Na svetu obstajajo številne debate, številne razprave, mnoga mnenja o tem, kdo je najboljši športnik vseh časov. Poznamo športnike, ki so imeli veliko politično moč: Jesse Owens, ki jo je sredi Berlina pod nosom podkuril Adolfu Hitlerju, Mohamed Ali, ki se je raje pustil zapreti, kot da bi šel v vietnamsko vojno, Robert Fischer, ki je korakal na čelu športnega Zahoda v hladni vojni z Rusijo in Varšavskim paktom ... Sami veliki šampioni, ki so vsak zase premikali meje mogočega. Športniki pa imajo svoje olimpijade, kjer se njihovi rezultati lahko "preštejejo". In ko pridemo do tega, se debate takoj zaključijo: ameriški plavalec Michael Phelps je za tri razrede boljši od vseh v zgodovini športa. Možak, ki je 30. junija praznoval 40. rojstni dan, je na štirih olimpijadah med letoma 2004 in 2016 (kot "ciciban" je plaval že na olimpijadi leta 2000, a takrat še brez uspeha) osvojil neverjetnih 28 kolajn, od tega kar 23 zlatih! Dosti? Presodite sami: drugo mesto si na večni lestvici s po devetimi zlatimi medaljami delijo ruska telovadka Larisa Latinina, ameriški atlet Carl Lewis, ameriški plavalci Mark Spitz, Katie Ledecky in Caleeb Dressel, čudežni finski tekač Paavo Nurmi ter norveška tekačica na smučeh Marit Bjorgen. Pozor: vsak med njimi je osvojil po devet zlatih kolajn. Phelps pa kar 23!

ADHD

Ste že slišali za bolezen ADHD (angl. attention deficit hyperactivity disorder) oziroma po slovensko primanjkljaj pozornosti in motnja hiperaktivnosti? Bolezen sodi v skupino vedenjskih in čustvenih motenj in se običajno pojavi v otroštvu. Gre za otroke, pri katerih se bolezen kaže na različne načine. Od depresije, hiperaktivnosti do delne ali celo popolne nezmožnosti koncentracije. Ali eno ali drugo, najhuje je takrat, ko gre za kombinirano obliko in ko so pri otroku prisotni vsi našteti znaki. Danes, ko bolezen že dobro poznamo, je diagnosticirana pri precej mladih, raziskave za nazaj pa so pokazale, da bi jo lahko pripisali tudi številnim osebam iz preteklosti. Tudi slavnim (od Alberta Einsteina in Billa Gatesa do slavne telovadke Simone Biles ali angleške igralke Emme Watson, slavne Hermione iz franšize Harry Potter). No, Michael Phelps se je rodil s kombinirano, torej najtežjo obliko bolezni.

Običajno gre za ljudi, ki v sebi skrivajo velik potencial na tem ali onem področju. Mnogim te potenciale uspe odkleniti - ali s pomočjo zdravljenja ali kar samostojno. Zmagovita kombinacija je oboje: zdravniški nadzor in jeklena volja, s katero se spopadamo s težkimi psihološkimi stanji, v katera občasno zapade bolnik.

Phelpsu so ADHD diagnosticirali pri enajstih letih. Še več, ob ADHD se je kmalu izkazalo, da se bo moral spopadati tudi z depresijo. Mamo (starša sta se ločila, ko je bil Michael še dojenček) so podučili, da je bolezen neozdravljiva, da nikoli ne bo povsem zdrav in da je zanj najbolje, če najde dejavnost, ki ga bo čim bolj ali celo popolnoma okupirala. Michael je imel srečo v nesreči: plavanje je začel trenirati že s sedmimi leti. Mati je razumela, da je plavanje šport, ki mu lahko precej olajša življenje. Ker sreča menda nikdar ne pride sama, ga je hitro opazil sloviti trener Bob Bowman, ki je kot nalašč deloval v njegovem Baltimoru. Začelo se je najuspešnejše sodelovanje v športni zgodovini. Bowman je Phelpsu kmalu nadomestil očeta, z njim je vsak dan preživel po osem, devet ur. Trener je razumel dečkovo duševno stanje in je imenitno krmaril med doziranjem treningov, počitkom in prostimi dnevi. Tudi šole niso zanemarjali, v ZDA brez dobrega učnega uspeha kmalu bankrotiraš.

