Jon Knez
Zagotovo se nam je že vsem zgodilo, da smo kdaj prišli na neki kraj in nam je bil znan. Poznali smo ga, a nismo vedeli, od kod. Vse nam je bilo jasno - poti, drevesa, parkirišče. Skozi misli je šel tok spomina, vedno več ga je bilo, ampak izvora nisi odkril. Potem ko za nekaj trenutkov z mislimi odtavaš in se boriš s spominom, kdaj zmagaš. V glavi se izriše popolna slika. Aha, tu sem bil takrat in takrat, s tem in tem, delali smo to in to. Pa zraven pridejo še vse obstranske, morda nepotrebne informacije. A ne vedno. Ne vem, kako je pri vas. Sam izhajam iz sebe.
Pisal sem že, da imam poseben spomin. Morda je to oblika avtizma, ne vem. To mi kdo kdaj reče v šali. Določenih zgodb izpred recimo dveh desetletij se spomnim do potankosti, včasih pa ne vem, kaj sem prejšnji dan jedel za kosilo. Čudno, itak. Ampak hkrati zanimivo. To jemljem kot svoj posebni kapital. V glavi imam recimo rojstne dneve vseh meni ljubih ljudi. Pa ne le to, vem tudi njihovo letnico rojstva. Enkrat so me izzvali, ko smo sedeli v krogu. In sem naštel za vsakogar posebej. Frapirani so bili. Take stvari si pač zapomnim in na to sem ponosen. Čeprav se mi vsako leto zgodi, da komu pozabim voščiti. Ne, ker bi pozabil, da ima rojstni dan, ampak se mi po polnoči zdi prehitro za voščilo, zjutraj se mi mudi v službo, potem pa pač zapadem v delo in kdaj pozabim voščiti. Letos sem denimo pozabil na obletnico poroke, na kateri sem bil priča. Pa natanko vem, na kateri datum je. Le na morju sem pač bil. Tam pa ne gledam na uro in koledar, ker je vsak dan, vemo, isti.
Najdeš svoje mesto, skočiš v morje, da se ohladiš in je to to
Tako sem oni dan bil nekje v okolici mesta, kjer nisem bil več kot desetletje. Smo pa tja z družino redno zahajali, ko sem bil otrok. Pa se mi je, čeprav je tam veliko novega in obnovljenega, zdelo vse isto. Sem naredil en krog in se spomnil, kako sem se tu igral, nabiral kostanje, brcal žogo, se podil. Vrtiljak spominov se mi je odvil v glavi. Lepih, jasno. Kdaj priplavajo na površje tudi slabi. Ker nisem razvil takega filtra, moj spomin seže tudi tja, čeprav znam negativne izkušnje, spomine potlačiti. Ne da bi jih tajil, le ne dovolim, da bi prevladali.
Nazaj k uvodu. Bilo je pred kratkim. Prvič sem bil na neki plaži. Skale in kristalno čisto morje. Gneče ni bilo. Točno to, kar imam rad. Namestim se v senco, skočim v morje, odplavam svoja dva kroga in nazaj med škržate. Opazujem okolico, z drugim očesom pa palestinsko družino zraven mene. Pokimam v znak spoštovanja in podpore. Od kod izvirajo, sem sklepal po majicah in obeležjih te države. Opazujem naprej in vedno bolj ostrim vid. Nekaj me je begalo. Prisežem, da sem bil na tej plaži prvič, toda okolica se mi je zdela nekam zelo znana. Še preveč. Brskam po spominu, tuhtam, se mučim, ampak ne pridem do zaključka. Tu nismo bili z družino nikoli, v bližnjem kraju sem sicer že bil, a kopal se tu nisem nikoli. Se sprijaznim s tem, ampak tudi, ko sem zapuščal plažo, se mi je okoliš še zmeraj zdel znan. Je z mano kaj narobe ali so si hrvaške plaže pač tako podobne?
V bistvu so zelo raznolike. Saj vemo - pesek, prod, beton, skale. Recimo, da nisem ljubitelj peščenih. Prvič, ker so preveč obljudene, drugič, ker je pesek prevroč. Še najraje imam skale. Takšne kot tam, kjer sem bil prvič, a hkrati ne prvič. Najdeš svoje mesto, skočiš v morje, da se ohladiš, in je to to. Ne vem, zakaj bi bil v morju več kot recimo deset minut? Totalno preveč. Sovražim zgubane prste. Potem minutka, dve na soncu, da se posušiš in nazaj v senco. Ali pa v bližnji kafič, če ga plaža premore, na pivo. Pri meni - velika žuja pri Žutemu. Ker je na samem, ima lep pogled na morje in za razliko od drugih vrti dobro glasbo.
Zgodb o tem, kje se mi je neki kraj zdel znan, imam veliko. V bistvu preveč. A tokrat je v skladu s sezono in vročinskim valom morala biti poletna, morska zgodba. Pa tudi, ker grem kmalu spet med škržate. K svojim skalam in ljubemu miru. Poletje je čas odklopa, pozitivnih misli. Zatorej komaj čakam dopust in sprostitev. Vsaj od politične greznice.
