Eden mojih najzabavnejših mladostnih spominov sega daleč nazaj, v leto 1985, na spektakel v Planici, kjer so se zbrali najboljši smučarski letalci na svetu. Ne, nisem bil tam, spektakel sem si raje ogledal od doma, je pa bila med publiko moja mlajša sestrica, ki se je pod Ponce odpravila v sklopu (obveznega?) šolskega izleta. Kakorkoli že, spomnim se, da se je izleta veselila. "Matti pride, najlepši fant, kar jih svet pozna. In še najboljši športnik, nepremagljivi letalec. Moj junak!"

Matti se je tistega leta v Planici res izkazal. Svetovne rekorde je podiral zapovrstjo, malodane v vsakem skoku, in tekmo prepričljivo dobil. Njegov zadnji polet je meril 191 metrov, kar je bila za tisti čas znanstvena fantastika. Tako zelo je prevladoval, bil toliko boljši od drugih, da so se odgovorni pri Mednarodni smučarski zvezi (Fis) odločili, da poletom več ne bodo merili dolžine. "Prenevarno je. Odslej bodo vsi poleti, ki merijo 191 metrov ali več, šteli kot 191 metrov dolgi. Dovolj je pehanja za daljavami, saj bo kdo poletel še 200 metrov ali več!"

Tako je veljalo polnih osem let, z današnjimi očmi, ko Domen Prevc kot mimogrede poleti tudi 250 metrov, se zdi vse skupaj skoraj smešno. Je pa res, da so vmes poskrbeli za varnejše letalnice, investirali in končno znova dovolili spektakularni lov na daljave.

In naša zgodba? Matti je s širokim nasmehom pozdravljal nekajdesettisočglavo množico, v kateri so prevladovale vreščeče najstnice, ki so se z nezaustavljivim komolčanjem prerinile v prve vrste. Med njimi, seveda, tudi moja sestrica. Vsa zaljubljena v svojega športnega junaka si je na vso moč želela pritegniti njegovo pozornost, zato je proti njemu zalučala svoj zlati prstan. "Morda ga opazi in s pogledom poišče tisto, ki mu ga je namenila?" si je verjetno mislila. A snega je bilo preveč, zlati prstan je ostal globoko zakopan. Sestrina srčna bolečina je počasi popustila. Cena - za izgubljeni prstan jih je "fasala po ta zadnji" - je bila majhna. Če bi jo Matti opazil in morda celo vzel za svojo, bi jo čakal pekel. Tega takrat ni še nihče vedel, razen Mattijevih najbližjih, morda. A se bo kmalu pokazalo.

To je zgodba o legendarnem finskem skakalcu Mattiju Ensiju Nykänenu (1963-2019), verjetno najboljšem smučarskem skakalcu in letalcu, kar smo jih videli doslej. Zgodba o nepremagljivem junaku, ki je ljubil zmage, a še bolj sovražil samega sebe. Resno je skakal pičlih osem let, podiral rekorde, osvajal kolajne kot za šalo. Sledilo je skoraj trideset let agonije.

Finski superstar

Roko na srce, ali poznate dosti finskih velikanov športa? Že, že, porečete. Paavo Nurmi je bil prvi nepremagljivi dolgoprogaš, Lasse Viren njegov več kot dostojni olimpijski naslednik. Nekaj voznikov formule ena in relija, nekaj tekačev na smučeh, hokejistov. Pa kakšen smučar. A zgoraj na severu strasti najbolj razvnamejo smučarski skoki. Toni Nieminen, Janne Ahonen, Ari-Pekka Nikkola ... Zvezdnik do zvezdnika. A nihče med njimi ni finskih src ogrel bolj kot Matti Nykänen. Nobeden od njih ni povzročil takšne evforije, ko je skoke na olimpijskih igrah v osemdesetih letih spremljala cela država. Večina brez diha, številni pa že s pripravljenim šampanjcem. Dvomov namreč ni bilo: Matti jih bo znova vse nabrisal.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil Matti Nykänen eden najboljših športnikov na svetu, pri vrhu v vseh anketah, ki so izbirale najboljše. Kako tudi ne: na olimpijadi v Sarajevu 1984 mu je sicer "spodrsnilo" na manjši napravi, ko je osvojil zgolj srebro. Od takrat olimpijskega poraza več ni poznal. Najprej je dobil sarajevsko tekmo na veliki napravi, štiri leta pozneje v Calgaryju obe tekmi, povrhu vsega je Fince popeljal še do zlata na ekipni tekmi. Vmes je blestel v svetovnem pokalu, kjer je nanizal 46 posamičnih zmag, vse skupaj zaokrožil v štiri zlate globuse (za zmago v skupnem seštevku). Blestel je, jasno, tudi na svetovnih prvenstvih, od koder je domov prinesel pet zlatih kolajn. In kaj šele v poletih, kjer je bil praktično nepremagljiv. Petkrat je podiral svetovne rekorde (!), dobil pa skoraj vse tekme, na katerih se je na smučkah pognal v globino. Bil je prvi in še do danes edini, ki je v tem športu osvojil vse, kar šteje. Olimpijski prvak, svetovni prvak, svetovni pokal, prvi na novoletni turneji, svetovni rekorder. Pozneje so nekatere njegove rekorde sicer izenačili ali celo popravili, a celotni sliki najbolj kompletnega skakalca/letalca se ni nihče še niti približal.

