Parafraza znamenitega vzklika Jožeta Pučnika po razglasitvi rezultatov plebiscita o samostojnosti Slovenije je natančen opis destabiliziranih političnih razmer. To sicer ne pomeni, da opozicija ne obstaja. Seveda obstaja. Toda od nje ni nobenega političnega haska. Opozicija je samo še moralna drža - v politiki profesionalna, sicer pa civilna -, ki pa si jo lahko nekam zataknemo. Biti proti vladi in poslanski koaliciji služi samo medijskemu in državljanskemu kratkočasju in vzdrževanju sado-mazo občutka, da se nekaj napetega in usodnega dogaja. Nimamo druge izbire, kot da poskušamo živeti brez odpora in upora.
Huda oblast
Kaj je sploh desničarska demokracija?
Desničarska demokracija - znana tudi kot iliberalna - je samo načeloma svoboden politični sistem. Samo načeloma zato, ker je kritiziranje ali šimfanje še vedno dovoljeno, vendar si oblast pridržuje pravico, da se za to ne zmeni in dela po svoje naprej. Ali celo kritizira in šimfa nazaj, kot da igra z vsemi drugimi v isti ligi.
To je tudi sistem, v katerem se oblast legitimira s politično premočjo in si pri doseganju ciljev pomaga z legalistično iznajdljivostjo. Samo načeloma svoboden pa je ta sistem tudi zato, ker ima opozicija na razpolago demokratične mehanizme, ki pa jih oblast lahko blokira.
Za ohromitev opozicije prav pride tudi javno mnenje. Če je hudi oblasti naklonjeno, tem bolje. Če ji ni naklonjeno, pa tudi - ker je praviloma panično in v svoji vulgarnosti včasih še manj kredibilno kot oblast sama. Desnici v prid pa delata tako neinformiranost in nezainteresiranost antagonistične javnosti kot tudi fanatizem privržencev.
Za vse pa tudi ni kriva
To so pogoji, v katerih desničarska demokracija uspeva. Pomaga pa tudi nesposobnost opozicije. Ker karkoli že si mislimo o koaliciji - za vse pa tudi ni kriva.
Primerov neučinkovitosti opozicije je bilo med interregnumom in po nastopu nove vlade več kot v vsej zgodovini slovenske demokracije skupaj. Zadnji tak primer je bila štiriminutna izredna seja državnega zbora, ko je nič hudega sluteča opozicija pričakovala potrditev dnevnega reda, da bi odredila ustanovitev dveh preiskovalnih komisij, a jih je koalicija postopkovno ponižala. Opozicija je bila tako prepričana v uspeh svojega prebrisanega načrta, da se vsi poslanci niti niso potrudili na sejo. Predvsem pa je podcenjevala še bolj prebrisano koalicijo. Ta se je namreč domislila manevra, da lahko namene opozicije ustavi z glasovanjem o dnevnem redu, če bi že po 93. členu ustave - "na zahtevo tretjine poslancev", kolikor jih opozicija še premore (če je slučajno sklepčna) - hočeš, nočeš morala pristati na ustanovitev komisije.
In tako naprej oziroma nazaj
Zaman je govoriti, da je to "teptanje demokracije". Seveda je. Ampak to je samo metafora - in te so znane po tem, da so v očeh opazovalca. Iste besedne figure so namreč uporabljali že desničarji, ko je bilo razmerje sil obrnjeno. Še več! Kar aktualna opozicija očita Zoranu Stevanoviću, je prejšnja opozicija očitala Urški Klakočar Zupančič v zvezi z nečim drugim. In tako naprej oziroma nazaj. Aktualna koalicija namreč odgovarja, da tudi UKZ ni ravnala nič drugače kot že davno France Cukjati.
Del tega vsiljenega, samo načeloma svobodnega družbenega reda je tudi to, da vladajoči (lahko) govorijo karkoli. Predvsem pa govorijo toliko, da temu ne bi mogli več slediti, tudi če bi se nam ljubilo. In kar je še huje - ne ljubi se nam več slediti niti kritikam opozicije. Za zdravo pamet je preveč teh metafor.
In če metafore spadajo v literaturo in ne v politični jezik, ali je potem mogoče domnevati, da lahko opozicija doseže kaj več s konkretiziranimi očitki, da je koalicija - po Stevanovićevi zaslugi, seveda - kršila ustavo, poslovnik in zakon?
US in NPM
Morda se dejansko lahko zanašamo samo še na ustavno sodišče. Treba je upoštevati, da obstoječa oblast v tem mandatu ne bo mogla zamenjati več kot dva ali tri ustavne sodnike (Šugman Stubbsovo 2027, Čeferina 2028 in Svetliča 2030). In še v teh primerih bo predlagovanje in potrjevanje novih trajalo, ker Nataša Pirc Musar - ob predpostavki, da bo ponovno izvoljena - zagotovo ne bo predlagala koaliciji všečnih kandidatov.
Vprašanje je tudi, kako daleč bo šla predsednica v zaostrovanju konflikta z vlado. A v vsakem primeru se na to nima smisla preveč zanašati. Premier se iz taktičnih razlogov ne bo menil za njene pripombe in bo vsaj približno tako vljuden kot predsednica sama. (Za žaljivke je itak pooblaščen Mahnič.) Ker kot rečeno, ljudstvo pod narkozo dela za oblast. Tudi to spada k desničarski demokraciji.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
