Holokavst ali pravilneje šoa (hebr. shoah) je evropska zgodovinska epizoda, ki je zaradi svojih neprimerljivih okoliščin in razsežnosti posledic radikalno spremenila ne le historiografske in družboslovne poglede ter teoretizacije o človeštvu, temveč tudi preoblikovala vse protokole zgodovinskega spominjanja in pomen ohranjanja zgodovinskega spomina za živeče in bodoče generacije.
Od šestih milijonov Judov, umorjenih med holokavstom, je bilo okoli milijon in pol otrok. Število preživelih otrok je ocenjeno na le nekaj tisoč. Judovski otroci so prihajali iz različnih okolij in holokavst je nasilno končal njihovo otroštvo. Med njimi so bili tudi otroci slovenskih Judov, še zlasti iz Prekmurja, ki so po množičnih deportacijah aprila 1944 večinoma končali mlada življenja v taborišču smrti Auschwitz – Birkenau. Možnosti otrok za preživetje so bile majhne, čeprav so se mnogi na najbolj nenavadne načine skrivali, da bi preživeli. Po vojni so poskušali preživeli Judi zaživeti na novo. Med njimi je bilo tudi na tisoče sirot.
Na otroke – žrtve holokavsta – najbolj karakteristično opozarja impozantni spomenik Jad Vašem. Sredi spominskega parka je zgrajena spominska zgradba, ki opozarja na to zlo 20. stoletja in izpostavlja milijon in pol judovskih otrok, umrlih v največjem genocidu doslej. Spomenik je poln simbolike, a vendarle izjemno prepričljivo opozorilo in trajen spomin na vse, ki jim je nasilje pretrgalo nit življenja v otroških letih. Nekaterim še komaj rojenim. Krajši granitni predor nas pripelje do težkih železnih vrat. Ko jih odpremo, se soočimo s portreti otrok. Lepo nasmejani obrazi, običajni otroci, katerih fotografije bi lahko našli v kateremkoli družinskem albumu. Deklice in dečki z velikimi radovednimi očmi gledajo v svet. Med njimi je "deček s kapico na glavi in kodri, ki se mu spuščajo okoli ušes; pa navihan nasmeh dečka z baretko, ki v roki drži fračo in išče primeren cilj; pa sramežljiva plavolasa deklica, ki se najbrž ni želela fotografirati; resna črnolaska, ki boža svoje kite, zamišljeno gleda predse in ugiba, ali bo lepa, ko odraste …", je med drugim zapisala Miriam Steiner Aviezer, ena najboljših poznavalk holokavsta na območju nekdanje Jugoslavije in dolgoletna sodelavka Jad Vašema iz Izraela. Vsi ti anonimni portreti otrok vas bodo nenehno spremljali, ko boste vstopili v temen prostor. Ta spominja na brezno, na vesolje, ker nad vami in okoli vas utripa brez števila majhnih luči: "Vsaka luč – otrok. Milijon in pol malih luči, milijon in pol dečkov in deklic. Milijon in pol! Iz mraka se iztrga glas, ki tem lučkam daje imena: Hana Barakovska, Varšava, 12 let; Jicak Baruh, Solun, 8 let; Hana Vajl, Budimpešta, 4 leta; Sara Papo, Sarajevo, 3 leta …"
Zgodbe preživelih, zlasti otrok, so presunljive. "Neka mati je na poti v taborišče smrti vrgla iz vlaka svojega majhnega otroka, omotanega v vrečo, in kričala: poberite ga, notri je tudi nekaj denarja. Esesovec je pritekel, odvil vrečo in zdrobil otrokovo glavo ob kolesu vagona. To je storil pred očmi matere, ki je tulila od bolečin." Mnogi preživeli se spominjajo razmer med transportom v taborišča smrti: "Mučila sta nas strašna vročina in smrad. To je bil pekel. Po nekaj dnevih in nočeh so odprli vrata. Nekega dojenčka so strgali iz materinega naročja in zmečkali na stropu vagona. Mati je tulila od groze – esesovec pa jo je s kopitom udaril po glavi, da ji je kri zalila prekrasne lase. Nato jo je ubil s strelom v glavo." Ideologi nacizma so namenili Poljakom, Čehom, Rusom in drugim južnim Slovanom vlogo manjvrednih ljudi – hlapcev, suženjskih delavcev v Hitlerjevi "novi ureditvi". Edino "Jude je bilo treba izbrisati z obličja Zemlje, vsakega Juda, vsako žensko, otroka je bilo treba uničiti. Proti 8 milijonom Judov, kolikor jih je v Evropi živelo leta 1939, je bil usmerjen ves ustroj Tretjega rajha."
Po končani vojni so preživeli judovski otroci poskušali zaživeti na novo. Med njimi je bilo na tisoče sirot, ki so ostale brez staršev, brez bratov in sester. Sami. Pogosto so se spraševali, kako je bilo mogoče, da so ljudje postali hujši od živali. Enostavno niso mogli doumeti, zakaj so se strašni zločini zgodili. Veliko otrok so odpeljali tudi v taborišče Jasenovac – v balkanski Auschwitz v ustaški Neodvisni državi Hrvaški (NDH). Redki preživeli se spominjajo: "Očeta in tri brate so odpeljali v taborišče Jasenovac, nisem vedela, kaj je to koncentracijsko taborišče. Nato so odpeljali še nas, v tovornih in živinskih vagonih. Izkrcali so nas pri nekem mlinu v Džakovu. Otroci smo se igrali zunaj, nismo imeli stranišča, le deska je bila položena čez jamo in bali smo se, da ne bi padli vanjo." Preživelim judovskim otrokom so ostali v spominu najstrašnejši prizori – nasilno odvajanje otrok od mater.
Žal so otroci tudi danes žrtve preganjanja, sovraštva in novodobnega vojnega nasilja z mnogimi starimi vzorci. Od Srebrenice do Ukrajine in seveda nesrečne Palestine. Za nameček pa smo vse bolj soočeni z zanikanjem holokavsta in z nesprejemljivo trditvijo, da je bil holokavst (šoa) mit in ne resnica. Kam vse to vodi?
Dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
