljubljeno kot kadarkoli, se planinska društva srečujejo z novimi izzivi. "Planinarjenje ne upada, nasprotno, močno narašča. Ljudje hodijo v gore in planine več kot nekoč, a vse pogosteje sami ali v svojih skupinah. Z društvi in vodniki jih hodi manj," ugotavlja Valenčakova. Društvo danes šteje 337 članov, nekoč pa jih je bilo več kot tisoč. "V osnovni šoli še nekako gre. Potem pride srednja šola in nastane velik osip. Mnogi se vrnejo šele pozneje v življenju," pojasnjuje predsednica. Po njenem so prav takšni dogodki priložnost, da se mladi znova srečajo s planinskim svetom.
Nevidni junaki planinskih poti
Med najbolj obiskanimi predstavitvami je bila stojnica markacistov. Otroci so risali planinske markacije, odrasli pa so se ob tem spomnili, kako samoumevno jemljemo urejene poti. Planinsko društvo Ruše namreč skrbi za kar 62 kilometrov planinskih poti. "Naše delo ni samo organizacija izletov. Poskrbeti moramo, da so poti varne, označene in vzdrževane. Da lahko tudi tisti, ki gredo sami v hribe, varno pridejo do cilja," je poudarila Valenčakova. Podobno sporočilo so obiskovalcem predajali gorski reševalci, ki so prikazovali svojo opremo in opozarjali na pomen odgovornega obiskovanja gora.api_embed_photo}1189260{/api_embed_photo}
Sprevod praporov kot poklon tradiciji
Vrhunec dneva je sledil opoldne. Pred Ruško kočo se je zbralo okoli 40 praporščakov planinskih društev iz vse Slovenije. Ob zvokih fanfar Godbe Ruše in planinske himne Triglav, moj dom se je začel slovesni sprevod praporov. Med praporščaki je bilo opaziti tudi nekaj sivolasih planincev, ki so priznali, da se Dneva slovenskih planincev udeležujejo že desetletja. Eden od njih je v šali dejal, da so se z leti menjali čevlji, nahrbtniki in jakne, prijateljstva pa so ostala. Nastopila je tudi ženska vokalna zasedbe Florentine, sledila je recitacija iz Cankarjevega Kurenta in razglasitev Naj planinske poti 2026.
V središču vsega je stala Ruška koča. Olga Malec iz PD Ruše ob tem poudarja, da društvo ne skrbi le za Ruško kočo, temveč za več objektov: Čandrovo kočo, Ledenico, Tonetovo bajto, Tijekovo bajto in Dom planincev v Rušah. Posebej opozori tudi na zgodovinski pomen Ruške koče: prva Ruška koča je bila zgrajena leta 1907 in velja za prvo planinsko kočo na Pohorju, vendar ni stala na mestu današnje koče. Sedanja Ruška koča stoji na lokaciji nekdanje koče Planika, zgrajene leta 1912. Sedanji najemnik Ruške koče Vlado Hecl pravi, da koča ostaja prostor, kamor ljudje prihajajo po nekaj, česar v dolini pogosto zmanjka. "Ruška koča ima posebno dušo. Obdaja nas neokrnjena narava in ljudje se tukaj res sprostijo. Nekateri pridejo za uro, drugi za ves dan, marsikdo pa se vrača že leta, poleti in pozimi."
A življenje planinskih koč ni več takšno kot nekoč. "Stroški kurjave, elektrike, plina in goriva nenehno rastejo. Planinske koče postajajo vse manj planinske in vse bolj komercialne, ker drugače preprosto ne preživijo. Hkrati obiskovalci pričakujejo vedno več. Nekoč je bila dovolj dobra enolončnica, danes pa bi nekateri skoraj Michelinovo zvezdico. A pri meni na Pohorju ne bo nikoli morskih jedi. Te ribe na Pohorje ne sodijo." Kljub temu ostaja optimist. "Ne bojim se za prihodnost planinskih koč. Potrebni so potrpežljivost, delo in postopni koraki."
Med obiskovalci je bilo čutiti, da dogodek ni le množično srečanje, ampak predvsem poklon planinski skupnosti. "V hribe hodim že od otroštva. Tu ni pomembno, kdo si, ampak da znaš pozdraviti, pomagati in spoštovati pot," je dejal planinec iz Celja. Planinka iz Maribora je dodala, da se na Pohorje vrača zaradi miru: "Tu se človek umiri. Ni treba vedno na najvišji vrh, včasih je dovolj, da greš skozi gozd in zadihaš." Mladi pohodnik iz Ruš pa je povedal, da so takšni dogodki pomembni tudi za mlade: "Če nas nekdo povabi zraven, pridemo. Samo pokazati nam je treba, da planinstvo ni nekaj starega, ampak nekaj živega."
