
Če kolesarskega navdušenca sredi poletja povprašate po žlahtni barvi, pozabite na zlato. Zagotovo vam bo izstrelil: Rumena! Barva sonca, predvsem pa barva vodilnega kolesarja na največji dirki na svetu, na dirki po Franciji. Vse od leta 1919, ko je prireditelj spektakla, francoski časnik L'Auto, v barve svoje tiskovine odel najboljšega, Francoza Eugena Christopha, ki še zdaleč ni bil navdušen. Gledalci naj bi ob njem oponašali kanarčka, a saj veste, kako je z novitetami, bolj ali manj so slabo sprejete.
1919.
leta so vodilnega kolesarja dirke prvič odeli v rumeno
Rumena majica je ta udarec preživela in postala željen artikel, simbol moči, hitrosti, superiornosti. Več kot tristo kolesarjev jo je nosilo na plečih v več kot stoletju, nekateri le za en dan, pa jim je spremenila življenje, kaj šele Eddyju Merckxu, ki je rekorder s 96 dnevi v njej. Ni pa dan enak dnevu, niti na Touru ne. Največ šteje rumena majica v zadnjem dnevu na Elizejskih poljanah, kdo bi rekel, da takrat edino šteje. Primož Roglič, na primer, pa ni imel te sreče, saj jo je izgubil ravno v dnevu pred slavnostnim prihodom v francosko prestolnico. Ali pa Tadej Pogačar, ki je po Parizu že štirikrat parodiral v njej. Pardon, trikrat, predlani v Nici, ker je bil cilj zaradi olimpijskih iger v Franciji izjemoma prestavljen na Azurno obalo.

Letos bi "moral" Gorenjec po letih 2020, 2021, 2024 in 2025 slaviti še peto zmago, s čimer bi se izenačil z nesmrtno četverico. Francoza Jacques Anquetil in Bernard Hinault ter Španec Miguel Indurain in Belgijec Eddy Merckx so spet rekorderji. Spet? Od leta 2004 do 2012 niso bili, a ko so Američanu Lancu Armstrongu vzeli vseh sedem lovorik in zapečatili najtemnejše kolesarsko obdobje sistematičnega dopinga s Touri brez zmagovalca, je bilo vse spet po starem. Tako že 31 let čakamo na novega junaka, novega rekorderja. In kdo so "stari" šampioni, kako so si utrli pot do večne slave, kaj jih je odlikovalo, s čim so lomili tekmece in kaj je naposled prekinilo njihovo vladavino?
Anquetil: Za denar in slavo
Jacques Anquetil je bil prvi v zgodovini s petimi zmagami. Prvo je osvojil v letu (1957), ko je zaključil obvezno 30-mesečno služenje vojaškega roka, ki pa mu je bilo zaradi mesta v športnem bataljonu močno olajšano. Takrat so na Touru dirkale reprezentance in Anquetil je bil pri 23 letih debitant, ki pa je bil zaradi zmage na Pariz-Nica že med favoriti.
Občudovali so ga zaradi prefinjenega stila vožnje. Bil je izjemen v vožnji na čas, nadimek Gospod Kronometer si je povsem zaslužil, saj je dobil v svojih zmagovitih letih na Touru prav vseh enajst preizkušenj v uri resnice z izjemo ene gorske. Izjemen je bil njegov položaj na kolesu, označili so ga za aerodinamično mojstrovino - še preden so izvajali teste in meritve v vetrovnikih.

Zvezda je bila rojena, ko je Tour leta 1961 osvojil tako, da je rumeno majico nosil od prvega do zadnjega dne. A rojaki ga niso vzeli za svojega, saj je deloval preveč vzvišeno, preračunljivo in hladno. Ni imel težave priznati, da kolesari za slavo in denar. Francozi so imeli raje Raymonda Poulidorja, čeprav ga je vsakič porazil. Če ni šlo z močjo, pa s taktiko. Najbolj za nohte mu je šlo ob zadnji zmagi (četrti v nizu) leta 1964. Proti vulkanu Puy de Dome je bil Anquetil na robu zloma, toda vozil je vzporedno z junakom ljudskih src in ga ubijal s pogledom. Tisti dvoboj je sicer izgubil, razlika v Parizu je bila 55 sekund v njegov prid.

