Pred prihajajočo turistično sezono se na Hrvaškem znova vrstijo napovedi o podražitvah, kar med prebivalci upravičeno vzbuja nejevoljo. Mnogi se sprašujejo, zakaj cene hrane in osnovnih potrebščin letijo v nebo, čeprav se stroški goriva niso drastično spremenili. Posebej boleča je primerjava s sosednjo Italijo, ki velja za bogatejšo državo, a kljub temu svojim prebivalcem ponuja nižje cene v trgovinah. Nedavna analiza je razkrila, da je Split, dalmatinska turistična metropola, pri številnih izdelkih dražji celo od Milana, enega najdražjih mest v Evropi.
Rea Karninčić, lastnica turistične agencije, ki že več kot tri desetletja živi in dela v Milanu, je za primerjavo fotografirala cene v eni izmed tamkajšnjih boljših samopostrežnih trgovin. Ko so te cene primerjali z identičnimi izdelki v splitskih trgovinah, so rezultati pokazali kruto realnost hrvaškega standarda, poroča Slobodna Dalmacija. Rea se upravičeno sprašuje, zakaj mora v Splitu ali na Braču za testenine odšteti 2,5 evra, medtem ko v Italiji za isti izdelek plača le 0,97 evra. To vprašanje si verjetno zastavlja velika večina hrvaških potrošnikov, medtem ko politiki te razlike pogosto ignorirajo.
Dramatične razlike na trgovskih policah
Konkretni primeri so zgovorni. Testenine znamke Barilla v Milanu stanejo manj kot evro, v Splitu pa za isto gramaturo trgovci zahtevajo 2,09 evra. Podobna zgodba se odvija pri pijači. Paket šestih pločevink piva Heineken v Milanu s popustom stane 3,59 evra, medtem ko v Splitu paket zgolj štirih pločevink stane kar 6,49 evra. To pomeni, da Hrvati za manjša pakiranja plačujejo skoraj dvakrat toliko. Tudi pri kozmetiki ni nič drugače; deodorant Nivea v italijanski modni prestolnici stane 2,24 evra, v Dalmaciji pa identičen izdelek dosega ceno 5,29 evra.
Razlike se nadaljujejo tudi pri paradižnikovi mezgi Mutti, ki jo Italijani kupujejo po 0,99 evra (znižano), medtem ko redna cena v Splitu znaša 3,69 evra. Tudi če bi upoštevali morebitne popuste na Hrvaškem, bi cena še vedno ostala skoraj dvakrat višja. Edina izjema, ki so jo našli, so bili čokoladni bonboni Lindt, kjer je cena približno izenačena. Rea Karninčić ob tem poudarja, da so v Italiji popusti stalnica in da kupcem ni treba čakati na posebne akcije, da bi si lahko privoščili osnovna živila po normalnih cenah.
Strokovnjak pojasnjuje vzroke za draginjo
Tudi pri alkoholnih pijačah Split prednjači z visokimi cenami. Steklenica viskija Johnnie Walker v Milanu stane 13,30 evra, v Splitu pa skoraj 18 evrov. Podobno velja za gin in vodko, kjer so razlike v ceni očitne. Za pojasnilo tega ekonomskega fenomena so novinarji povprašali uglednega ekonomskega analitika dr. Damira Novotnyja. Ta poudarja, da ima Italija neprimerljivo močnejšo industrijsko bazo. Italijani proizvajajo večino izdelkov, ki jih porabijo, kar ustvarja ogromno konkurenco in nižje cene. Poleg tega poznajo zadružne trgovske verige, ki ne delujejo zgolj za dobiček, temveč za dobrobit svojih članov.
Na drugi strani Dalmacija skoraj nima lastne proizvodnje. Novotny opozarja, da regija mora uvažati večino tistega, kar potroši. Zanimivo je, da so cene znotraj Hrvaške različne; Osijek je denimo cenejši od Splita, saj Slavonija premore nekaj lokalne industrije, hkrati pa je bližje državam z nižjim davkom na hrano, kot je Madžarska. Velik vpliv na cene v Dalmaciji ima seveda turizem. Trgovci poleti dvignejo cene, da ustvarijo zalogo dobička, s katero preživijo zimske mesece, ko potrošnja drastično pade.
Visok davek in vpliv turizma
Ključni faktor visokih cen na Hrvaškem je tudi davek na dodano vrednost (DDV). Medtem ko Hrvaška obdavčuje večino prehrambenih izdelkov s stopnjo 25 odstotkov, ima Italija za hrano znižano stopnjo, ki znaša okoli 7 odstotkov. Novotny pojasnjuje, da ribiči iz Istre pogosto raje prodajo ulov v Italijo, kjer je povpraševanje večje in logistika enostavnejša, kot da bi ribo vozili v Zagreb.
Kljub pozivom k znižanju davkov se hrvaška vlada temu upira. Hrana namreč prinaša največje prihodke v državni proračun, turisti pa na Hrvaškem letno potrošijo okoli 10 milijard evrov. Država se svojemu delu te pogače ne želi odpovedati. Novotny zaključuje, da je rešitev v gradnji tovarn in povečanju lastne proizvodnje, saj zanašanje zgolj na turizem in uvoz dolgoročno vzdržuje nevzdržno visoke cene za domače prebivalstvo.
