(INTERVJU) Kajo Grubišić, nekdanji vijoličasti as: Vrnitev Zahovića in Milaniča je največja zmaga

Marsikateremu poznavalcu mariborskega nogometa med sprehodom mimo Grdega Račka (na Trgu Leona Štuklja) ob pogledu za mizo, za katero sedijo legende mariborskega nogometa, zastane korak. Že nekaj let namreč ob enem od omizij vsak dan, razen v soboto in nedeljo, posedajo znani obrazi, ki so pustili globok pečat v nogometnem klubu Maribor. Kdo od starejših poznavalcev igralcev kluba iz Ljudskega vrta se ne bi spomnil legend, kot so Herbert Klančnik, Alfonz Horvatič in Zvonko Breber. Tam opazimo tudi Vlada Faturja in Zdravka Dobrijevića, ki sta prav tako bila odlična nogometaša, ter Milana Miklaviča, ki je bolj kot po igralski znan po nadvse uspešni trenerski karieri. Ta šesterica je stalnica omenjenega omizja, h kateremu tu in tam prisede še ena mariborska nogometna legenda, Tomislav Prosen, pa znani trener iz Ljudskega vrta Radovan Karanović in še kdo. Nekdanji soigralci ob druženju največkrat premlevajo nogometne spomine in skoraj vedno tudi zdajšnje razmere v slovenskem nogometu, seveda s poudarkom na NK Maribor. Tudi sam sem občasno delček omizja, saj vse omenjene nogometaše dobro poznam, naposled sem v mladosti nosil vijoličasto majico.

Sredi septembra mi je Miklavič omenil, da bo v začetku oktobra v Maribor pripotoval eden od legendarnih nogometašev Maribora. Kajo Grubišić Djordje je nekdanji nogometaš Maribora, za katerega je igral v drugi zvezni jugoslovanski ligi, zahod in nato z vijoličastimi leta 1967 napredoval v prvo jugoslovansko zvezno ligo. V štajerski prestolnici je kot izjemen igralec v osrčju obrambe pustil globok pečat. Srečanja z njim sem se veselil tudi zaradi skupnih spominov na leta, ko sva se spoznala. Kot vratar mladinske ekipe Maribora sem Grubišića občudoval na treningih ter tudi na medsebojnih tekmah med člansko in mladinsko ekipo kluba, naposled pa sem sredi marca leta 1965, pred odhodom v JLA, kot rezervni vratar Damirju Grlociju potoval na tekmo druge zvezne lige, zahod Famos Hrasnica - Maribor, na kateri je igral tudi Grubišić.

Ko mi je Miklavič nekega dne sporočil, da Grubišić sedi za že omenjenim omizjem, sem se nemudoma odpravil tja. Po stisku rok me je malce začuden pogledal, češ kdo si pa ti, a ko sva izmenjala nekaj besed, se je spomnil, od kod izvira najino poznanstvo.

Za vijoličaste odigral 203 tekme

Kajo Grubišić, za nekdanje soigralce in prijatelje tudi Djordje, ima 86 let, malce je posivel, kljub temu pa je postaven in vitalen možakar, takšen, kot se ga spominjam pred dobrimi šestimi desetletji. Preden je prišel v NK Maribor (9. julija 1963), je igral za drugoligaša Split. Kot srednji krilec je za vijoličaste v tedanji drugi ligi, zahod in prvi jugoslovanski ligi odigral 203 prvenstvene in pokalne tekme, s čimer je na lestvici kluba po številu odigranih tekem na 37. mestu, kar na 202 tekmah pa je bil v začetni postavi, kar zgovorno kaže, kako sijajen nogometaš je bil. Prvo tekmo za vijoličaste je odigral 18. avgusta 1963 v Ljudskem vrtu proti Bosni Visoko (3:0), njegovi soigralci na tej tekmi so bili Herbert Vabič, Veroljub Jovanović, Štefan Tolič (Vinko Krejač), Anton Čeh, Vladimir Bolfek, Vitomir Marković, Tomislav Prosen, Milan Arnejčič, Vlado Gajšek in Herbert Klančnik.

V naslednjih letih je slačilnico delil s še nekaterimi odličnimi nogometaši, kot so bili Franc Kek, Bogdan Pirc, Boris Binkovski, Mladen Krajnc, Damir Grloci, Vojislav Simeunović, Karel Breznik, Milan Šober, Željko Fuček, Jozo Maras, Marijan Bradvić, Dragan Grbavac, Rajko Rašović, Velimir Orošnjak, Slobodan Vučeković, Slobodan Filipović, Branko Horjak, Josip Ražić, Miro Petrič, Zdenko Kobeščak, Franko Rosignoli in še bi lahko naštevali. Med hrvaškimi nogometaši, ki so v zgodovini NK Maribor pustili globoko sled, ga lahko mirne vesti postavimo ob bok Tomislavu Prosenu, Stipetu Balajiću in Mladenu Kranjcu.