Razumljivo je torej, da so Finci noreli. Bili so zaljubljeni v svojega Mattija, ki si je tako zlahka, tako mimogrede pokoril vso skakalno elito. Droben, svetlolasi, komaj kaj več kot 50 kilogramov težki angel je letel, letel ... daleč, najdlje med vsemi. Hitro, najhitreje med vsemi. In povrhu vsega še elegantno. Le redko ga je v zraku zaneslo. A kmalu je pricurljalo na dan, zakaj ga občasno vendarle malce zanaša: "Pod kapo ga ima. Znova je spil enega ali dva preveč."

Odvisnost, ki se je ni znal rešiti

Matti se je, po lastnem priznanju, zaljubil v alkohol že pri štirinajstih. Ko je prvič globlje pogledal v kozarec, so ga obsedli demoni, ki se jih ni znal rešiti do smrti. Žal je bil Matti nasilen pijanec. Ni se melanholično zavlekel v kot ali žalostno razpredal o tem in onem. Ne, Matti je že ob kakšnem pivu preveč postal drugi človek. "Če je bil Matti pijan, in tega je bilo vse več in več, in si slučajno rekel kakšno napačno besedo, te je kratko malo udaril," je tožil njegov dolgoletni reprezentančni kolega Jari Puikkonen. In nadaljeval: "Ko pa je bil trezen, je bil ena najbolj ljubeznivih oseb, kar sem jih poznal in spoznal. Žal je bilo takih dni vse manj in manj …"

Edini, ki ga je znal vsaj deloma krotiti, je bil njegov trener Matti Pulli, človek, ki ga je učil skakati že kot otroka in ki je ostal z njim vse do konca kariere. "Večkrat je skakal pijan ali vsaj na robu vinjenosti. Le trikrat sem mu preprečil, da bi se pojavil na startu. Prvič, ko je popolnoma pijan želel skakati na tekmi novoletne turneje v Garmischu-Partenkirchnu, drugič, ko se je večer pred tekmo močno pijan, seveda, stepel s kolegi iz reprezentance, in tretjič, ko je sredi noči vlomil v kiosk in od tam odnesel cigarete in zaboj piva. Vse drugo sem toleriral ali vsaj skušal držati pod nadzorom."

Si sploh lahko predstavljamo, kam bi Nykänen skakal, če bi se na zaletišču vedno pojavil trezen? Bi bila sploh katera skakalnica dovolj velika zanj?

Ah, te ženske!

Lahko pa si mislite, kako so za Mattijem norela dekleta. Bil je najpopularnejši Finec, velik šampion, mlad, lep, bogat. O njegovih demonih se ni javno govorilo, in tudi ko se je, je večina zgolj zamahnila z roko, češ spet ta rumeni tisk.

Matti se je poročil kar šestkrat in "po poti" pridelal tudi dva otroka. S prvo ženo, Tiino Hassinen, sta se vzela leta 1986, na vrhuncu njegove slave; z njo je dobil sina. Ni znano, zakaj sta se že čez dobri dve leti razšla. So bili Mattijevi demoni premočni, je spoznal drugo, si je osamljene urice na nedovoljen način krajšala ona?

Kakorkoli, leta 1989 je bil Matti že drugič poročen. Takrat je njegova kariera že ugašala in vemo, da se v svetu ni znašel najbolje. Tudi s Pio Hynninen je Matti dobil otroka, tokrat hčer, a je tudi ta zakon vzdržal komaj dve leti.

