Uživaštvo in dekadenca znanih oseb tudi na krožniku in v kozarcu

Seznam jedi, poimenovanih po znanih osebnostih, je zelo dolg. Nekatere so znane po vsem svetu in velikokrat se niti ne vprašamo, ali so po nekom poimenovane ali pa so ime dobile po kraju, kjer so nastale - ali morda po glavni sestavini ali pa je ime nastalo kar po nekem naključju. Kakorkoli obračamo, v teh vročih poletnih dneh smo mnogi dali kulinarično ustvarjanje na stran, bo že jeseni dovolj časa za nove prijeme v kuhinji. Tačas pa morda nekaj zanimivega branja o znanih osebnostih in hrani, ki so jo imeli radi. In tudi o pijači bo kakšna beseda, saj k dobri in izbrani hrani sodi tudi spodobna pijača. Od aperitiva do digestiva.

Ni nam treba daleč za enega najbolj slavnih gurmanov. Italijanski skladatelj Gioacchino Rossini, avtor Seviljskega brivca, če omenimo zgolj njegovo najbolj znano opero, je bil ne le izjemen skladatelj, pač pa tudi izpričan ljubitelj dobre hrane. Pravzaprav izbrane hrane, pripravljene iz prestižnih sestavin, kot so gosja jetra in tartufi. Tournedos Rossini je ena najbolj znanih jedi, poimenovana po njem. Na maslu opečen biftek je položen na opečen kos kruha, na meso je dodana rezina na hitro opečenih gosjih jeter, na jetra pa na tanko naribanih nekaj rezin črnega tartufa. Na maščobi, v kateri se je peklo meso, kuharji dokončajo omako iz rdečega vina in portovca ali madeire. Že v Rossinijevih časih so to jed imeli za dekadentno.

Manj znana, a po sestavinah izredno bogata jed, so makaroni a la Rossini. Kratke in votle testenine (rigatoni ali podobne) se v pekaču spečejo med plastmi goste omake, v katero je Rossini dodal vse, kar je imel najraje. Komu se zdi morda preveč dobrih sestavin izrazitega okusa v eni jedi, a velja poskusiti. Ker parmezan, gosja jetra, tartufi in šampanjec, malo pršuta, masla in suhih gob kar kličejo po pripravi ob kakšnem družinskem prazniku. In pred obedom velja pokusiti še priljubljeni Rossini koktajl. Seveda pri pripravi ne gre brez šampanjca. Potrebujemo en deci šampanjca (ali kakovostne penine) in pet jagod ter sok ene limone in malo sladkornega sirupa ali sladkorja v prahu. Jagode (eno pustimo za okras) z limoninim sokom in s sladkornim sirupom ali sladkorjem v prahu piriramo v gladko zmes. Kozarec za penino dobro ohladimo in vanj damo 2/3 jagodnega pireja, potem pa med občasnim mešanjem z dolgo žlico dolivamo šampanjec. Mešamo nežno, da se ne izgubijo mehurčki. Na koncu vmešamo še preostanek jagodnega pireja in pijačo okrasimo s celo jagodo.

Hemingway in koktajli

Z Rossinijem je povezana tudi anekdota, ki priča o njegovi ljubezni do hrane. Nekega dne se je z ladjico in prijatelji peljal na izlet, s seboj je imel purana, polnjenega z mletim mesom, slanino, gosjimi jetri in izdatno količino tartufov. Po nesreči mu je puran padel v vodo in legenda pravi, da je bilo to tretjič v njegovem življenju, da je jokal. Prvič je jokal ob neuspehu svoje prve opere in drugič, ko je slišal igrati Paganinija.

Rossini seveda ni bil edini italijanski uživač, ki je rad pojedel in srknil kaj dobrega. Tudi po Belliniju, znanem slikarju, se imenuje sadni koktajl s penino (ali šampanjcem), le da tega pripravljajo z breskovim pirejem (po možnosti iz belih breskev). Če namesto breskev uporabimo sveže iztisnjen sok granatnega jabolka in ga zmešamo s penino ali šampanjcem, pa dobimo koktajl Tintoretto, torej še eno pijačo, poimenovano po znanem slikarju.

Ne le slikarji, ljubitelji dobrih koktajlov so bili tudi pisatelji. Med njimi tudi Ernest Hemingway, ki je še posebej užival v Havani. V lokalu La Bodeguita del Medio v stari Havani je spil svoj običajni mojito, v El Florediti pa daiquiri. A ker je bil pisatelj diabetik, so iz prvotnega recepta izpustili sladkor in podvojili količino ruma, dodali sok rdeče grenivke in maraskino (beli liker iz višenj) ter ga poimenovali Hemingway special ali Papa Doble. V obeh lokalih so še danes po stenah nalepljene fotografije pisatelja v družbi domačinov.

Napoleonov simbol sreče

S Kube se lahko znova vrnemo v Evropo, morda kar k Napoleonu. Napoleonova rebra se sliši kot mesna jed, a je vse prej kot to. Gre namreč za sladico iz več plasti listnatega testa, med katerimi je svilnata vaniljeva krema. Sladica je znana tudi pod imenom mille-feuille.

Za Napoleonova rebra ni znano, ali jih je slavni vojskovodja sploh jedel, ni pa dvoma, da je njegova najljubša mesna jed postal piščanec marengo. Pisalo se je leto 1800, ko je Napoleon pri mestecu Marengo v severnem delu Italije porazil avstrijsko vojsko. Njegov kuhar takoj po bitki ni imel na voljo kaj prida sestavin, pa je šel po okoliških kmetijah in prinesel, kar je bilo na voljo. Piščanec, ki ga je bil pripravil za Napoleona, je bil temu tako všeč, da mu ga je kuhar moral pripraviti po vsaki zmagovalni bitki, saj ga je imel za simbol sreče. Iznajdljivi kuhar je piščanca marengo leta 1800 pripravil z oljčnim oljem, paradižnikom, česnom, belim vinom, rečnimi raki in ocvrtim jajcem. A tudi ta jed se je sčasoma spreminjala - in razen s prvotnimi sestavinami ga danes pripravljajo v omaki s paradižnikom in šampinjoni.

Kaviar in Jackie O

Da ne bo beseda tokrat tekla le o moških, poglejmo tudi najljubše jedi ene od najbolj slavnih žensk, Jackie Kennedy Onassis. Po dostopnih podatkih je bil njen vsakdanji zajtrk opečen kos kruha z maslom in medom ter kava ali čaj, za kosilo običajno skuta s svežim sadjem, večerja je bila v znaku beljakovin (piščančje meso in zelenjava). Tudi na videz še tako popolna ženska je morala včasih na hitro shujšati, in takrat naj bi Jackie nekaj dni zapored jedla pečen krompir s kaviarjem iz beluge in kislo smetano. Enkrat na dan. Nekdanja kuharica Kennedyjevih je izdala knjigo Cooking for Madam - in v njej je omenjeno, da je bil ob posebnih priložnostih najljubši desert prve dame dušena breskev s prelivom iz malin. Jackie O je bila nasploh ljubiteljica francoske kuhinje, zato so v Belo hišo povabili francoskega chefa Reneja Verdona, ki je za predsednikovo soprogo še posebej rad pripravljal lahkotne sadne sladice. Še posebej rada je imela jagode Romanov. Sladica je pripravljena iz svežih jagod, mariniranih v mešanici pomarančnega soka in pomarančnega likerja, sladkorja in vaniljevega sladkorja, postreženih v kozarcu in okrašenih s stepeno sladko smetano.