Četrti teden januarja tednu v letu, ko se uradno spominjamo holokavsta in njegovih žrtev. Letos mineva 81 let od zaključka druge svetovne vojne in 85 let od pričetka množičnega, sistematičnega iztrebljanja "življenja nevrednih ras". Vse prepogosto se na oboje gleda kot na zgodovinska dogodka, čeprav so ljudje, ki so ju doživeli, delno še vedno med nami. Gre namreč za obdobje zgolj nekaj desetletij, ki sicer v življenju posameznika lahko pomenijo celoto, v smislu razvoja družbe pa ne nujno nekega drugega ali že preživetega časa.
In prav to mora biti osrednji motiv našega razmišljanja o tej problematiki danes. Danes seveda v smislu sedanjega časa, ne zgolj dotičnega dne. Ne zadostuje, da se ta en dan ali nekaj dni v tednu spomnimo in izvedemo komemoracijo ali dogodek; z ozirom na razvoj družbe se je v tematiko treba poglobiti predvsem na ravni razumevanja. Preteklosti ne moremo spremeniti ali izbrisati, lahko pa tragedije in napake iz preteklosti preprečimo v sedanjosti in prihodnosti – predvsem kadar gre za fenomene in dogodke tovrstnih brutalnih razsežnosti.
Med najpogosteje uporabljenimi modrostmi vsakdanjega življenja v kontekstu tovrstnih razprav je trditev, da se "iz zgodovine nismo nič naučili". In dejansko je v tem veliko resnice. Zakaj se nam tako pogosto zdi, da se "zgodovina ponavlja"? Morda tudi zato, ker ni zgolj zgodovina, temveč nekaj, kar je bilo potuhnjeno, nikoli pa ustrezno predelano, dojeto in privzeto med motive ustvarjanja družbe.
Trezen premislek privede do sklepa, da ob upoštevanju vsega, kar se danes dogaja v svetu, za ustrezno delovanje v sedanjosti in snovanje družbe v prihodnosti ne zadostujeta več zgolj učenje letnic in pregledni opisi dogodkov. Potrebno je poglobljeno razumevanje motivov dejanj, ravnanj in ideologij, hkrati pa zavesten odmik od ravnodušnosti, ki je vse prepogost pojav v času zaostrenih razmer. S to ravnodušnostjo mislim na občutek posameznika, da je nemočen karkoli spremeniti na bolje ali skupnemu razvoju prispevati kaj smiselnega in koristnega.
Tovrstnemu fatalizmu se moramo na vsakem koraku izogibati. Druga pogosta modrost namreč pravi: "Če želiš svet spremeniti na bolje, začni pri sebi." Čeprav se na prvi pogled morda zdi naivna, v resnici drži, da lahko vsak posameznik in posameznica predstavljata aktiven del spremembe na bolje. In ta aktivna sprememba je nujna – za včeraj, danes in jutri.
Ob vsem tem se moramo zavedati, da med temeljne vrednote sodijo znanje, izobraženost, zdravorazumskost in kulturnost. Tehnološki napredek nam danes omogoča skoraj neomejen dostop do znanja in informacij; izkoristimo to danost za zdrave in plemenite namene. Naj bo dan spomina zoper pozabo dan, ko se spomnimo, da se moramo zavedati tudi vse preostale dni v letu – in da nikoli več dejansko pomeni nikoli več.