Olimpijski junak

Usmerjeni, skoraj živalski trening, popoln nadzor nad časom, prehrano, počitkom in sploh vsem v njegovih mladostnih letih je Michaelu prinesel nemogoče: leta 2000 se je uvrstil v ameriško olimpijsko ekipo za OI v Sydneyju. Postal je najmlajši ameriški olimpijec v plavanju. Nastopil je sicer le enkrat in kot "delfinček" na 200 metrov priplaval do petega mesta. Pa rezultat tam še ni bil pomemben. Mnogo pomembneje je bilo, da je spoznal olimpijsko atmosfero, si pridobil izkušnje za nastope na tem največjem plavalnem odru. Trdno je verjel, da je prihodnost njegova: "Treniral bom kot norec, vse, prav vse bom posvetil plavanju. Zgodovino tega športa želim obrniti na glavo!"

Naslednje leto je na svetovnem prvenstvu podrl prvi svetovni rekord in postal najmlajši plavalni svetovni rekorder v zgodovini: v času rekorda jih ni štel še niti šestnajst! Že naslednje leto je začel širiti svoj plavalni repertoar in leta 2003 je na ameriškem prvenstvu že postal prvi, ki mu je uspelo slaviti v treh različnih plavalnih slogih. Olimpijada v Atenah se je bližala in Michael je vedel, da bo tam že posegel po zvezdah. V Atenah je nastopil v osmih disciplinah - z nastopom v štafeti 4 x 100 metrov prostega sloga so ga Američani nagradili, saj 100 metrov prosto individualno ni plaval. Tudi s prikritim upanjem, da bi z zmago v vseh v osmih disciplinah morda podrl rekord Marka Spitza, ki je na olimpijadi leta 1972 v Münchnu osvojil sedem zlatih. Takrat se še ni izšlo: Phelps je osvojil šest zlatih kolajn in dve bronasti. "Zadovoljen sem, kako ne bi bil, a s tem zgodovine plavanja še nisem obrnil na glavo. Trenirati bo treba še več!"

Peking 2008

Michael Phelps leta 2004, ko je imel v svoji zbirki že šest olimpijskih zlatih kolajn, ni bil star še niti devetnajst let. Ljubiteljem športa je bilo jasno, da bo že na naslednji olimpijadi podrl vse rekorde v uspešnosti, če mu le ne bodo nagajale poškodbe ali kakšna druga nepredvidena težava. Njegove psihološke težave so bile tedaj še skrbno varovana skrivnost, vse je kazalo, da Michaela pred Pekingom ne bo mogoče zaustaviti.

Med dvema olimpijadama je nastopal na državnih in svetovnih prvenstvih, panameriških igrah, podiral je svetovne rekorde in vztrajno povečeval svojo zbirko zlatih kolajn. Le redka so bila tekmovanja, kjer Phelps ni zmagal, tisti junaki, ki jim ga je uspelo premagati, pa so bili slavljeni skoraj kot veliki šampion. Pred igrami v Pekingu je bil najpomembnejši načrt. Plavalne discipline se zvrstijo v tednu dni, v vsaki disciplini je treba vsaj trikrat skočiti v bazen. Urnik in skrbno načrtovanje sta bila vsaj toliko pomembna kot dobro plavanje. Znova so se odločili za osem disciplin, pet posamičnih in tri štafetne. Phelps se je spravil v posebno stanje, skoraj podobno transu. Zmagal je v vseh osmih disciplinah in ob zmagah podrl še sedem svetovnih rekordov!

Prvih šest zmag je dosegel nekako mimogrede, za sedmo se je moral še posebej potruditi. Izzivalec je bil Srb Milorad Čović, ki je pred dirko na 100 metrov v slogu delfin rekel: "Seveda se zavedam, koga izzivam. Michael Phelps je že danes najboljši plavalec vseh časov. Toda ali res potrebuje osem zlatih kolajn? Ali ne bi bilo lepo, če bi jih osvojil sedem, za osmo pa bi se reklo, da jo je izgubil proti temu in temu junaku? In zakaj junak ne bi bil prav jaz?" Ko je junak zaplaval proti junaku, je iz bazena švigala električna napetost. Popolnoma izenačena sta plavala v sosednjih progah in zmagovalca je odločil fotofiniš, posebna meritev časa, kjer so najnatančnejše ure pokazale, da je bil Phelps vendarle za nekaj stotink hitrejši. Srbi, kralji teorij zarote, so se pritožili, saj so verjeli, da so Phelpsu podarili zmago, v želji, da spišejo največjo olimpijsko zgodbo vseh časov. A ni pomagalo, dokazi so bili trdni in okrog Michaelovega vratu so obesili sedmo zlato kolajno. Spitzev rekord je bil izenačen. Je pa bila to edina zlata kolajna, ob kateri Phelps ni podrl svetovnega rekorda. Ostala je zgolj še formalnost: štafetna tekma na 4 x 100 metrov mešano, kjer bi Američanom zlato lahko odvzel le čudež. Ni ga bilo in Phelps je podrl še en rekord. Osem zlatih olimpijskih kolajn na enem samem tekmovanju. Po koncu olimpijade je bil star dobrih 22 let, v domači vitrini pa je hranil že 14 zlatih olimpijskih kolajn. Mu bo dovolj ali pride še na kakšno olimpijado?

