Turisti in domačini vsako poletje izražajo nezadovoljstvo nad visokimi cenami v restavracijah na jadranski obali. Pritožujejo se celo gostje iz bogatejših držav, kot sta Avstrija in Nemčija. Profesor Ivo Grgić z Oddelka za agrarno ekonomiko na Agronomski fakulteti v Zagrebu pojasnjuje ključne razloge za takšno stanje in odgovarja na vprašanje, zakaj hrana v Italiji ali Španiji pogosto stane manj, poroča hrvaški N1.
Strokovnjak poudarja, da je treba pri analizi ločiti tri različne ravni cen. Najprej imamo proizvajalčeve cene, ki jih določata neposredna ponudba in povpraševanje. Nato sledijo maloprodajne cene, kjer glavno vlogo igrajo trgovske verige. Trgovci pred glavno turistično sezono običajno dvignejo cene najbolj iskanih izdelkov, predvsem sadja, zelenjave in kakovostnejšega mesa. Na koncu imamo še gostinske cene. Tukaj pomemben dejavnik predstavlja država, saj s svojimi dajatvami močno vpliva na končni znesek na računu. Grgić opozarja, da višje cene v restavracijah ne pomenijo nujno, da domači kmetje za svoje meso ali mleko dobijo več denarja.
Skrivnost cene skodelice kave
Mnogi se čudijo, ko za skodelico kave v središču Rima plačajo 1,60 evra, v središču Lizbone 1,50 evra, v lokalni vaški gostilni pa prav tako 1,60 evra. Čeprav kava ne predstavlja osnovnega živila, jo ljudje uživajo vsakodnevno. Profesor Grgić razlaga ta pojav z zakonom velikih številk. Gostinci v velikih evropskih prestolnicah ustvarijo ogromen promet, kar jim omogoča, da ohranjajo nižje cene. Na drugi strani mora lastnik majhne lokalne gostilne z manjšim številom prodanih kav pokriti vse fiksne stroške, vključno z najemnino, delovno silo in nabavo materiala, hkrati pa mora ustvariti še nekaj dobička.
Zakaj so ribe v Španiji cenejše?
Številni dopustniki opažajo, da v italijanskih in španskih restavracijah jedo kakovostno belo ribo po precej nižjih cenah kot na Hrvaškem. Strokovnjak pri tem opozarja: "Gostje nimajo nobenega zagotovila, da riba dejansko izvira iz Sredozemskega morja." Italija in Španija predstavljata ogromna trga z velikimi distribucijskimi centri, kamor prekooceanske ladje dovažajo ogromne količine rib. Velik trg logično prinaša nižje cene.
Za primerjavo lahko vzamemo Rim, ki ima skoraj tri milijone prebivalcev. Prebivalci in turisti tam v eni sami ulici pojedo toliko rib kot v celem Zadru. Hrvaška predstavlja majhen trg, kamor dobavitelji pripeljejo manjše količine hrane, visoki stroški transporta pa neposredno višajo končne cene. Čeprav želijo gostje z višjo kupno močjo na dopustu uživati v lokalnih izdelkih, majhni kmetje ne morejo zagotoviti stabilne oskrbe. Hotelirji ne morejo čakati in tvegati, zato raje sklepajo dolgoročne pogodbe z velikimi dobavitelji, kar še dodatno zaplete položaj lokalnih proizvajalcev na trgu.