To je bil tudi labodji spev osovraženega šampiona, ki leto kasneje ni nastopil na nobenem grand touru, več denarja so mu prinesle manjše dirke. Morda bi se danes odločil drugače, saj bi moral podreti še kak rekord. A ko je naslednje leto spet poskusil, se mu pri 32 letih ni več izšlo. Že tako ni bil pravi, nato ga je še zdelala bolezen in je odstopil. Kariero je za dve leti podaljšal le zato, da je odplačal dvorec blizu svoje farme v Rouenu.
Merckx: Sinonim za rekorde
Če ne poznate lastnika kolesarskega rekorda, boste najmanj zgrešili, če izstrelite - Eddy Merckx! Zelo povedne so besede sorekorderja na Touru Bernarda Hinaulta o idealnem kolesarju: "Ima Merckxove noge, Merckxovo glavo, Merckxove mišice, Merckxovo srce in Merckxovo željo po zmagi." A to je bilo izrečeno, še preden je na sceno stopil Tadej Pogačar, ki mu tudi Kanibal priznava veličino, toda pustimo zdaj te primerjave.
Bolj zanimivo je, da je danes 81-letni Belgijec Tour dobil "le" petkrat, kar pa ne zmanjšuje njegove izjemnosti, temveč veliko pove o tem, kako težko je dobiti največji grand tour. Ovinkov, ko lahko gre kaj narobe in vse poruši, je na poti nešteto. A več je bilo takšnih, ko je šlo Merckxu kot po maslu. Že na svoji prvi dirki po Franciji leta 1969 je dobil šest etap ter ob rumeni majici osvojil zeleno in pikčasto, kar se ni zgodilo nikoli prej in nikoli kasneje. Bil je najboljši sprinter, hribolazec in kronometrist, nikomur ni prepustil niti drobtinice, zmagal pa je s prednostjo kar 18 minut. V letih 1970 in 1974 je dobil po rekordnih osem etap, niti v letih 1971 in 1972 pa ni bila njegova prednost manjša od osmih minut.

V letu 1971 je imel Merckx več kot dostojnega nasprotnika, Španec Luis Ocana si je do polovice pentlje nabral več kot sedem minut naskoka, zato je moral iti Belgijec čez sebe, kar je tako in tako vedno rad počel. V deževju je v Pirenejih pretiraval tudi na spustih - in čeprav je večkrat padel kot Španec, mu z nekaj več sreče ni bilo treba odstopiti. Človeško plat je pokazal naslednji dan, ko je zaradi spoštovanja do Ocane zavrnil rumeno majico.

Morda bi bil Merckx danes edini rekorder, če v letu 1973 ne bi kot prvi osvojil "dvojčka" Giro-Vuelta in izpustil Tour. Oziroma če ga dve leti kasneje ne bi premagal Francoz Bernard Thevenet, da je ob šestem nastopu prvič ostal brez zmage. Takrat je bila njegova zmagovalna era pri koncu. Naslednje leto na Giru prvič v karieri ni osvojil etapne zmage na grand touru in je odpovedal rumeno pentljo, v zadnjem letu pri 32 letih pa je ob slabi formi odšel praznih rok s šestim mestom.
Hinault: Diktator in zavetnik
Lahko bi bil vojskovodja, general, je nekoč zase dejal Bernard Hinault. A ker je bil kolesar, je glavnini vladal z železno roko in bil njen zavetnik, ko je bilo treba. Ni govoril veliko, toda vse je povedal, tekmeci so ga spoštovali in se ga bali. Sploh Nizozemec Joop Zoetemelk, ki ga je na dirki po Franciji v letih 1978, 1979 in 1982 postavil na drugo mesto.