Maribor ostal globoko v srcu

"Največ zaslug za to, da sem prestopil v NK Maribor, je imel tedanji sekretar kluba Bojan Ban starejši, ki je tudi prišel pome v Split," se spominja Kajo Grubišić. "Maribor mi je ostal globoko v srcu, vanj se zelo rad vračam. Res je, da je Solin moje rodno mesto, a Solin v marsičem ni več to, kar je bil, zato velikokrat rečem, da je Maribor moj prvi dom," je dodal Grubišić, rojen 22. aprila 1940. Z nostalgijo je obujal spomine na dneve, ko je prvič prestopil prag mariborskega stadiona. "Bil sem počaščen, da sem postal član nogometne družine iz Ljudskega vrta. Ko se je ekipi oktobra pridružil še srednji branilec, Splitčan Joško Sizgoreo (za vijoličaste je odigral 222 prvenstvenih in pokalnih tekem, pred nekaj leti pa je preminil, op. p.), sem bil prepričan, da bova v osrčju obrambe tvorila izjemen dvojec in tako je tudi bilo."

Grubišić je bil nepogrešljivi član enajsterice Maribora tudi leta 1967, ko so si vijoličasti priigrali naslov prvaka druge lige, zahod, in v istem letu prvič zaigrala v elitni jugoslovanski ligi. "Tedaj me je v svoje vrste vabil Hajduk, a sem povabilo zavrnil, saj je moje srce premočno bilo za vijoličasto barvo," ponosno pove.

Ognjeni krst Maribora v elitni ligi se je zgodil 20. avgusta v Skopju na tekmi proti Vardarju in z Mariborčani so z golom Joza Marasa iztržili točko (1:1). "Igrati med najboljšimi jugoslovanskimi klubi je bil za NK Maribor in vse nogometaše, ki smo tedaj nosili vijoličasto majico, posebna čast in doživetje. Uresničil se nam je večletni sen. Hrbtenico ekipe smo tvorili Herbert Vabič v vratih, Joško Sizgoreo in jaz v osrčju obrambe, Tomislav Prosen in Herbert Klančnik na sredini igrišča ter Milan Arnejčič in Mladen Kranjc v napadu," pove Kajo, ki je z odličnimi igrami kot srednji krilec postal zanimiv za nekatere druge jugoslovanske in tudi tuje klube. "Najbolj zagrizeni so bili v pri avstrijskem klubu GAK in julija leta 1969 sem zanj podpisal pogodbo," razloži.

Neprekosljivi Šjor

Poleti leta 1971 se je Grubišić iz Gradca vrnil v Maribor z željo, da klubu pomaga v boju za obstanek v prvi zvezni ligi. Tedaj je bil trener moštva Kemal Omeragić, ki je na tem mestu zamenjal Vladimirja Šimunića - Šjora, ki je Maribor treniral od leta 1961 do 1969 in vijoličaste iz druge zvezne lige popeljal v prvo. "Šimunić je bil izjemen človek in neprekosljiv trener, veliko je dal na telesno vzdržljivost nogometašev in treningi so bili včasih brutalni, a so se obrestovali. Spomnim se, da smo večkrat gole dosegali v zadnjih desetih ali dvajsetih minutah, saj smo zaradi vzdržljivosti vseh 90 minut lahko igrali v istem ritmu," pojasni Grubišić in se ozre na leto 1967, ki je z zlatimi črkami zapisano v zgodovino NK Maribor. "Že nekaj krogov pred koncem druge lige lige smo si zagotovili napredovanje v elitno ligo, tako da je bila zadnja drugoligaška tekma proti zagrebški Trešnjevki julija v Ljudskem le še pika na i." Mariborčani so tekmo dobili s 3:1, za ekipo so igrali Grloci, Simeunović, Bolfek, Sizgoreo, Grubišić, Klančnik, Marković, Kranjc, Prosen, Arnejčič, Binkovski. "V izjemni sezoni so bili moji soigralci še Željko Fuček, Velimir Orošnjak, Milan Šober, Bogdan Pirc; niso bili člani standardne enajsterice, so pa večkrat igrali za ekipo, medtem ko je bil vratar Herbert Vabič takrat služi vojsko. Po 23 zmagah in 10 remijih in le enem porazu - aprila 1967 nas je z 1:0 v Varaždinu premagal Varteks, smo osvojili 56 točk," ponosno razloži Grubišić.

