Avtomobil Škoda Kodiaq je več kot odličen potovalnik na daljše razdalje, saj je dovolj velik, da vanj brez težav zbašem vso prtljago za štiričlansko družino - pa vendar sem ob zaključku potovanja našel še nekaj prostora za dovolj veliko zalogo češkega piva. Testni model Kodiaq je bil tokrat malenkost drugačen, saj ga je na sprednji maski krasil Škodin emblem za RS-modele, kar pomeni, da je bil orjak pod sprednjim pokrovom opremljen z dvolitrskim bencinskim štirivaljnikom s 190 kilovati moči, prenos moči pa se je vršil na vsa štiri kolesa. Jasno, ne da bi imel voznik kakršno koli možnost vpliva na to.
Legalno po avtocesti do 150 km/h
Kodiaq RS kakopak ni samo velik, prostoren in po potrebi hiter avtomobil, pač pa zna voznika in potnike primerno pobožati. Pri tem imam v mislih predvsem malo da ne napol dirkaške sedeže z globokim ugrezom in zelo učinkovitim hrbtnim oprijemom, ki so dodatno opremljeni z ogrevanjem in hlajenjem. Prav slednje nam je v takratnih visokih temperaturah zelo prav prišlo. Hkrati ima Škodin cestni terenec zelo dobro zasnovan infozabavni sistem, ki ga brezžično povežem s svojim pametnim telefonom in si prek Googlovih zemljevidov za končni cilj nastavim središče Prage. Dobrih 700 kilometrov, prek avstrijskega Salzburga in Linza, prevozim v nekaj več kot sedmih urah, kjer me najbolj preseneti povprečna poraba: 6,6 litra na sto prevoženih kilometrov. Res je, ves čas vožnje sem imel vključen Eco program, hkrati pa sem se celotno pot držal hitrostnih omejitev, saj Avstrijci tako rekoč na vsakem koraku prežijo z merilniki hitrosti in z opozorili o sekcijskih meritvah. Hkrati pa ugotavljam, da niso prav nič boljši od naših upravljavcev avtocest, saj je bilo na poti proti Pragi kar nekaj aktivnih gradbišč in s tem povezanih omejitev hitrosti.
Mnogi so mi svetovali pot prek Dunaja proti Pragi, a sem izbral rahlo krajšo in drugačno alternativo, kjer sem prišel do spoznanja, da imajo Čehi pred seboj še veliko let gradbenih projektov, da bodo zaključili celoten avtocestni križ, hkrati pa sem prvič vozil po novejšem odseku avtoceste, kjer mi je bilo dovoljeno, da lahko hitrost stopnjujem do 150 km/h. Seveda sem priložnost hitro izkoristil in nekoliko bolj pritisnil na plin. Kodiaq RS je malo bolj zajel sapo, kar se je kmalu poznalo pri porabi.
Sodobno industrijsko mesto
Mlada Boleslav je od češke prestolnice oddaljena slabo uro oziroma nekaj več kot 50 kilometrov, a se pot iz mestnega jedra zaradi gostega prometa utegne malce podaljšati. Do tja pelje zelo spodobno urejena avtocesta. Ko zapeljem skozi središče, hitro dobim občutek, da ima mesto zanimiv utrip in da je infrastrukturno sodobno urejeno. Imajo razvejano avtobusno in železniško povezavo, več trgovskih centrov, nekaj velikih in zanimivih arhitekturnih poslovnih stavb in, jasno, avtomobilsko znamko Škoda, kjer se avtomobili tudi sestavljajo. Mlada Boleslav ima približno 47 tisoč prebivalcev, leži ob reki Jizera in je po podatkih drugo največje mesto v Srednječeški regiji. Prvič je omenjeno že okoli leta 1130, zgodovinsko središče pa je danes zaščiteno kot mestna spomeniška cona.