Odličen je bil v vožnji na čas, leta 1979 jih je bilo na Touru kar pet, dobil pa je štiri in skupno kar sedem etap. Takrat mu je uspel znamenit "trojček", slavil je tudi v sprintu in v gorski etapi. Zgodba o prevladi se je ponovila dve leti kasneje, njegova nova žrtev je bil Belgijec Lucien van Impe, prednost pa strašljivih 14 minut.

Najtežje je prišel do svoje zadnje zmage (1985), ko je prej dobil še Giro. Na poti proti Pirenejem si je v Saint-Etiennu v sprintu zlomil nos in vrtel pedale v neznosnih bolečinah. A Jazbec, kot je bil njegov vzdevek, se ne umakne, temveč ugrizne in drži do konca. Ekipnega kolega Grega LeMonda je ugnal le za 1:42 minute in mu v zameno za zvestobo obljubil pomoč do zmage v naslednjem letu. Ostal je občutek, da se tega ni povsem držal, toda v "bratomorilskem" boju, kot so poročali pričevalci dogodka, smo vseeno dobili prvega ameriškega zmagovalca. Hinault je vsaj držal besedo o upokojitvi pri 32 letih.
Od rekorderjev je bil morda najbližje šestim zmagam. Leta 1980 se zaradi težav s koleni rumena majica ni pojavila na startu 13. etape. Drugi je bil tudi leta 1984, ko ga je pošteno namahal rojak Laurent Fignon. Je pa Hinault vseeno junak, ki ga Francozi čakajo že 41 let.
Indurain: Baskovski stroj
Tako mirno in tiho, kot je zmagoval Miguel Indurain, ni nihče pred in za njim. Bask je bil ogromen po kolesarskih merilih pri 186 cm višine ter izjemnih fizičnih in fizioloških dispozicij, še ko so ga testirali pri 46 letih, so bile njegova pljučna kapaciteta, aerobna moč, poraba kisika ... na ravni kolesarskega profesionalca.

Prav tako edinstven je bil njegov slog vožnje. Osvojil je le dvanajst etapnih zmag, toda po njih vemo, koliko je bil v tistih letih na Touru kronometrov. V uri resnice je lomil tekmece, v gorah pa jih je le nadzoroval. Mnogi so njegov obrambi slog kritizirali, tudi njegov predhodnik in vzornik Bernard Hinault, ki je bil pravo nasprotje. Big Mig je bil džentelmen "par excellence", saj je tudi največjemu konkurentu predal etapno zmago, zanimala ga je le rumena majica. Ni je osvajal z enormnimi razlikami, "samo" s tremi, štirimi, petimi minutami naskoka. Tekmec je bil vsako leto drug, zgodba pa enaka.

Bil pa je to čas dirke po Franciji, ko so tudi do 200 kilometrov prevozili v vožnji na čas, kar je bistveno več v primerjavi z današnjimi standardi. Indurain je bil za takšne trase idealen zmagovalec in prvi, ki je vseh pet rumenih majic osvojil v zaporednih letih (1991-1995). Vse je šlo po istem kopitu, skoraj robotsko: ogromna pojava, šolska drža na kolesu, širok nasmeh z belimi zobmi, ko nisi vedel, se smeji ali trpi, nikoli taktična napaka, niti en trenutek šibkosti.

Morda bi bil uspešen že leto prej, če ne bi zvesto čakal Pedra Delgada in si nabiral nepotrebnih minut, da je končal le na desetem mestu. V tistih časih je znal dobiti tudi gorsko etapo. Pa kasneje? Njegov lov na rekordno šesto zmago je bil na trhlih temeljih že, ko je prolog končal na sedmem mestu. Po bronhitisu v prvem tednu pa se ni več pobral, niti kronometra ni več dobil in je končal zunaj deseterice. Menda se je že v začetku tistega leta 1996 odločil, da bo dovolj. Točno eno leto kasneje je to sporočil javnosti v svojem nespektakularnem slogu: prebral je pripravljeno izjavo in odšel, ne da bi odgovoril na eno samo vprašanje.
Uroš Gramc