Po nekajletnem premoru je prišla na vrsto tretja poroka. Sari Paanala je bila srčna izbranka, Matti pa je novo zvezo očitno želel vzeti resno. "Vzel se bom v roke, prekinil bom s starimi, napačnimi praksami. Za začetek bom opravil z Nykänenom." In Matti Nykänen je postal Matti Paanala! Želel je uiti preteklosti, želel je uiti demonom in končno zaživeti normalno življenje. A mu znova ni uspelo. Klic alkoholnih hlapov je bil premočan. Tudi v tem zakonu je vzdržal komaj dve leti.

Ko je končno prišla ona, njegova fatalna gospa. Matti, sedaj znova Nykänen, je Mervi Tapola srečal na nekem sprejemu. Bila je devet let starejša od njega, zato pa nesramno bogata, edina hči finskega "kralja klobas". Njuna zveza je bila, blago rečeno, temperamentna. Tudi Mervi se ni branila sprejemov, ponočevanj, tudi sama je rada nagnila čašico. Bilo je divje in precej javno. Tako Mervi kot Matti sta bila javni osebi, ki so ju paparaci z največjim veseljem zasledovali. A v njuni spalnici so se dogajale čudne reči. Matti je vse bolj izgubljal oblast nad seboj, svoj nekontrolirani bes pa je sproščal nad ženo. Mervi, ki je bila vanj zatreskana do ušes, je marsikaj prenesla, čez čas pa se je le začela upirati. Nekajkrat ga je prijavila policiji, leta 2001 dosegla prepoved približevanja. A se mu vselej znova vrgla v objem, novim ljubezenskim trenutkom, pa tudi novim udarcem naproti. Leta 2003 sta se ločila. Mervi je podrla rekord: bila je prva, ki je v zakonu z Mattijem vzdržala tri leta. Po letu dni ločenega življenja se je konec leta 2004 znova vdala Mattijevim "šarmom": sledila je druga poroka. Če bi vedela, kaj jo čaka, tistega papirja ne bi podpisala nikdar …

V naslednjih šestih letih je Mervi Tapola, še vedno ena najbogatejših dedinj na Finskem, preživljala pekel. Kar štirinajstkrat je vložila zahtevo za ločitev, a jo vselej znova tudi umaknila. Vse do božičnega dne leta 2009, ko jo je Matti napadel z nožem in jo poskušal ubiti. Incident je rešila policija, Mattija so za šestnajst mesecev poslali v zapor. Vmes si je opomogla tudi Mervi. Njena petnajsta zahteva po ločitvi (avgusta 2010) je bila končno uslišana.

Očitno se je v zaporu streznil tudi Matti. Po nekajletnem premoru je leta 2014 pred matičarja stopil še šestič. Pia Talonpoika je z njim vzdržala vse do njegove smrti, zadnja leta se je menda umirila tudi njegova agresija. Tako Pia. Javnost je z Mattijem opravila, zato o tem obdobju v njegovem življenju ni preveč znanega.

Preživeti je treba, ni nečastnih služb

Vsekakor se Nykänen po koncu kariere ni znašel najbolje. Izgubil je stik s svojim angelom varuhom, trenerjem Pullijem. Način življenja, ki se mu je prepustil, je zahteval visoke denarne vložke. In kot je to v navadi, so se okrog njega začeli zbirati "mrhovinarji", pametni svetovalci, ki so Mattija prepričali v ta ali oni projekt. Večina med njimi je bila takšnih, ki s skakalno zvezdo ni imela smiselne povezave, a Matti je bil nežna dušica, ki je ni bilo težko pretentati.

Najprej so ga vrgli med glasbenike. Leta 1992 je objavil album, ki so ga prodali v 25 tisoč primerkih, na Finskem to pomeni zlato ploščo. Lahko si mislite, da je večina kupcev ploščo kupila zaradi pevčevega imena, ne pa zaradi kakovosti glasbe. Ko so že čez kratek čas izdali drugi album, je resnica udarila kot s kladivom. Le nekaj prodanih plošč in hiter konec glasbene kariere.

Sledile so avanture, ki z zdravim razumom nimajo preveč skupnega. Nekaj let se je preskušal kot slačifant in se pozneje branil: "Poslušajte, nekako je treba preživeti. In moji nastopi sploh ne bi smeli biti problematični, nikoli, ponavljam - nikoli se nisem slekel do golega."

