Torek je vroč, peklenski. Vročinski val na vrhuncu. Tudi v državnem zboru so klimatske naprave delale na polno. Predstavniki ljudstva so delali. No, ne vsi. Bil je tisti dan, ko bi morali poslanci na izredni seji odrediti parlamentarni preiskavi o Black Cube in obvodnem financiranju strank. A dnevni red ni bil sprejet, parlamentarni šef Zoran Stevanović je zategadelj sejo zaključil. Seveda je Resnica vdano priskočila na pomoč Janševi koaliciji pri blokadi teh preiskovalk, a opozicija si je sama zabila avtogol. Šest poslancev Svobode, Levice in SD namreč ni glasovalo. Vzkliki ogorčenja o teptanju demokracije so bili zaman, mar naj se o tem pogovorijo tudi s svojimi "dopustniki" ali bolje preštejejo. Stevanoviću pa se urnik zaradi odpadle seje ni končal; isti dan je namreč sprejel Ruth Cohen-Dar, izraelsko veleposlanico v Sloveniji. Torej veleposlanico tiste države, ki naj bi se bila prek nekdanjih mosadovcev, sedaj v ("kao") službi zasebne agencije, vmešala v slovenske volitve. To naj bi razčiščevala parlamentarna preiskava. Na Trgu republike, prek ceste torej, se je ob tem zbrala skupina propalestinskih protestnikov. Opozarjali so na genocidna ravnanja Netanjahujevega režima v Gazi. Prodorni mednarodni politolog Faris Kočan je na svojem FB takole podčrtal torkovo "vročino": "Mimogrede: danes so v Gazi pokopali 23-letno Diano Abu Daraz in njeno enoletno hči Suvar Abu Daraz, ki sta umrli v napadu na taborišče za razseljene osebe al-Mawasi pri Han Junisu. Prav tako je bil na Zahodnem bregu danes ubit 15-letni fant med vojaško racijo v Al-Birehu (Ramala). Skratka, kontekst res ni primeren za protokolarne dogodke in metanje dimnih zavesic na levo in desno."
Intrigantno-povedna sosledja tega dneva nas lahko (z)mrazijo. To so smerokazi, kjer se izbira stran zgodovine. Hladnokrvno rišejo sliko politike naše vsakdanje. Naključja? Morda, a naivnost je vseeno odveč. Sodobni hrami demokracije = hiše iz kart, paravan interesov? Počasi gremo proti parlamentarnim počitnicam. Med njimi je nekoč politika znala utihniti, ljudem je privoščila nekaj pavze. Pa spori niso bili majhni, ideološke razlike so takisto obstajale. A nekoč je bilo celo v tej državi zavedanje, kdaj se (dnevna) politika umakne državi in državnosti. Nedavni dan državnosti bi v teoriji že moral biti praznik vseh, ne le tistih, ki so trenutno na oblasti in/ali v opoziciji. Zavest o tem se je razblinila. Seveda ne včeraj. Famozni žvižgi predsednici republike, ko je govorila o medijih in civilni družbi, niso pomembni sami po sebi. Demokracija mora prenesti tudi žvižge. A pomembno je sporočilo: tudi institucije, ki naj bi stale nad dnevnopolitičnimi konflikti, postajajo del istega bojišča, greznice politikanstva. Izginja zavedanje, po katerem si politični nasprotniki priznavajo, da sta država in demokracija kot sistem večja od vsakokratne oblasti.
Kje smo dobre tri mesece po parlamentarnih volitvah? Štirikratni premier Janša je oblast prevzel hitro, disciplinirano, z jasno postavljeno agendo in kurzom. Ni popuščanja. Ideološko prestrukturiranje temeljev je del vseh politik, tudi ekonomske. Dogodke ustvarja sam, da ne bi ti začeli narekovati vladne politike. Kdor določa teme, določa pogoje politične razprave. A noben ideološki reprogram ne more obiti realnosti: podatki o stanju javnih financ, primanjkljaju, opozorila o vplivu razvpitega razvojnega omnibusa na proračun so tisti del resničnosti, ki slej ko prej udari na plano, prebije identitetne, kulturnobojne projekte iz nabora druge republike. Ker se na koncu pozna v denarnicah, določa kakovost življenja. Janši in koaliciji, ki je v naletu, opozicija ne postavlja ravnotežja. Še vedno predeluje poraz, razen deloma Levice, ki je znala hitreje prestaviti na opozicijske nastavitve. Namesto da bi začela programsko in kadrovsko prenovo, postavljala lastne teme in okvirje, se nanje bolj ali manj le odziva. Politični boj na temeljnih frontah (interventni zakon o razvoju Slovenije, spremembe parlamentarne preiskave/politična policija, odvzem volilne pravice za državljane tretjih držav na lokalnih volitvah ...) je "outsourcan", prepuščen v izvedbo sindikatom, civilni družbi ... Razpisu referenduma o parlamentarni preiskavi, za katerega zbirajo podpise te dni, očitno dobro kaže, a pot je še dolga. Doseganje zavrnitvenega kvoruma zahteva močno mobilizacijo. Nov referendumski poraz bi bil za levico dodatna slaba popotnica v mandat, v katerem jim nasproti stoji homogena vladna posadka. Antijanšizem je lahko vzvod, s katerim se lahko vrneš na oblast, zadnja štiriletka pa je razgalila, da ni alternativa, ki bi ji ljudje priznali dolgoročno vrednost.
Poletni premor v politiki bo bolj pogojne narave. Jeseni so lokalne volitve, prihodnje leto predsedniške. Vse to prinaša (ob napovedanih referendumih) nove mobilizacije, spore, dokazovanja. Politika morda ne pozna več mrtve sezone, družbena omrežja, neprekinjen medijski cikel in logika permanentne kampanje ustvarjajo pritisk, da mora vsak dan prinesti nove zgodbe, konflikte, mobilizacije. Vse ok, demokracija je /tudi/ tekma za oblast. Ni pa samo tekma za oblast. Je tudi sposobnost, da med tekmovanjem ne porušimo skupnega prostora. Prostora države, kjer bi se morali biti sposobni dogovoriti o razvoju, ja, o skupnih stvareh, od javnih storitev, konkurenčnosti gospodarstva, demografije, davkov ... Do minimalnih standardov politične higiene in kulture. Med njih sodi tudi odnos do vojn, kot sta v Ukrajini in Gazi, ki sta le najbolj izpostavljeni. Prek tega se zrcali naše razumevanje mednarodnega prava in s tem tudi lastne državnosti, suverenosti in demokracije. Slovenija je majhna država, ni ji pa treba biti ponižni podizvajalec kogarkoli.
Torek je bil vroč, ni bil pa dober. Ker nam je pokazal, kako krhek postaja politični in demokratični prostor.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