Muzej je postavljen tik ob mestni vpadnici, a ker imajo tisti dan poseben dogodek, mi varnostnik ob vhodu da vedeti, da s parkiranjem tu ne bo nič in naj si parkirno mesto za avto Kodiaq RS najdem na parkirišču ob trgovskem centru. Tudi prav. Vzame mi dodatnih deset minut in že sem na pragu zgodovine avtomobilske znamke, ki ima kaj pokazati. Z novinarsko akreditacijo, ki so mi jo Škodini predstavniki prijazno uredili, dobim osebnega vodiča, zgovornega mladeniča azijskih korenin, ki je že vrsto let zaposlen pri Škodi. Skupaj se v dobri uri sprehodiva skozi celoten nabor vseh pomembnih Škodinih modelov. Izjemno zanimiv in bogat asortiment avtomobilov imajo v zbirki. Od koles do motorjev, dirkalnikov, filmskih avtomobilov, prototipov do današnjih aktualnih električnih modelov.
Pri Škodi hranijo skupaj okrog 360 zgodovinskih avtomobilov, medtem ko je stalno razstavljenih od 50 do 60 avtomobilov. Vse leto se večkrat kaj spreminja. Avtomobili so razstavljeni na več kot 1800 kvadratnih metrih oziroma v prostorih, kjer je nekoč (do leta 1928) potekala proizvodnja. Tu se je na nek način pisala zgodovina znamke.
Muzej je bil prvič odprt septembra 1995, ko je minilo natanko sto let od ustanovitve podjetja Laurin&Klement. A korenine muzeja pravzaprav segajo še nekoliko dlje v zgodovino. Pri Škodi so nabor modelov začeli zbirati že v drugi polovici šestdesetih let, leta 1975 pa so za javnost odprli tehniški muzej Škode. Da je današnji muzej, ki je leta 2012 doživel korenito prenovo, zares prava paša za oči, pove tudi dejstvo, da ga je lani obiskalo več kot 200 tisoč ljudi, od odprtja leta 1995 pa jih je skozi vrata stopilo že več kot štiri milijone.
Škoda ni bila posledica požara
Med zanimivim predavanjem mladega vodiča zastrižem z ušesi, ko mi pove zgodbico o tem, kako je nastalo ime Škoda. Pravi, da je to posledica požara v tovarniškem obratu in da so takrat mnogi vzklikali »škoda!«. Zgodovinski viri tega ne potrjujejo. Pravzaprav je Škoda dobila ime po inženirju Emilu Škodi, ki je leta 1859 v Plznu ustanovil podjetje, ki se je po njem imenovalo Škodovy zavody. Iz skromnejših začetkov je zrasel velik industrijski koncern, ki je izdeloval težke stroje, lokomotive, turbine, jeklene konstrukcije in orožje ter sčasoma postal eden največjih industrijskih sistemov v Avstro-Ogrski in pozneje v Evropi.
Avtomobilska zgodba pa se je pisala drugje - v Mlada Boleslavi, kjer sta Vaclav Laurin in Vaclav Klement leta 1895 ustanovila podjetje Laurin&Klement. Sprva sta izdelovala kolesa, pozneje motocikle, leta 1905 pa je iz njune tovarne zapeljal prvi avtomobil. To je bil model Voiturette A, ki ga je poganjal dvovaljni motor s 5 kilovati moči, dosegal pa je hitrost okoli 40 km/h. Prelomnica se je zgodila leta 1925, ko se je njuno podjetje združilo s prej omenjenim industrijskim velikanom Škodovy zavody iz Plzna. Prav iz te povezave med mestoma je nastala avtomobilska znamka, ki jo danes poznamo kot Škoda Auto.
Vstopnica, s katero sem dobil možnost vpogleda v poseben prostor, ki ga sami poimenujejo Motorsport Depo, stane 550 čeških kron oziroma slabih 23 evrov. Ta hram hitrosti in tehnične dediščine na enem mestu združuje legendarna dirkalna vozila, unikatne prototipe in redke koncepte, ki so zaznamovali več kot 120-letno zgodovino znamke na tekmovalnih stezah in v svetu avtomobilizma. Jasno, med vsemi dirkalniki in koncepti največ pozornosti nedvomno pritegne sloviti unikatni prototip Ferat, ki je svojo pot začel leta 1971 kot beli športni koncept Škoda 110 Super Sport. A pot med zvezde je doživel deset let kasneje v glavni vlogi v češki filmski grozljivki Vampir iz Ferata (Upír z Feratu), v kateri je zgodba o avtomobilu, ki je namesto na bencin deloval na človeško kri.
