Zora Štok
Tipasa, Timgad, Djemila. Alžir, Constantine, Batna, El Oued, Biskra, Ghardaia, Beaia, Setif. Sahara in El Kantara. Feničani, Rimljani, Vandali, bizantinski Grki, Turki, Arabci in Francozi. Datlji. Nafta in zemeljski plin. Izjemne rezerve pitne vode pod Saharo. Tuaregi in Berberi. Francoski izrazi med arabščino. Vse to in še več je bilo dovolj za novo popotniško doživetje. Alžirija, dežela peščenih sanj, kot je svojo domovino opisala Assisia Djebar, sodobna alžirska pisateljica.
Toda ko se je skupina Vagantovih popotnikov podala na pot v Alžirijo, je marsikdo privzdignil obrvi. "Alžirija? Zakaj pa?" Kot da gremo na luno. A kaj je lepšega in na poti bolj zanimivega kot odkrivati deželo, v kateri še ni trum turistov, ki se gnetejo pred vsako znamenitostjo in zaradi katerih izginjajo pristni domači lokali in se širi tujcem všečna ponudba. Gremo torej v Alžirijo, preden jo še v večji meri odkrijejo agencije in popotniki. Gremo spoznat tamkajšnje ljudi in navade, podoživet delček neverjetno zanimive zgodovine, ki je to deželo na severni obale Afrike naredila tako drugačno od običajnega arabskega sveta. Gremo v puščavo, da se nam bodo noge pogrezale v saharski pesek, in gremo pogledat skalnate gore v El Kantari, ki ponazarjajo prehod iz severnega dela države v Saharo. Gremo v alžirska mesta, vsako po svoje zanimivo in lepo. In gremo pokušat datlje, sočne in slastne, vsaj 300 vrst jih poznajo Alžirci, pa spoznavat alžirsko hrano, ki je veliko več kot nacionalni kuskus.
Izjemna rimska najdišča
Kako začeti pripoved o Alžiriji? Po dnevih, kot potopis, po spominu in vtisih? Ali kar tako, kot se vrstijo spomini? Vtisov je veliko, ogromno. Dežela presenečenj. Kot na primer del Alžira, glavnega mesta. Na eni strani moderno mesto, središče s tipično francosko arhitekturo. Zgradbe ob glavnih ulicah v francoskem slogu, s tipičnimi visokimi in ozkimi okni, s kovinskimi ograjami. Kot bi bil tam del Pariza. Seveda, kako tudi ne. Saj so Francozi vladali Alžiriji, ki so jo imeli za svoje ozemlje, kar dolgih 130 let. In po odhodu pustili za seboj marsikaj. Nekaj dobrih stvari, a tudi veliko bolečih spominov na grdo, brutalno početje francoskih oblastnikov nad domačini. Ki kljub nasilju niso klonili in se je Alžirija z velikimi žrtvami le uspela osamosvojiti - 5. julija 1962 je bilo to, 25. septembra istega leta je bila potem razglašena Ljudska demokratična republika Alžirija. Na drugi strani prestolnice pa kasba, stari del mesta, ki je nastal v 10. stoletju na vrhu hriba in se raztezal proti morju. Tipične hiše, ozke ulice, znamenite mošeje, toliko zgodovine na enem mestu, da je ta kasba našla svoje mesto tudi na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine. Kot še nekaj drugih alžirskih znamenitosti.
Zanimiv je podatek, da je Alžirija, razen Italije, država z največjim številom rimskih najdišč sploh. Izstopajo Djemila, Tipasa in Timgad, ki mu pravijo tudi Pompeji severne Afrike. Najbolj znamenita je morda Djemila, ki so jo Rimljani arhitekturno povsem prilagodili gorskemu okolju. Mesto je imelo gledališče, dva foruma, templje, bazilike in slavoloke. V muzeju so ohranjeni izjemni primerki mozaikov in kipov, tudi Bachusa brez nosu. Omeniti velja tudi Lambese, nekdanjo rimsko vojaško postojanko blizu mesta Batna. Osrednji del najdišča je lepo ohranjen in vzdrževan, del pa je preraščen s travo, med katero je veliko kamnitih blokov. Iznajdljivi Alžirci so pred nekaj desetletji, ko so v neposredni bližini najdišča gradili zapor, te kamnite bloke uporabili pri gradnji zapora. A vsaj osrednji del najdišča je ostal nedotaknjen. Vsa najdišča ponazarjajo veličino in dovršenosti starorimskih mest oziroma naselbin. Tako v Tipasi kot Djemili je videti izjemen mrežni sistem ulic in umeščanje pomembnih zgradb v določene mestne predele. Amfiteatri, knjižnice, kopališča in druge zgradbe še danes pričajo o pomenu Rimljanov, ki so še kako znali izrabiti vse, kar je del današnjega ozemlja Alžirije ponujalo v tistem času. Vključno s pridelavo žitaric, kar je bilo za Rimljane velikega pomena.
Mestne zgodbe
Kot stara rimska mesta svojo zgodbo pripovedujejo tudi druga alžirska mesta. EL Oued ali mesto tisočerih kupol zaradi značilne arhitekture zgradb, ki imajo strehe v obliki kupol. Mesto se nahaja v oazi, puščavski pesek pa uporabljajo za opeko. In v El Ouedu smo tudi doživeli puščavo, kot smo jo običajno gledali na TV-ekranih. Vožnja z džipi, po sipinah gor in dol, da smo z glavo udarjali ob streho avtomobila, vozniki pa seveda uživali, ko so gledali, kako nas premetava. In nočna vožnja po puščavskem pesku - po odlični večerji, seveda.
