(REPORTAŽA) Ko hrana ni le obrok: Kako so se dijaki v Mariboru učili deljenja

Na Srednji šoli za gostinstvo in turizem Maribor so znova pripravili poseben dogodek. Že ob vstopu je povabljene pozdravila grška glasba, iz kuhinje je dišalo po sredozemskih začimbah. Nič čudnega, saj sta šolo v okviru programa Erasmus+ obiskala chef Stelios Fanurakis s Krete in njegov sous-chef Stamatis Thermiotis. Dijakom sta predstavila meze, tradicionalni način priprave in postrežbe hrane, ki je v njuni domovini običajen v vsakdanjem življenju.

Slovesno pogrnjene mize je tako zapolnila vrsta jedi, ki so jih dijaki nosili iz kuhinje postopoma in v manjših posodah. Vsako jed je bilo mogoče najprej okusiti v majhni količini in si nato vzeti več, kakor je komu ugajalo. Gostje, večinoma učitelji na šoli in nekaj novinarjev, so si na krožnike nalagali, kar jim je prijalo, in se ob tem pogovarjali. V ospredju ni bila količina hrane, temveč kultura prehranjevanja, ki je zasidrana globoko v podzavesti Krečanov.

Deljenje hrane je način življenja

"Na Kreti je deljenje hrane način življenja. Ne predstavljam si, da bi imel cel krožnik ene jedi samo zase," pravi Stelios Fanurakis. Vzgojen je bil tako, da je hrana vedno postavljena na sredino mize, vsak pa lahko poseže po tistem, kar mu ugaja. "Delimo s sorodniki in prijatelji. Vse pomembne stvari, dobre in slabe, se zgodijo pri mizi: resni pogovori, trenutki žalosti in sreče." Pri tem ni nujno, da je hrane veliko. "Vzameš malo od vsake jedi. Pomembno je, da je hrana raznolika in da se deli," poudarja.

Po njegovih besedah kretske gospodinje vedno skuhajo vsaj eno porcijo več. "Pogosto se zgodi, da se obedu nenapovedano pridruži kak sorodnik ali prijatelj in hrana je vedno pripravljena tudi zanje." Ob tem se nasmehne ob misli na domače okolje: "Če obiščem mamo, se nikoli ne napovem, ker bi skuhala preveč. Ko reče, da ni skuhala ničesar, to pomeni, da ima pripravljeni 'samo' dve jedi - včerajšnjo in današnjo."

Fanurakis izpostavlja tudi odnos do hrane in zavržkov. V družinah hrane praviloma ne mečejo stran, čeprav priznava, da se tudi v Grčiji stvari spreminjajo. "Poskušamo se vrniti k načinu življenja, kakršnega so poznali naši starši in stari starši. Spomnim se babice, ki skoraj ni poznala zavržene hrane. Ne zato, ker bi jedli veliko, ampak ker so pridelali toliko, kolikor so potrebovali."

Kot otrok je poletja preživljal pri starih starših, kjer so v trgovini kupovali skoraj izključno sladoled. "Vse drugo smo imeli doma. Babica in dedek sta redila koze, ovce in kokoši in z odvečno hrano sta pač nakrmila živali. Pridelovala sta sadje, zelenjavo, mleko, sir. Uporabljala sta le tisto, kar je raslo pri njima. Banan in ananasa nista poznala, sta pa gojila take vrste sadja, da je bilo v vsakem letnem času kaj na mizi."

Meze so dobre tudi za proračun

Takšen način razmišljanja se po njegovih besedah na Kreti ohranja še danes, zlasti v manjših vaseh. "Pri nas denimo gojimo oljke, zato lahko sosedom damo oljčno olje, oni pa nam dajo sadje in zelenjavo. Pa tudi drugače delimo živila. Če dobim dvajset kilogramov paradižnika od bratranca, ga razdelim naprej: pet kilogramov teti, pet kilogramov mami in pet kilogramov svoji sestri in njeni družini. Deljenje živil je pomemben del naše mikroekonomije in tak način življenja je pri nas normalen tudi pri jedeh."