Seveda so se v Pekingu pojavljala namigovanja, da so njegovi rezultati nadčloveški in skoraj zagotovo povezani z uporabo nedovoljenih sredstev. Phelps je ogorčeno protestiral, pojasnil, da je že pred igrami podpisal protokol, ko ga antidopinška komisija lahko testira kadarkoli (in so to menda nekajkrat tudi storili), med olimpijado pa so ga menda testirali kar devetkrat (!). Vse teste je prestal čist kot solza.

Po Pekingu

Odločitev, da se poda v še en olimpijski ciklus, za Michaela ni bila pretežka. Bil je še zelo mlad, plavanje pa je bilo tisto, kar je znal in počel najbolje. S trenerjem Bowmanom sta pripravila še en štiriletni načrt. Michael je imel določene težave z zbranostjo in motivacijo: le kako naj se motivira za dosežke in rekorde, ki jih je tako ali tako že vse postavil?

Prvi alarm se je zaslišal leta 2009, ko so Phelpsa na neki zabavi ujeli, kako iz bonga (steklene vodne pipe) veselo vleče marihuano. Največji vseh časov, vzor milijonom otrok po svetu, pa narkoman? Sledilo je globoko opravičilo, PR-služba je naredila svoje, a madež je ostal. Še istega leta so ga ulovili v kar nekaj seks škandalih. Najprej v nekem "trojčku", pozneje še v aferi s travestitom. Kakorkoli, kazalo je, da bo veličastne športne kariere kmalu konec. Pa se je Michael le sestavil, začel trenirati in tekmovati po starih, preizkušenih receptih. A se je nekako videlo, da ga daje motivacija. "Še na misel mi ne pride, da bi tudi v Londonu nastopil v osmih disciplinah, čeprav me Bob prepričuje. Ne, ne in ne!"

V Londonu je nastopil šestkrat, zbirki pa dodal še štiri zlate in dve srebrni kolajni. Njegova zbirka zlatih olimpijskih kolajn se je povečala na 18, a se je videlo, da je psihofizično povsem izčrpan. Vse več je bilo epizod z njegovim psihičnim zdravjem, vse manj se mu je ljubilo trenirati osem, devet ur dnevno. Bil je bogat - sponzorji so pridno skrbeli zanj in na računu je imel nekaj deset milijonov zelencev. Zato nikogar ni preveč presenetilo, ko je sklical tiskovno konferenco in povedal: "Konec je, zaključujem kariero. Upokojujem se, nič več plavanja. Dovolj imam bazenov, dovolj imam športa." Vzdržal je dve leti. Že leta 2014 se je vrnil na treninge k Bowmanu in že istega leta začel zmagovati. Leta 2016 je bila olimpijada v Riu de Janeiru in treba se je bilo pripraviti! Vmes je znova malce zapokalo: leta 2015 so ga ulovili, ko je pijan z avtomobilom drvel z dvakratno hitrostjo od dovoljene. Policija je bila stroga in Michael se je komaj rešil zaporne kazni. Zato pa je obrvi dvignila ameriška plavalna zveza in ga suspendirala za šest mesecev. Pa se s trenerjem nista pustila motiti.

Michael je nadaljeval treninge in se leta 2016 podal v boj za novih šest olimpijskih kolajn. Osvojil jih je "le" pet in ob eni bronasti zaokrožil svoje olimpijade s 23 zlatimi in skupno 28 kolajnami, nekaj kopij nad vsemi drugimi. Če in ko štejejo številke, Michaela Phelpsa ni mogoče primerjati z nikomer.

Upokojitev

Leta 2016 se je znova upokojil, tokrat dokončno. K odločitvi je zagotovo pripomogla poroka z nekdanjo miss Kalifornije Nicole Johnson, s katero še danes živi v srečnem zakonu. Doma ju razveseljujejo štirje navihani sinovi, živijo pa v Paradise Valleyu v Arizoni, kjer Michael pomaga Bowmanu pri delu v tamkajšnjem klubu. Nicole je bila in je Michaelova večna ljubezen: spoznala sta se že leta 2007, nekajkrat začela hoditi in se vselej razšla, dokler se le nista dokončno ujela. "Le kam sem gledala, boljšega moža in očeta na Zemlji verjetno sploh ni!" rada pove prelestna gospa Phelps.

