Na skrajnem severu Pakistana, v gorati dolini Hunza v regiji Gilgit-Baltistan, živi skupnost, ki že desetletja buri domišljijo znanstvenikov in raziskovalcev. Prebivalci te odmaknjene doline naj bi dočakali tudi več kot 120 let, nekateri celo 140 let in več, tako vsaj trdijo domačini. Njihove natančne starosti je težko preveriti, saj nimajo uradnih rojstnih dokumentov, vendar številna pričevanja govorijo o izjemni vitalnosti in dobrem zdravju tudi v visoki starosti.
Medtem ko je povprečna življenjska doba v Pakistanu okoli 67 let, v dolini Hunza veljajo povsem drugačna pravila. Raziskovalci so opazili, da so tamkajšnje ženske plodne še v poznih letih, hkrati pa naj bi bili prebivalci redko zbolevali za rakom. Razloge za to strokovnjaki iščejo predvsem v načinu življenja in prehrani, piše PunKufer.
Prebivalci Hunze pijejo vodo iz ledenikov, pridelujejo lastno hrano in ne uživajo industrijsko predelanih živil. Njihova prehrana temelji na žitih, zelenjavi in sadju, med katerim imajo posebno mesto marelice. Te jedo sveže, sušene in v obliki soka, pogosto pa med postom več tednov uživajo skoraj izključno marelične izdelke. Meso jedo redko in v majhnih količinah.
Pomemben del njihovega vsakdana so tudi telesna dejavnost, dihalne vaje, joga in meditacija, ki pripomorejo k telesnemu in duševnemu ravnovesju. Njihov izvor ostaja skrivnost. So svetlejše polti kot okoliška ljudstva, njihov burušaski jezik pa nima sorodnosti z okoliškimi jeziki, temveč naj bi bil po nekaterih teorijah bližje baskovskemu.
Obstajajo tudi domneve, da so potomci vojakov Aleksandra Velikega, ki so se pred stoletji naselili v himalajski dolini.
Dolina Hunza tako ostaja eden največjih naravnih laboratorijev dolgoživosti – kraj, kjer preprost način življenja, gibanje in skromna prehrana ustvarjajo pogoje za dolgo in zdravo življenje.