V sezoni 1971/1972 so vijoličasti bili težak boj za obstanek v prvi jugoslovanski ligi in čeprav je zanje spet zaigral Grubišić, se je sezona končala klavrno. Morda tudi zaradi tega, ker je Grubišić maja v tekmi 28. kroga v Ljudskem vrtu med Mariborom in Dinamom (1:2) staknil hujšo poškodbo kolena in do konca prvenstva (34 krogov) ni več mogel pomagati ekipi, kar se je v njeni igri močno poznalo. "Slovo od elitne lige je bilo žalostno za klub, nas nogometaše, ki smo vijoličasto barvo nosili v srcu, in seveda tudi za številne navijače," nostalgično pove Grubišić, ki se dobro spominja let, ki jih je preživel v štajerski prestolnici. "Stanoval sem pri družini Klarič v središču mesta, gospa je bila iz Splita, počutil sem se kot doma. V prostem času sem se največ družil z Arnejčičem in Prosenom, zahajali smo predvsem k Stari lipi, pa v Račji dvor in še kam, da smo se malo poveselili. Nogometaši smo bili med Mariborčani vselej cenjeni. Običajno smo se družili pred kavarno Astoria, na Ezleku, mimoidoči so nas pozdravljali, se z nami rokovali, se želeli fotografirati. V vijoličastem dresu sem doživel vrhunec moje nogometne kariere. Nogometaši smo bili dobro plačani, tako da si je marsikdo lahko kaj prihranil za poznejša leta. Tudi jaz sem si, v Splitu imam veliko stanovanje in vikend na Braču. Po končani nogometni poti sem ohranil trdne prijateljske vezi z nekaterimi soigralci, denimo s Prosenom in Klančnikom, pa tudi s trenerjem Miklavičem.

V Ljudski vrt se je vrnil kot trener

Po izpadu Maribora iz prve jugoslovanske lige je klub zapustilo veliko nogometašev, tudi Grubišić. Toda maja 1987 se je po petnajstih letih spet vrnil v Maribor in namesto Vinka Donka prevzel treniranje prvega moštva iz Ljudskega vrta, ki je takrat igralo v drugi zvezni ligi, zahod, njegova najtesnejša sodelavca pa sta bila Herbert Klančnik kot pomočnik in Tomislav Prosen kot tehnični vodja. Toda ekipi ni šlo po željah, barka se je hitro potapljala. "Vodil sem osem tekem, tri smo zmagali in pet izgubili ter že petič zapored izpadli iz druge lige, zahod. Prihod v mariborski klub je bil zame kot trenerja napaka, saj nisem natančno vedel, v kaj se spuščam," se je spomnil.

Po izpadu iz druge lige je takrat v intervjuju za Večer dejal: "Za izpad smo krivi vsi, od igralcev do uprave kluba, prejšnjega in sedanjega strokovnega vodstva – skratka vsi. Ko sem prevzel moštvo, sem hitro spoznal, da bi se nas v drugi ligi radi odkrižali, da smo že vnaprej obsojeni na izpad. To, kar sem doživel v poldrugem mesecu za krmilom vijoličastih, je bilo - milo rečeno - lopovščina in še sedaj me je sram kot človeka in športnika, da sem moral skozi to sramoto. Še mafija ima dušo, tista druga liga pač ne. Maribor in klub sem zapustil zelo zagrenjen."

Čeprav je daleč od Maribora, Grubišić spremlja igre kluba, v katerem je zapustil velik pečat. "Nogomet spremljam toliko, kolikor imam časa. Seveda predvsem Hajduk, a to ni več tisti Hajduk iz prejšnjih desetletij, ki mi je bil v srcu, večina igralcev je iz tujine, ekipa nima tistega 'nekaj več'. Čeprav ima klub odlično mladinsko akademijo, se igralci, ko niso več mladinci, porazgubijo zaradi prišlekov. Tudi tekme Maribora spremljam, vidim, da mu gre dobro. Največja zmaga je, da so v klub vrnili Zlatka Zahovića in ob njem izkušenega Darka Milaniča. Ta dvojec bi lahko Mariboru vrnil nekdanji sijaj," meni Kajo, ki pravi, da mu je zdravje naklonjeno. "Živim zdravo in športno, vsak dan prehodim najmanj deset kilometrov, po trikrat na teden grem v fitnes, počutim se zelo dobro. Žal pa zdravje ni najbolj naklonjeno soprogi Jelki, najin zakon je sicer izjemen, krasen. Poročena sva že 56 let."