Michael se svojih mentalnih težav še ni rešil. Čeprav "ima vse", ima tudi težave z iskanjem sreče. Koronsko obdobje je zadeve zelo poslabšalo: "Pandemija me je postavila pred nov izziv, ki ga nisem pričakoval. Vsa ta negotovost. Karantena, ujetost med štirimi stenami. In vprašanja. Tako veliko vprašanj. Kdaj se bo končalo? Kakšno bo življenje, ko bo konec? Ali naredim dovolj, da ostanem varen pred okužbo? Je varna moja družina? To me je spravljalo na rob norosti. Vajen sem potovati, tekmovati, srečevati ljudi. Moja čustva kar letijo naokrog. Vedno sem na robu, vedno se postavljam v obrambno držo," je dejal Phelps po koncu epidemije. In nadaljeval: "Kdor ima probleme z duševnim zdravjem, dobro ve, da ti nikdar ne izginejo. Imaš dobre in slabe dni. Ampak nikjer ni ciljne črte. Pridejo trenutki, ko obtičim sam v svoji glavi in si mislim, da huje ne more biti. Potem pride Nicole ali kateri od sinov, me objame in mi reče, da me ima rad. Ko to najmanj pričakujem. To je dejansko najboljša stvar na svetu. Gledam svoje fante, ko divjajo, se udarijo, jočejo kakih 30 sekund, nato pa se preganjajo naprej in se smejijo. Živijo za trenutek, to bi morali znati vsi."

Michael je seveda obsojen na številne terapije, ki mu pomagajo. Zdaj ve, od kod prihajajo negativna čustva. Ključno je, da o njih govori in se ne zapira vase: "Ničesar ni treba skrivati, ničesar se ni treba bati. To je le boj proti samemu sebi. In nihče ne more zmagati sam." Michael in Nicole sta odprla veliko fundacijo, v kateri zbirata sredstva za ljudi z ADHD in depresijo. Velik del sredstev v fundacijo prispevata tudi sama.

Rekordi, treningi in hrana

Ob neverjetnih olimpijskih dosežkih se Michael Phelps ponaša tudi z 39 svetovnimi rekordi, največ zmagami na ameriških, panameriških in svetovnih prvenstvih, s številkami, ki še dolgo ne bodo presežene. Njegovi svetovni rekordi so trajali tudi po petnajst let in dlje, nekaj rekordov ameriških štafet, katerih član je bil, velja še danes.

Režim, ki mu je bil podvržen Michael Phelps, v svetu športa nima primere. Kar 193 centimetrov visoki orjak, z dolgimi rokami in neskladno kratkimi nogami, vendar je z ogromnima stopaloma s številko 49,5, idealno grajen za plavalne podvige. Dnevno je imel dva do tri treninge, ki so skupaj trajali pet do šest ur. Na vrhuncu priprav na tekme je tedensko preplaval neverjetnih 80 kilometrov, kar je skupaj 1600 olimpijskih bazenov, ki merijo v dolžino 50 metrov. Trdo je delal tudi zunaj bazena. Vsaj trikrat tedensko je izvajal vadbo za moč. Bil je izjemno discipliniran in nikoli ni zamudil priložnosti, da bi postal še boljši plavalec. "Če želiš biti najboljši, moraš narediti stvari, ki jih drugi niso pripravljeni narediti," sta s trenerjem rada povedala.

Hkrati se je Michael zavedal, da mora po napornih treningih tudi počivati. Vsako noč je skušal spati vsaj osem ur, čez dan pa med treningi še dve do tri ure. Doma si je namestil hiperbarično komoro, v kateri je spal in tako posnemal pogoje bivanja na visoki nadmorski višini, ki spodbujajo nastajanje rdečih krvničk. Posebna, legendarna zgodba pa je njegov način prehranjevanja. V času trenažnega procesa (ki je trajal vseskozi), je na dan pojedel neverjetnih 12 tisoč kalorij! Kuril jih je z nadčloveškim treningom in bil do konca svoje kariere vitek. Večina ljudi, vključno z nekaterimi vrhunskimi športniki, bi se s takšno prehrano uspešno spopadala z morbidno debelostjo. In Michael Phelps?

Že za zajtrk je zmazal tri sendviče z ocvrtimi jajci, sirom, ocvrto čebulo in majonezo ter omleto iz petih jajc. Za sladico je pojedel še skledo kaše, tri rezine francoskega toasta s sladkorjem in tri čokoladne palačinke. In vse skupaj poplaknil z ogromnimi količinami kave. Tekom dneva si je tešil žejo z energetskimi napitki, njegov želodec pa je moral predelati še kilogram testenin, več drugih krepkih sendvičev in pico. Vsaj glede tega si Michaela Phelpsa ni pametno jemati za zgled. Vse drugo je na njegovi strani. Olimpijski junak za vse večne čase.