Seveda se tudi v Grčiji dogaja, da se zavrže kaj hrane, sploh ko otroci odrastejo in se odselijo, starši pa ne znajo kuhati samo za dva, dodaja sogovornik. "Sicer nismo tako pridni kot Slovenija, ki je po Eurostatu država z najmanj zavržene hrane na prebivalca v Evropi, medtem ko je največ zavržejo v Nemčiji in na Nizozemskem. Ampak Grčija je na sedmem mestu, kar tudi ni slabo," nas mimogrede še pohvali.

Fanurakis meni, da so meze uporabne tudi v gostinstvu: "V zadnjih petih letih se navade gostov spreminjajo in deljenje hrane je vedno pogostejše." Kot pravi, ima to tudi zelo praktične učinke, tako za družinske proračune kot za poslovanje lokalov, koristi pa tudi okolju. "Če štiričlanska družina naroči klasičen obrok s predjedmi, solato in glavno jedjo za vsakega posebej, znesek hitro naraste na 150 ali 170 evrov. Če pa naročijo manj jedi in si jih delijo, plačajo okoli 80 evrov, hrane pa je še vedno dovolj."

Manj je zavržkov, delo v kuhinji je lažje, jedi prihajajo na mizo postopoma, kar je bolj obvladljivo tudi za natakarje, gostje pa se zaradi nižjih stroškov lažje odločijo za pogostejši obisk restavracije. "Nižja skupna cena pomeni, da bodo gostje prihajali večkrat. To lokalom pomaga tudi v zimskem času, ko je manj turistov," dodaja Stelios Fanurakis. Drugod po Evropi ljudje po njegovem mnenju še niso pripravljeni sprejeti kulture meze, zanje je deljenje hrane nekaj novega. Dijaki SŠGT Maribor so ta načela spoznavali zelo praktično. Skupaj z gostujočima chefoma so pripravili približno 15 jedi, kar je bilo za kakih 35 jedcev povsem dovolj. "Količino hrane za šest do osem porcij smo razdelili na več manjših enot," pojasnjuje Fanurakis. "Vsi so bili zadovoljni in ničesar nismo zavrgli."

Chef pa je bil zadovoljen z dijaki: "Ta šola me spominja na tisto, ki sem jo sam obiskoval v Grčiji. Takrat smo še imeli javne šole, danes so samo še zasebne. In to je žalostno, ker ni več profesionalnosti, spoštovanja do učiteljev in hrane, spoštovanja do gostov, ki jim strežeš, prav tako pa ni več spoštovanja do natakarjev in kuharjev, ki te gostijo. Vse to tukaj še vidim in sem navdušen, da otroci to še spoznavajo in občutijo. Če ne bi, zagotovo ne bi bilo toliko vpisanih. Otroci potrebujejo pravila, da bodo preživeli v resničnem svetu."

Gostje popestrijo pouk

Dogodek je bil del širšega dogajanja v tednu, posvečenem grški kulturi, kulinariki in trajnosti. Poleg kosila so v tem tednu pripravili še dve delavnici, na eni so primerjali grška in slovenska vina in sire, na drugi je bila v ospredju tematika zero waste kitchen oziroma kuhanje brez ostankov. Ravnateljica Sonja Porekar Petelin poudarja, da takšna gostovanja izhajajo iz jasne vizije šole. "Zmeraj skušamo slediti ciljem, ki smo si jih zastavili. To, kar želimo doseči, potem živimo tudi skozi dogodke na šoli," pravi.

Pred kratkim so sodelovali z najboljšim slovenskim mladim chefom Luko Koširjem, sledijo še delavnice na temo zmanjševanja količine odpadkov. "Vse, kar se dogaja, je zasnovano kot delavnica za dijake. Najprej dobijo teoretično znanje, potem pa skupaj z gostom ustvarjajo in se učijo drugih kultur." Na šoli so že gostili hrvaškega kulinaričnega strokovnjaka Davida Skoka pa slovenska chefa Bineta Volčiča in Tomaža Kavčiča: "V šoli dijake učimo osnovne postopke priprave hrane, tradicionalno slovensko prehrano in osnovno mednarodno kuhinjo, učni načrt pa popestrimo s kakšnimi mednarodnimi trendi. Dijaki so izjemno zadovoljni z malo drugačnim načinom dela na šoli, komaj se en dogodek konča, že sprašujejo, kdaj bo naslednji." Včasih z dijaki sodelujejo tudi na prireditvah zunaj šole, na katerih v avtentični situaciji spoznajo svoj bodoči poklic, dodaja ravnateljica.

