(INTERVJU) Pevec Sejo Sexon: Niti sanjalo se nam ni, da bo Zabranjeno pušenje trajalo več kot 40 let

Kaj vas po več kot 40 letih še vedno drži na odru?

Naš posel je glasbeni posel, kar pomeni, da večino ljudi v njem žene želja po zaslužku z glasbo, da si zagotovijo eksistenco in status. Obstaja pa tudi manjša skupina ljudi, ki še vedno naivno verjame, da lahko glasba nekaj spremeni, da lahko svet naredi lepši, da lahko povezuje in pomirja. Mi pripadamo tej drugi, manjši kategoriji. Verjetno to izhaja iz tega, da se glasbenega ustvarjanja nismo lotili kot profesionalci, ampak kot študenti, z lastnimi šolami, fakultetami in predstavami o tem, kam nas bo življenje odpeljalo. Delali smo, da bi komunicirali s svetom, da bi nekaj povedali, da bi se slišal naš glas, glas mladih. To je bil naš motiv. Niti sanjalo se nam ni, da bo vse skupaj trajalo tako dolgo. Ampak ko je že tako, bomo častno obrisali prah z barikade.

Kaj pomeni biti član Zabranjenega pušenja, je to še vedno predvsem glasba ali je to način življenja, ki se mu je težko odpovedati?

Zabranjeno pušenje je že predolgo skupaj, da bi ga lahko imenovali samo organizacija, bend ali projekt. Ko ljudje preživijo skupaj 25 let in več, to dejansko postane družina, neka povsem drugačna struktura. Ko toliko let posvetimo nečemu, postanemo drug drugemu bratje in sorodstvo. Predanost bendu ni nič manjša kot predanost družini, zato danes med bendom in družino postavljam kar enačaj. Naš način dela je zelo svoboden in kreativen. Sodelujemo in prav to je najboljše, kar ta družinski odnos prinaša. Vse motivira, da prispevamo in sodelujemo. Vsak ima svoj pomen in svoje mesto, podobno kot v družini.

Glasbo je danes lažje pozabiti

Vaša publika se pomlajuje. Kaj mislite, da današnji dvajsetletnik prepozna v vaši glasbi? 

To sem morda povedal že v odgovoru na prvo vprašanje. Nismo se imeli za resne in se nismo videli kot profesionalci v tem poslu. Nismo verjeli, da bo to trajalo tako dolgo. Ampak kot pravi stara ljudska: ni pomembno, komu je dano, ampak komu je usojeno. Ljudje so v tem, kar smo delali, videli večji pomen, kot smo si ga sami lahko predstavljali. Osebno sem pričakoval kariero za tri, štiri, največ pet let. Takrat je bila Jugoslavija resen teren, kjer je bilo težko ostati v prvi ligi – tako v nogometu in košarki kot v glasbi. Nismo pričakovali, da se bomo dolgo obdržali ob Bijelem dugmetu, Čorbi ali Azri. Ampak pokazalo se je, da je to, kar smo delali, imelo trajno vrednost. Za vrednost glasbe sta pomembna predvsem dva parametra: koliko generacij jo bo sprejelo in koliko generacij jo bo prepoznalo. Brez lažne skromnosti moram reči, da sem na ta vidik našega dela najbolj ponosen. Najtežje je namreč doseči mlade.

Danes lahko glasbenik v nekaj urah doseže milijone poslušalcev, hkrati pa je glasbe več kot kadar koli prej. Je zato dobra glasba danes bolj opažena ali manj?

Danes je, kot pravi ljudska, dobiš na mostu in izgubiš na mostu. Glasbo je danes veliko lažje opaziti. Lažje je priti do ljudi, lažje je vstopiti na družbena omrežja ter biti viden in prepoznan. Problem je, kako dolgo to opazovanje traja. V eni minuti se pojavi deset informacij iz sveta medijev, glasbe in videa. Človek težko vse to zazna s svojimi skromnimi čutili in procesorjem, imenovanim možgani. Tako je danes glasbo lažje opaziti, ampak jo je tudi lažje pozabiti.

Glasbena industrija se je popolnoma spremenila. Je mlademu bendu težje uspeti ali je zaradi interneta pravzaprav lažje?

Uspeh je relativna stvar. Govorimo lahko o trenutnem uspehu, o uspehu, ki traja, o "one-hit wonderju" ali pa o uspehu, kot ga imajo Rolling Stones. Vsekakor mislim, da ni nič lažje kot nekoč, če se želiš obdržati in ostati dolgo časa. Pravzaprav je mogoče celo težje. V tej množici informacij, novih imen in novih bendov si je težko predstavljati, da bi danes glasbena kariera trajala 50 ali 60 let. Vse pa je odvisno od dela, talenta in truda. Bend, ki ima kaj povedati, ki ima inspiracijo in ustvarja na dolgi rok, ima realne možnosti, da postane institucija. Da doseže uspeh, postane legenda in ostane prepoznan tudi po mnogih letih.

Umetnost je tu, da polarizira

Ali obstajajo izvajalci, ki si še vedno upajo biti zares provokativni? Ali je strah pred odzivi na družbenih omrežjih ubil del uporništva v glasbi?

