Izredna profesorica prava Olivera Simić je objavila knjigo z naslovom "Gospa vojna zločinka: Biljana Plavšić, srbska železna dama". V njej avtorica povzema sedem let pogovorov z nekdanjo predsednico Republike Srbske. Glavna ugotovitev avtorice kaže, da Plavšićeva nikoli ni izrazila obžalovanja za svoja dejanja med vojno v Bosni in Hercegovini.
Olivera Simić, ki poučuje na Univerzi Griffith v Avstraliji, je knjigo izdala leta 2025. Za dolgoletno raziskavo in zahtevne pogovore se je odločila, ker je želela razumeti, kako je lahko mednarodno priznana znanstvenica in univerzitetna profesorica postala vojna zločinka, poroča bosanski portal Klix.ba. Biljana Plavšić, po poklicu biologinja, predstavlja edino žensko med 161 osebami, ki jih je obtožilo Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY). Sodišče jo je procesuiralo za množične zločine, kar jo uvršča med najviše pozicionirane političarke s takšnimi obtožbami.
Med vojno je Plavšićeva aktivno zagovarjala etnično čiščenje Hrvatov in Bošnjakov. To politiko, ki so jo izvajale predvsem srbske paravojaške enote, je označila za naraven pojav. Svoja dejanja je opravičevala s teorijami o etnični in rasni večvrednosti. Med številnimi pogovori z avtorico knjige nekdanja predsednica Republike Srbske ni nikoli pokazala kesanja za svoje politične odločitve.
Priznanje krivde zgolj kot taktična poteza
Plavšićeva je avtorici neposredno pojasnila razloge za svoje priznanje krivde na haaškem sodišču. "Žrtvovala sem se. Nisem storila nič slabega. Krivdo za zločine proti človečnosti sem priznala samo zato, da so ovrgli ostale obtožbe. Če tega ne bi storila, bi sojenje trajalo več kot tri leta. Glede na moja leta to ni bila možnost," je izjavila. Dodala je še, da je obtožbe sploh niso zanimale in jim ni posvečala nobene pozornosti.
Avtorica knjige opisuje prvi obisk na domu Biljane Plavšić v Beogradu kot izjemno stresen. Nekdanja političarka jo je sprejela z odprtimi rokami, žarela je od sreče in se obnašala, kot da se poznata že dolgo. Simićeva poudarja, da je v tistem trenutku doživela šok, saj je sedela nasproti osebe, ki je organizirala velik del vojne v Bosni. Kljub začetnim zadržkom je avtorica postopoma zgradila zaupanje. S tem si je zagotovila dostop do obsežnega zasebnega arhiva, ki vključuje stotine pisem, časopisnih izrezkov, originalnih vojnih dokumentov in tri zvezke dnevnikov, ki jih je Plavšićeva pisala med prestajanjem zaporne kazni.
Zanikanje genocida in ultranacionalistična prepričanja
Skozi večurne pogovore je Plavšić podrobno predstavila svojo različico vojne. Simić je pričakovala, da bo sogovornica sčasoma izrazila vsaj nekaj obžalovanja, vendar se to ni zgodilo. Plavšić je pojasnila, da ni želela sedeti na sojenju in poslušati lažnih prič. Svojih prepričanj ni nikoli spremenila. Avtorica jo opisuje kot visoko izobraženo in klinično ultranacionalistko, ki trdno verjame v nadmoč Srbov nad ostalimi narodi.
Nekdanja predsednica Republike Srbske je bosanske muslimane obravnavala izključno kot etnične Srbe, ki so prevzeli islam zgolj zaradi preživetja v času Osmanskega cesarstva. Takšne trditve močno žalijo bosanske muslimane, ki islam prakticirajo že več stoletij. Prav tako je Plavšić, podobno kot številni drugi srbski nacionalisti, zavračala pravni termin genocid za poboje v Srebrenici. Te dogodke je označila za zločin, a odločno zanikala, da gre za genocid.
Avtorica knjige priznava, da je zelo težko prenašala prepričanja svoje sogovornice. Ko jo je soočila s pravnimi dejstvi in dokazi, se je Plavšić pogosto odzvala posmehljivo in jezno. "Enkrat me je brez zadržkov zavrnila, češ da mi je že povedala, kaj si misli o tem," se spominja Simićeva. Avtorica je morala potlačiti svoja čustva, da je lahko nadaljevala z delom, ob tem pa je spoznala, da Plavšić ne bo nikoli spremenila. Obsojenka za vojne zločine, ki je nedavno umrla, je do konca ostala prepričana v pravičnost svojih dejanj, kar je potrdila z besedami: "Ne, ni razloga za obžalovanje. Morala sem zaščititi svoj narod."