Posebnost dogodkov je celostni pristop. "Dijaki v programu kuhar - natakar pripravijo in postrežejo jedi, dijaki turizma pa pripravijo kulturni program. Vse povežemo v smiselno celoto." Tudi meze so dijaki pospremili s kratkim programom, s katerim so predstavili geografske značilnosti in turistične znamenitosti Krete, dijakinji sta celo zaplesali v ritmu znanega sirtakija iz filma Grk Zorba. "Na smeri turizem se pripravljamo tudi za delo turističnih animatorjev in taki dogodki so dobra vaja pred publiko, da se znebimo treme," sta povedali po dogodku. Dijakinja drugega letnika Sara Sarita Heržič, ki je s pladnjem v roki spretno krmarila med sproščenimi gosti, pa je povedala, da so tovrstni dogodki zanjo zelo dobra izkušnja. "Želim si postati someljejka in streči v kakšni bolj fini restavraciji, kjer bom lahko gostom tudi svetovala pri izbiri vina. Vesela sem, da nam šola omogoči pridobivati potrebno znanje, da lahko uresničimo svoje sanje," je povedala Sara.

Učitelj kuharstva Rok Smonkar izpostavlja širši pomen takšnih izkušenj. "Ne gre le za raznolike kuhinje. Gre za raznoliko življenje, dogodivščine, razmišljanje. Takšni projekti ti lahko odprejo obzorja in to je v življenju nekaj zelo lepega." Program Erasmus+ po njegovih besedah bogati tako dijake kot profesorje. "Danes imajo dijaki možnosti, kakršnih mi nismo imeli. Malo jim jih kar zavidam," prizna.

Dijaki na izmenjavah nabirajo dodatne izkušnje

Učitelj strežbe Smiljan Benkovič, ki je dijake že spremljal na nekaj mednarodnih izmenjavah, tudi na Kreto, poudarja pomen ohranjanja tradicije. "Na Kreti še vedno dajejo poudarek kulturi prehranjevanja, kakršno so poznali včasih. Uporabljajo tisto, kar so prevzeli od prednikov." Zanimivo se mu zdi, da se na Kreti, ki meri v dolžino približno 250 kilometrov, široka pa je od 15 do 60 kilometrov, hrana razlikuje po posameznih regijah. "Ponekod se osredotočajo na oljke, drugod na vinarstvo, ki pa so ga šele začeli razvijati, znani so še po medu, limonah, sirih in žganju, imenovanem raki. Spoštovanje do tradicije privzgajajo otrokom, prenašajo pa ga tudi na turiste," razlaga sogovornik.

Dijaki in učitelji v okviru izmenjav predstavljajo tudi slovensko kulinariko. "V Beogradu in Splitu smo predstavljali slovensko hrano in vina, ki so v svetu zelo poznana in cenjena. Na to smo lahko ponosni," pravi Benkovič.

Koordinator programa Erasmus+ na šoli Grega Frangež pojasnjuje, da ta dijakom med drugim omogoča brezplačno prakso na šolah in pri potencialnih delodajalcih v tujini, ki je zanje zelo dobra izkušnja. "Vse stroške imajo pokrite, v sodelujočih obratih, denimo hotelih, pa so takoj vključeni v delo. Trenutno je nekaj dijakov skupaj s profesorji na praksi na Tenerifu, sploh za tako atraktivne destinacije je na šoli veliko zanimanja," pravi Frangež

Po vrnitvi svoje izkušnje delijo s sošolci pa tudi bodočimi dijaki: "Sodelujejo pri promocijah, predstavijo svoje izkušnje ali pripravijo nekatere jedi, ki so jih spoznali. Tako njihovo znanje vključimo v delo šole."

Dogodek z grškim chefom je pokazal, da se kuhanje ne uči le iz receptov in knjig. Skupna miza je postala prostor učenja, povezovanja in razumevanja kultur. Meze na mariborski šoli tako niso bile le obrok, temveč izkušnja, ki dijakom odpira pogled v svet in jih uči, da je hrana predvsem priložnost za medsebojno povezovanje, za katero je v sodobnem tempu vedno manj časa.