Danes je težko biti provokativen. V mojih časih je bilo to precej lažje, ker si imel enopartijski sistem, partijske komisije in Zvezo borcev.  Z njimi so imeli težave Laibach, Čorba in Azra. Danes se glasbeniki, predvsem reperji, trudijo šokirati, biti vulgarni, direktni in provokativni, pisati ostre parole proti sistemu in establišmentu. Danes je težko dobiti status upornika, saj mediji in internet omogočajo veliko bolj eksplicitno izražanje, kot je bilo mogoče v naših časih. Strah pred reakcijami je druga stvar. Ali človek temu pripisuje pomen? Mislim, da umetnik, ki ga vsi ljubijo in na katerega ni negativnih reakcij, pljuvanja in negativnih komentarjev, ne velja nič. Umetnost je tu zato, da polarizira. Je kot magnet: nekoga zelo privlači, drugega pa močno odbija. Glasbenik ali umetnik, ki se nikomur ni zameril, bi moral resno podvomiti o svoji vrednosti. Naš bend je, se mi zdi, vedno govoril, kar misli. Takrat so obstajale določene omejitve in človek je moral več govoriti skozi metafore in neke paralele kot pa neposredno. Danes je način govora malo drugačen, ampak odnos do umetnosti ostaja stvar posameznika. Ali želiš, da te imajo vsi radi, ali pa želiš biti moteč faktor, ki bo ljudi spodbudil k razmišljanju in morda tudi k akciji.

Katera vaša pesem vas najbolj preseneča glede na to, kako jo sprejema mlada publika?

To je pesem Nedelja kad je otiš'o Hase. Bil je nogometaš, ki je nehal igrati, ko sem bil otrok. Mladi danes o njem vedo zelo malo. Prav tako malo vedo o Titu in o sistemu tistega časa. Pa vendar na koncertih zelo pogosto skandirajo to pesem in jo naročajo. Vedno me preseneti, od kod jo poznajo. Verjetno je prišla do njih prek staršev, morda pa je med mladimi tudi nekaj takih, ki jih, tako kot mene, zanima zgodovina glasbe in ne samo bendi, povezani z njihovo generacijo.

Katera je največja zmota, ki med ljudmi velja o vas oziroma Zabranjenem pušenju?

Definitivno predstava, da smo bili nepismeni in neuki. To je bila neka igra, ki smo jo igrali na začetku. Predstavljali smo se kot tisti alijaši iz Bjelav in s Koševa, ki švercajo najlonke in kavo. Ljudje so ta imidž vzeli dobesedno in resno. Nekajkrat se nam je zgodilo celo, da smo vstopili na vlak, pa so pred našim kupejem postavili policista, ker so pričakovali, da smo kriminalci, ki bodo ropali potnike po vlaku. Včasih ta imidž prevlada nad resničnostjo in postane nekakšen znak prepoznavanja. Mi pa smo bili v resnici samo študenti, ki so se dobro zabavali.

Delali, kot smo znali

Če bi morali danes začeti kariero kot povsem neznan bend, kaj bi naredili drugače kakor pred štiridesetimi leti?

Danes bi verjetno, predvsem na začetku kariere, imeli producenta. Prvi dve plošči smo namreč naredili brez njega. To je bil timski trud in imelo je neko posebno energijo. Ampak mislim, da bi prva dva albuma z dobrim producentom zvenela bistveno bolje, predvsem v produkcijskem smislu. O produkciji takrat nismo vedeli skoraj nič. Delali smo tako, kot smo znali in zmogli, z znanjem, ki ga imaš pri teh letih, in tega ni veliko.

Kaj vam je po vseh teh letih pomembnejše od uspeha, slave in koncertov?

Od uspeha in slave je pomembnejše zdravje. Ko me boli zob, bi dal vse zlate plošče in turneje, samo da me neha boleti. Druga stvar je miren spanec. Da človek lahko hodi z dvignjeno glavo  in mirno spi. Tretja stvar je spoštovanje pravih ljudi. To je celo pomembnejše od uspeha in slave. Morda uspeh in slava izostaneta, ampak veliko pomeni, ko te cenijo ljudje, ki ti pomenijo avtoriteto in vzor. To mi je veliko pomembnejše in bolj pri srcu od uspeha po kriterijih medijev in raznih komisij, ki podeljujejo nagrade.

Če bi vam nekdo rekel, da Izberite eno stvar, po kateri želite, da se vas ljudje spominjajo, ko Zabranjenega pušenja nekoč več ne bo, kaj bi izbrali?

Rad bi, da nas pomnijo po pesmih, ne po aferah. Pesem, ki jo najbolj cenim, je Pišonja i Žuga. Vedno mi je bilo malo čudno, kako je sploh postala hit, saj je predolga, prekomplicirana in ima predolge solaže. Od vseh pesmi, ki sem jih naredil, jo štejem za največjo čarovnijo. Prav zato, ker ni imela nobenega od atributov hita.

Oktobra pridete v Maribor. Po čem je koncert v Mariboru za vas morda drugačen od nastopov drugje?

Na naših koncertih v Mariboru so bili vedno naši prijatelji iz skupine Lačni Franz. Ta bend smo izjemno cenili in spoštovali. Imeli smo vse njegove plošče in pred Mariborom je bilo vedno nekaj treme, ker smo vedeli, da nas bodo prišli poslušat kolegi. Upam, da bodo tudi na tem koncertu, ker ta pozitivna nervoza včasih prinese dober koncert.