"Podaljšek (za Netanjahuja, op. ur.), v kakršni koli obliki, vsekakor sledi: pred Izraelom, ki nadaljuje z zločini na območju Gaze, stopnjuje etnično čiščenje na okupiranem Zahodnem bregu in z veliko javno podporo ter intenzivnim lobiranjem v Washingtonu pripravlja nadaljevanje napadov na Iran, je namreč nova politična kriza. In v kriznem stanju je Netanjahu, poveljnik genocida, ki ga obtožnica Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu (ICC) krivi vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti, daleč najmočnejši. /.../
Da je bil Netanjahu zaradi tega, ker ni obvestil varnostnih in obveščevalnih struktur, (so)odgovoren za 7. oktober, je bil ključni argument opozicije za njegovo rušenje, in ne to, da je bilo pod Netanjahujevim poveljstvom v Gazi ubitih najmanj 75.000 ljudi, palestinska enklava pa je bila popolnoma porušena. Opozicijska četverka, ki je skoraj zagotovo malce preuranjeno začela slaviti volilno zmago, Netanjahuju nikoli ni očitala, da je, denimo, vojni zločinec, pač pa, da je vojne vodil premalo odločno in preveč mlačno; da svojega, izraelskega dela v Gazi, končne rešitve palestinskega vprašanja, ni dokončal. In da je zaustavil napade na Iran. Za izraelsko opozicijo je – paradoks stoletja – ključni človek genocida v Gazi tako rekoč mirovnik.
To veliko več pove o izraelski opoziciji kot pa o Benjaminu Netanjahuju, ki ga zanima le lastno politično preživetje. Če bi bil primoran sestopiti s prestola, bi se moral namreč soočiti s posledicami že nekaj časa sicer zamrznjenega sodnega procesa, ki ga bremeni različnih korupcijskih rabot. Nova izraelska vlada se bo zato po Netanjahujevem nareku sestavljala tudi med pospešenim nadaljevanjem vojne v Gazi, morebitnimi novimi napadi na Iran in, predvsem, med vzpostavljanjem izrednih razmer na okupiranem Zahodnem bregu, ki se počasi spreminja v novo Gazo."
Vir: Delo