In še eno značilnost ima El Oued. Mesto z vodo napaja podzemna reka, zato je v okolici veliko datljevih palm. Datlji so nasploh ena glavnih značilnosti Alžirije. Okoli 22 milijonov datljevih palm raste po državi, tako da so datlji pomemben del prehrane Alžircev. Ponudijo jih tudi za dobrodošlico tujcem, običajno zraven ponudijo še kamelje mleko. Tako so pričakali tudi nas. Povedali so nam tudi, da vsaka palma rodi okoli sto let, potem palmov les uporabljajo večinoma v gradbeništvu, za strehe hiš. A preden podrejo eno palmo, morajo zasaditi dve novi.
Večina pomembnih alžirskih mest je v severnem delu Alžirije in ob obali Sredozemskega morja. Béjaïa na primer. Mesto s precej francoskega navdiha, živahno, za državo še posebej pomembno, ker je tam zadnja postojanka saharskega naftovoda. Tako kot je lepo in prijazno mesto, je prelepa tudi okolica. Še posebej klif in rt Carbon ter Opičjji vrh, ki se razteza nad mestom, opice pa se med sprehajalci mimogrede stepejo za plastenko vode.
Povsem drugačno mesto je Konstantina, a le po legi. Osrednji del mesta je tudi v Konstantini svetovljanski, z mogočnimi, modernimi zgradbami, iz katerih še vedno veje duh francoske arhitekture. Zgodovina mesta sicer sega v čas pred našim štetjem, najbolj pa je mesto cvetelo v 12. stoletju, ko je bilo povezano s Piso, Benetkami in Genovo. Mesto leži med globokimi soteskami rek, posamezni deli so povezani s številnimi mostovi, nekateri so še iz rimskih časov. Konstantina se je včasih imenovala Sirta - in pod tem imenom mesto večinoma poznajo tudi zgodovinarji, v Konstantino pa so jo preimenovali v času Konstantina Velikega. S Konstantino je povezano tudi eno pomembno odkritje. Francoski zdravnik Lavern, ki je živel in delal v tem mestu, je namreč odkril povzročitelja malarije in za to dobil Nobelovo nagrado.
Omeniti velja tudi mesto Setif, pomembno zavoljo svoje vloge pri začetku krvavih bojev za osamosvojitev izpod Francozov. Nanj so Alžirci še posebej ponosni, še vedno je živ spomin na 8. maj 1945, ko so Francozi izvedli pravi masaker nad Alžirci, ki so zase zahtevali več pravic. Represija je bila nesorazmerna uporu, francoske sile so pobile več tisoč demonstrantov.
Ženske v belem in Henri Matisse
Če Sahara predstavlja okoli 80 odstotkov alžirskega ozemlja (in se globoko pod puščavskim peskom skrivajo ogromne količine pitne vode), se seveda spodobi kreniti tudi v puščavo. Premalo časa je bilo, da bi šli čisto na jug, proti meji z Nigrom, Mavretanijo, Malijem in Zahodno Saharo. A nam je uspelo priti vsaj 600 kilometrov globoko v Saharo, v prečudovito mesto Ghardaia. Mesto je v dolini M'Zab, staro je tisoč let. Je značilen pentapolis, kar pomeni, da je osrednji del mesta obkrožen še s štirimi drugimi, po arhitekturi skoraj identičnimi mesti. Značilnost teh mest je osrednji trg z mošejo in minaretom, okoli mošeje pa so hiše v koncentričnih krogih. Simone de Beaouvoir je Ghardaio opisala kot "lepo zgrajeno kubistično sliko". Ghardaia je imelo skozi zgodovino tudi izjemen sistem shranjevanja in distribucije vode. Ker je bilo dežja malo in je bila ponikalnica večinoma suha, so v puščavi kopali vodnjake 110 do 140 metrov globoko. Iznašli so namreč poseben sistem distribucije vode, ki je pritekla do vsakega vrta v mestu ali oaze v bližini. Sistem je tako poseben, da se je znašel na seznamu Unesca. Ker je voda segala do večine hiš in vrtov, je to pomenilo tudi odlične pogoje za datljeve palme. Okoli 60 tisoč jih je v okolici mesta, ki je znano tudi po preprogah in tkaninah.
In še nekaj smo videli v Gharadai. Priznam, ne bi smela fotografirati, a mi je na skrivaj nekako le uspelo. Videli smo namreč ženske, povsem zavite v belo. Način zavijanja več metrov dolgega blaga je tak, da je povsem zakrit tudi obraz - in poročena ženska gleda izpod obleke le z enim očesom, neporočeni pa se vidita obe očesi.
Še preden smo z letalom odšli globoko v puščavo, smo bili tudi v Biskri, mestu, ki mu pravijo vrata Sahare. Tudi v Biskri so veliki nasadi datljev, bližnja El Kantara pa je bila pomembna postojanka karavan. V času, ko so Alžiriji vladali Francozi, pa je v teh krajih slikal Henri Matisse. Vrata v Saharo tvorita dva skalnata masiva, ki se skoraj združita in tvorita ozek kanjon. Na eni strani kanjona je hribovita, z nizkim rastjem ali palmami poraščena pokrajina, na drugi strani pa se začne peščeno saharsko prostranstvo. In na tem prehodu stoji majhna lesena hiška, v kateri pripravljajo čaj in popotnikom ponudijo še kakšno pijačo.
Dva tedna sta lahko dovolj ali pa premalo za spoznavanje z neko deželo. Za Alžirijo premalo, da bi vsrkali vse, kar ponuja. Bo treba ponovno tja, odkriti še neodkrito.