Na izmeno 321 vozil
Za konec obiska se z vodičem za volanom modela Kodiaq RS odpeljeva še do dela proizvodnih trakov. Ja, precej velik je ta tovarniški kompleks. Fotografirati ne smem, ker je bilo v času obiska v veljavi posebno stanje, saj so že začeli proizvodnjo sedemsedežnega električnega avtomobila Peaq, ki pa javnosti še ni bil predstavljen. Zato sem se moral zadovoljiti s tovarniškimi fotografijami. To je kot nekakšno mesto, ki nikoli ne spi. Aktivne so tri delovne izmene, kjer dela kar 27 tisoč ljudi. Proizvodnja torej poteka 24 ur.
Na tem mestu nastaja kar sedem različnih modelov - Scala, Fabia, Kamiq, Octavia, Elroq, Enyaq ter najnovejši Peaq. Ogledujemo si le proizvodnjo modelov Scala in Kamiq. V tistem času števec pokaže, da bo s traku zapeljalo 321 vozil na izmeno, njihov cilj pa je ta tempo dvigniti na 440 avtomobilov. Dnevno v tovarni izdelajo tudi 2500 motorjev. V tem kompleksu vlada neizprosna stoparica, kjer je vsak gib izmerjen do sekunde. Delavci imajo točno eno minuto za namestitev armature, vgradnja posamezne luči vzame natanko 30 sekund, ključni trenutek spajanja motorja in podvozja pa traja le 77 sekund.
Praga in pivo, ki je lahko cenejše od vode
Poln vtisov se vračam še v glavno mesto Češke, ki me zelo hitro očara in kamor se zagotovo še vrnem. A zaradi najmlajših članov odprave najprej zavijem v živalski vrt, ki je eden večjih in vsebinsko zanimivejših v Evropi. Ustanovljen daljnega leta 1931 se danes razprostira na več kot 50 hektarjih slikovitega in razgibanega terena v soseski Troja, tik ob reki Vltavi. To je kraj, kjer sobiva več kot pet tisoč živali skoraj 700 vrst. Od orangutanov, varanov, žiraf, antilop, slonov, levov, kač in morskih živalih. Živalski vrt ima celo svojo sedežnico (plačljiva), ki obiskovalce popelje med spodnjim in zgornjim delom parka ter ponuja prelep razgled na Prago.
Naj vas že takoj opozorim, središče Prage ni poceni, je pa izjemno lepo in slikovito. Iz bližnjega hotela v soseski Kavalirka do središča mesta uporabimo kar tramvaj in vožnje plačujemo prek mobilne aplikacije (Pid Litačka). Zelo enostavno. Sodobni Škodini tramvaji, ki se izdelujejo v Plznu, nas v dobrih desetih minutah pripeljejo do reke Vltave, kjer so se vse znamenitosti na dosegu roke. Tako rekoč. Srce mesta bije na Staromestnem trgu, kjer množice obiskovalcev vsako polno uro zrejo v znamenito astronomsko uro. Do te znamenitosti kakopak pridemo prek veličastnega Karlovega mosta, kamnitega simbola mesta iz 14. stoletja, ki povezuje staro mesto s slikovito četrtjo Mala Strana. Nad mestom pa dominira izjemno zanimiv praški grad, ki je vpisan v Guinnessovo knjigo rekordov kot največji starodavni grajski kompleks na svetu. Znotraj njegovih zidov stoji mogočna gotska katedrala svetega Vida ter pravljična zlata ulica s pisanimi hiškami. Vredno ogleda. Vikend je prekratek in preprosto zmanjka časa za ogled vseh znamenitosti, zato jo zagotovo obiščemo še enkrat v bližnji prihodnosti.
Cene v središču mesta so tipično zasoljene, poceni je le češko pivo. Ponekod celo od dva do tri evre za vrč oziroma manj od ustekleničene vode. Kot nam pove eden od gostincev iz tipične češke kuhinje, je pivo na Češkem tretirano kot osnovno živilo in nikakor ne luksuz. Statistično posamezen Čeh letno popije okrog 130 litrov piva, s čimer se uvrščajo med prvake popitega piva na globalnem nivoju. Pod črto - kjerkoli si naročim vrč piva, je ta neizmerno okusen, zato ga je kar nekaj šlo tudi v prtljažnik kodiaqa, ko smo Pragi pomahali v slovo.
