(SAMOGOVOR) Vse moje revolucije

Pred dnevi sem se spomnil besed prijatelja in sošolca izpred desetletja, ko sva se kot najstnika, smrkavca, bolj po naključju znašla na eni od mariborskih vstaj. "Tu se piše zgodovina," mi je, se spomnim, rekel, ko sva previdno, z rahlo, a čisto odvečno dozo zaskrbljenosti dogajanje spremljala od daleč. Saj sva vedela, za kaj gre. Gotof je in to. Itak. Pa vendar je bilo to za naju, 15-, 16-letnika, ki sva skupaj odraščala na betonu levega brega, nekaj novega.

Spomnim se še - ja, (pre)dober spomin imam, predvsem za bedarije -, da smo se naslednji dan v šoli pri uri zgodovine pogovarjali o tem, kaj se dogaja na mariborskih ulicah. Pa je stari rekel, da že brusi vile. Naju, revolucionarja, ki sva se itak morala pohvaliti, da sva bila na protestu, je pohvalil. Pa mi je prijatelj rekel, da zgodovinarje ob vsakem takem dogodku pere in se totalno preveč vživijo, misleč, da se bo zgodila revolucija. Haha.

Da je to res, sem spoznal 12, 13 let kasneje z diplomo iz zgodovine v žepu, nekaj več kilogrami in izkušnjami. Na faksu sem študiral številne revolucije. Najbolj so mi v spominu ostale tiste v Evropi. O tem sem razmišljal dober teden nazaj, ko sem bil na Madžarskem dva dni pred volitvami na shodu opozicije. Petnajst tisoč ljudi se je zbralo na glavnem trgu v Györu, šestem največjem mestu na severozahodu Madžarske, ob njeni meji s Slovaško. Tri četrt je bilo mladih, ki so šli na ulice, čeprav v podporo opozicijskemu kandidatu, ker so imeli dovolj. A tudi to je neke vrste protest, statement. "Most vagy soha" je bil slogan. Zdaj ali nikoli. Vemo, kdo in kaj je (bil) Viktor Orban.

Ko sem jih izprašal za potrebe reportaže, sem se umaknil na rob in opazoval dogajanje. Poslušati Petra Magyarja, bodočega madžarskega premierja, ki je imel shode v maniri rock zvezdnika, nisem mogel, ker ga nisem razumel. Govor sem si kasneje že prevedel, a bistveno bolj zanimivo je bilo opazovati ljudi. Ko so me po nekaj urah že malo bolele noge in sem gledal, kje bi se lahko zavlekel v kakšno krčmo, kjer bi počakal do konca, je nekdo blizu mene prižgal baklo. Ne takšno, kot jih kurijo navijači na nogometnih tekmah, bolj je bila podobna sveči, ampak z večjim ognjem. Hitro so te sveče/bakle začeli vlačiti na plano še ostali in "zapalili" trg. Lepa kulisa. Reportažo sem naslovil Madžarska pomlad. Kleptokratskemu avtoritarizmu so Madžari prejšnjo nedeljo z veliko večino rekli ne in ga zamenjali z ... Hja, saj to. Ne vemo, s čim. Upamo le, da bodo živeli bolje.

Nisem bil priča revoluciji, ampak v zraku je bilo čutiti željo, vonj po demokraciji. Še eno tako izkušnjo sem imel lani v Srbiji, kjer pa sem bil na pravih protestih. Srbski študenti so, spomnimo, po tragediji na železniški postaji v Novem Sadu novembra 2024 vstali in rekli, da imajo dovolj korupcije in podobnega sistema, kot je na Madžarskem. V vojvodinsko prestolnico sem šel na trimesečno obletnico tragedije. Študenti iz cele Srbije so prišli v podporo kolegom iz drugega največjega mesta. Takrat so bile blokade, zasedbe fakultet na vrhuncu. Kot enega redkih tujih novinarjev so me spustili na eno od fakultet, kjer so študenti nekaj mesecev dobesedno živeli. Na hodnike so položili vzmetnice, jedli so, kar so jim dobri ljudje prinesli, ali pa so si kuhali zunaj. Sem šel z njimi pričakat študente, ki so iz Beograda pešačili v Novi Sad.

Ne, nisem si predstavljal, kaj so mislili, ko so rekli, da bo veliko ljudi. Bil sem že na množičnih dogodkih, ki so pač skoncentrirani na neki prostor, ampak take množice na ulici še nisem videl. S kolegom fotoreporterjem sva se itak ločila in se naslednji dve uri nisva našla. Mobilni podatki spričo množice, kot zadnjič na Madžarskem, niso delali. Pa sem jo ucvrl za študenti. Prvič sem tedaj bil v tem mestu. Ulic nisem poznal, nisem vedel, kam sploh grem. Ni mi bilo vseeno, vendar to ni svobodna država. Le nekaj dni prej so režimski batinaši brutalno pretepli nekaj študentov, ki so ponoči na skrivaj lepili plakate. No, vse je bilo v redu. Zares sta se me dotaknili moč in energija srbskih študentov. Uporniški duh je sicer po enem letu nekoliko upadel, vrnili so se na predavanja, a ostajajo zavezani svojemu cilju - da demokratično zrušijo nedemokratični, iliberalni režim.

Ko to kdaj razlagam, včasih kdo zamahne z roko, češ, to se nas ne tiče. Težko je včasih razumeti, kaj se dogaja zunaj meja meja Evropske unije, kjer so državni sistemi zasnovani na korupciji, kriminalu in zakonu močnejšega. Čeprav gre za podobna režima, je bila razlika opazna že na Madžarskem. Nikjer ni bilo opaziti nabitih, potetoviranih obritoglavcev, ki bi samo čakali, da lahko naklestijo drugače misleče svobodomiselne mlade. Evo, to sta bila primera, ko sem prisostvoval pisanju zgodovine in podoživljal, kar sta mi v gimnaziji rekla sošolec in profesor. Historia magistra vitae est (Zgodovina je učiteljica življenja). Ali pač?