
Le malo je modnih predmetov, ki so preživeli toliko desetletij, teorij, tatvin, mitov in solznih pogledov kot bleščeči rdeči čeveljci, ki jih je Judy Garland nosila v filmu Čarovnik iz Oza. Pravzaprav niso le čevlji. So obljuba, da nekje obstaja pot domov, droben kos Hollywooda iz zlatih časov filma in dokaz, da lahko par čevljev postane pomembnejši od marsikatere krone.
Ko je decembra 2024 eden od parov pristal na dražbi, se je zgodilo nekaj skoraj pravljičnega. Pri Heritage Auctions so sicer pričakovali, da bo cena vrtoglava, a končni znesek je osupnil svet: 28 milijonov dolarjev oziroma 32,5 milijona dolarjev z dražbenimi stroški. Tako so čeveljci postali eden najdražjih filmskih spominkov vseh časov. In če pomislimo, da so bili nekoč le del kostuma za najstnico iz Kansasa, ki jo tornado odnese v deželo čarovnije, je zgodba še bolj neverjetna.
V knjigi so bili srebrni
V izvirnem romanu L. Franka Bauma Čarovnik iz Oza Dorothy ni nosila rdečih čeveljcev, temveč srebrne. Zakaj torej filmska sprememba? Odgovor je zelo hollywoodski: barva. Film iz leta 1939 je bil eden velikih triumfov tehnicolorja, nove barvne tehnologije, s katero je MGM želel gledalcem pokazati, kaj vse zmore filmska podoba. Srebrni čevlji bi bili lepi, rdeči pa so na rumeni opečnati cesti zasijali kot dragulj.

Za njihov videz je bil zaslužen Gilbert Adrian, legendarni kostumograf studia MGM, ki je ustvarjal za največje zvezde svojega časa. Čeveljci niso bili posuti z rubini, čeprav so mnogi to dolgo verjeli, temveč s tisoči rdečih bleščic in steklenih kroglic. Prav ta prevara svetlobe je ustvarila njihovo znamenito čarovnijo. Na platnu niso bili le modni dodatek, ampak skoraj lik zase.
Simbol, ki je preživel film
Čarovnik iz Oza je postal filmska klasika, čeveljci pa njegov najbolj prepoznaven predmet. Dorothy jih dobi od dobre čarovnice Glinde, hudobna čarovnica Zahoda pa si jih ves čas želi prilastiti. V njih je moč, ki je Dorothy dolgo ne razume: z njimi se lahko vrne domov. Zato so postali simbol hrepenenja, varnosti in tistega preprostega stavka, da nikjer ni tako lepo kot doma.
Njihova slava je rasla iz generacije v generacijo. Otroci so jih gledali kot čarobni predmet, modni svet kot popoln primer filmskega glamurja, zbiratelji pa kot sveti gral Hollywooda. Rdeča barva je k temu dodala še nekaj teatralnosti: malo otroške pravljice, malo kabareta, malo nevarnosti in veliko zvezdniškega leska.
Tatvina kot iz filma
A zgodba o čeveljcih ima tudi temno poglavje. Par, ki je bil pozneje prodan na dražbi, je bil leta 2005 ukraden iz muzeja Judy Garland v mestu Grand Rapids v Minnesoti, kjer se je igralka rodila. Tat je vdrl v razstavni prostor, razbil vitrino in odnesel enega najbolj zaželenih filmskih predmetov na svetu.
Za snemanje filma je bilo izdelanih več parov rdečih čeveljcev, danes pa naj bi bili ohranjeni štirje pari
Čeveljcev ni bilo kar trinajst let. Okoli njihovega izginotja so se spletale govorice, namigi in skoraj kriminalistične legende. Nekateri so se bali, da so za vedno izgubljeni, drugi so verjeli, da jih nekdo skriva kot trofejo. FBI jih je leta 2018 naposled našel, a zgodba je ostala skoraj neverjetna: moški, ki je priznal krajo, naj bi bil mislil, da so na čeveljcih pravi rubini. Ko je izvedel, da gre za bleščice in steklo, je menda njegovo navdušenje precej splahnelo.
Koliko parov sploh obstaja?
Za snemanje filma je bilo izdelanih več parov rdečih čeveljcev, danes pa naj bi bili ohranjeni štirje pari. Eden najbolj slavnih je v zbirki Smithsonianovega muzeja ameriške zgodovine v Washingtonu, kjer velja za enega najbolj obiskanih predmetov. To ni presenetljivo. Ljudje se pred njimi ne ustavljajo le zato, ker so redki in dragoceni, temveč zato, ker jih v trenutku prestavijo v otroštvo.
Čeveljci so občutljivi, saj so nastali kot filmski rekvizit, ne kot predmet, ki bi moral preživeti skoraj stoletje. Bleščice odpadajo, tekstil se stara, barva bledi. Prav zato so konservatorji z njimi izjemno previdni. Njihov sijaj je v resnici precej krhek, kar jih naredi še bolj ganljive. Kot bi gledali košček sanj, ki ga je treba varovati pred časom.
Denis Bende Živčec









