Ob paradi Italijani pozabijo na skrbi. Kako je nastala sedanja italijanska država?

Slavje je bilo veličastno, kot vsako leto - 2. junij je v Italiji državni praznik, dan razglasitve republike. Vsako leto je ob tej priložnosti kar nekaj velikih dogodkov, med katerimi prednjači vojaška parada v Rimu, ki se je v zadnjih letih nekoliko spremenila, postala je bolj laična, saj v njej sodelujejo tudi župani – letos jih je bilo več kot 250 – in dežele so zastopane s svojimi prapori. Jedro pa ostane seveda vojaško, zagotovo eno največjih v Evropi. Še prej pa je polaganje venca k spomeniku, grobu neznanega vojaka, v spomin na žrtve prve svetovne vojne, v kateri je bila Italija na strani zmagovitih sil.

Letos so bila ta dogajanja posebno slavnostno obarvana, saj poteka natanko 80 let od referenduma, s katerim je prav 2. junija 1946 Italija postala republika. Na tistem referendumu so imele prvič v italijanski zgodovini volilno pravico tudi ženske. Volilna udeležba je bila zelo visoka, skoraj 90-odstotna. Za republiko se je izreklo 12,717.000 volivk in volivcev, medtem ko se je za monarhijo izreklo 10,710.000 volivk in volivcev. Nekaj dni kasneje je italijanski kralj zapustil Rim in odšel v izgnanstvo na Portugalsko. Bilo je tudi nekaj protestov monarhistov, predvsem v Neaplju, ampak v nekaj dneh se je stanje umirilo.

Drugega junija 1946 so volivke in volivci prejeli tudi glasovnico za ustavodajno skupščino, ki je takoj izvolila začasnega predsednika republike (to je bil Enrico De Nicola), potrebovala pa je dve leti za sprejetje nove ustave in torej za dokončanje postopka za oblikovanje republike.

V teh 60 letih je bila italijanska politika pogosto zelo razburkana. V prvem dolgoletnem obdobju, do konca prejšnjega stoletja, je državo v bistvu oblikovala krščanskodemokratska stranka. V tistem času je Italija postala zelo proevropska država, bila je s Francijo, Zvezno republiko Nemčijo ter s tremi državami Beneluksa ustanovna članica organizacije, ki je danes Evropska unija, politično je bila vezana na ZDA oziroma zahodno zavezništvo. V zadnjih letih se je država veliko ukvarjala sama s seboj; ni naključje, da je bil že nekajkrat spremenjen volilni zakon - in sedanja desnosredinska vlada, ki jo vodi Giorgia Meloni, spet napoveduje novo volilno zakonodajo. Parlament je v zadnjem času postal nekakšno bojno polje obeh taborov in oči so uprte v naslednje volitve, ki bodo konec prihodnjega leta, čeprav nekateri očitno razmišljajo na oklic predčasnih volitev še pred koncem letošnjega leta. Vlada namreč ni kos gospodarskim težavam zadnjega časa, naraščanje cen močno bremeni nižji in srednji sloj prebivalstva, zato v vladnih krogih razmišljajo o razpisu volitev pred iztekom mandata, s čemer bi preprečili zmago levosredinske opozicije ob rednem izteku mandata.

Skratka, stanje še zdaleč ni rožnato, ob 2. juniju pa so obletnico slavili vsi, koalicija in opozicija. Ne nazadnje je parada lep dogodek, ki je prilepil Italijane pred televizorje in jim omogočil, da za nekaj ur pozabijo na težave današnjega časa.