Do naslednjega koraka ni bilo daleč: najprej v politiko, nato nastop v pornografskem filmu in končno še lastna kuharska oddaja. Ko je Mattija le srečala pamet, se je zaposlil v neki telefonski agenciji, ki je osamljenim dušam delila nasvete o zvezah in še posebej o zagatah v zakonu. Si lahko mislite - Matti Nykänen zakonski svetovalec!

Za poskus umora 26 mesecev zapora

Po poti pa že omenjene veselice z ženami in pijanskimi orgijami. Prijateljev mu ni manjkalo, a je Matti te zveze dojemal po svoje. Ko je nekega večera kot običajno veseljačil v nočnem klubu, je prijatelja, bila sta celo v daljni sorodstveni zvezi, izzval na dvoboj v gostilniškem športu vlečenja s prsti, na Finskem neverjetno priljubljenem. Za kaj gre? Tekmovalca si sedeta nasproti, pripravita prst (običajno sredinec, včasih kazalec) in se eden drugega lotita z neusmiljenim vlečenjem. Odločata fizična in psihična moč - boljši bo tisti, ki bo bolje prenašal bolečino. Matti je tistega večera dvoboj izgubil, poraz pa skušal poravnati kar z nožem. Napadel je prijatelja sorodnika in ga, meni ni, tebi nič, skušal ubiti. Nastal je škandal, Matti pa si je prislužil 26 mesecev zapora za poskus umora. Počasi si je zapravljal še tistega malo ugleda, ki mu ga je ostalo.

Na svoja "stara" leta - ne pozabimo, leta 2010, ko se je drugič ločil od Mervi in odslužil prvo zaporno kazen - Matti ni praznoval še niti petdesetega rojstnega dne. Šesti zakon ga je vendarle nekoliko umiril. Vrnil se je v skakalni šport, se preskusil kot trener, se udeležil nekaj veteranskih tekem, se udeleževal sprejemov. Dobil je nagrado za življenjsko delo, prvič je bil povabljen na tradicionalni ples neodvisnosti, ki ga vsako leto prireja finski predsednik, in ob tem obljubil, da se tam alkohola ne bo niti dotaknil. "Niti povohal ga ne bom, na ples se bom pripeljal z avtomobilom," je dejal. "Spoštoval bom svetost dogodka. Čeprav najbrž cela država čaka, da se osmešim."

Legenda ostaja: Pozdrav iz pekla

Matti Nykänen je umrl 4. februarja 2019 na svojem domu v Lappeenranti, star je bil komaj 55 let. Bil je bolan, sladkorna bolezen v kombinaciji s pljučnico in vnetjem trebušne slinavke je bila usodna. Marsikdo se je čudil, da jih je sploh dočakal 55. Živel je tako razuzdano, da bi lahko umrl že davno prej, so povedali znanci. Za njim je jokala družina: mati, ki mu je edina vseskozi dajala podporo, hčerka, ki je za film o Mattiju povedala, da se spomni le dveh ali treh srečanj s treznim očetom.

Jokala je država. Bil je eden največjih, če ne največji sin, ki ga je v svet poslala ta ponosna država ob Baltiku. Finci, ki so ga ljubili kot skakalca, so se zgražali nad njegovimi ekscesi. In mu jih tudi odpuščali. Ljudje so vedeli, da ga biksa, a bi na temno stran svojega Mattija najraje pozabili. "Saj se bo spravil k sebi. On je vendar naš junak!"

Matti Nykänen je bil neverjetno nadarjen, ni pa imel glave, ki bi se znala nositi s slavo. In se zaradi vsega tega dobesedno sovražil. Ko je nekaj let pred smrtjo podpisoval svojo avtobiografijo z naslovom Pozdrav iz pekla, se ni opravičeval: "Kaj bi se opravičeval. Vse, česar sem si vedno želel, so bili skoki. Skakanje, letenje tam dol, v neznano. Ko nisem več skakal, sem se izgubil. Nisem bil več srečen. K vragu z vsem skupaj - ta knjiga zagotovo ne more biti slabša, kot je bilo moje življenje."

V svetu športa ga bomo pomnili kot velikana, enega najboljših športnikov dvajsetega stoletja, zagotovo pa najboljšega smučarskega skakalca. Ki je mejnike podiral kljub dejstvu, da svojih potencialov še zdaleč ni odklenil do konca. Genij, ki je ljubil zmage, a sovražil sebe in svoje življenje.