Kitajski gospodarski motor izgublja moč: Izvoz cveti, doma pa se kopičijo težave

Kitajsko gospodarstvo je v drugem četrtletju raslo najpočasneje v več kot treh letih. Bruto domači proizvod se je med aprilom in junijem medletno povečal za 4,3 odstotka, potem ko je bila rast v prvem četrtletju še 5-odstotna. Rezultat je bil slabši od pričakovanj analitikov in razkriva vse izrazitejši razkorak med uspešno izvozno industrijo ter šibkim domačim povpraševanjem.

Kitajski državni statistični urad je ob objavi podatkov v ospredje postavil rezultat celotnega prvega polletja, v katerem je gospodarstvo zraslo za 4,7 odstotka. To je še vedno znotraj razpona med 4,5 in 5 odstotki, ki si ga je kitajsko vodstvo zadalo za leto 2026. Toda rast v drugem četrtletju je bila nižja od spodnje meje tega cilja in hkrati najšibkejša po koncu leta 2022.

Glede na predhodno četrtletje se je kitajski BDP povečal za 0,9 odstotka. Podatek sam po sebi še ne pomeni, da je drugo največje gospodarstvo na svetu pred recesijo, kaže pa, da so se težave, ki Peking spremljajo že več let, znova okrepile. Med njimi so šibka potrošnja gospodinjstev, negotovost na nepremičninskem trgu, manj zasebnih naložb in vse večja odvisnost od izvoza.

Izvoz preprečil še močnejše zaviranje

Najmočnejši del kitajskega gospodarstva ostaja zunanja trgovina. Po carinskih podatkih se je izvoz junija medletno povečal za 27 odstotkov, v celotnem prvem polletju pa za 17,6 odstotka. Močno povpraševanje po električnih vozilih, elektronskih komponentah in izdelkih, povezanih z umetno inteligenco, je ublažilo padec drugih delov gospodarstva.

Posebej hitro raste izvoz tehnološko zahtevnejših izdelkov. Vrednost izvoza motornih vozil je bila v prvem polletju za 53,9 odstotka višja kot leto prej, izvoz integriranih vezij se je povečal za 96,1 odstotka, izvoz računalnikov in njihovih delov pa za 41,3 odstotka.

Kitajska je tako uspešna predvsem tam, kjer je država v zadnjih letih veliko vlagala: v električno mobilnost, baterije, robotiko, polprevodnike in napredno proizvodnjo. Toda ta uspeh ima tudi drugo plat. Ker domače povpraševanje ne dohaja proizvodnih zmogljivosti, vse več podjetij izdelke prodaja v tujino.

To povečuje pritisk na trgovinske partnerice. Evropska podjetja se na domačem trgu srečujejo z vse močnejšo kitajsko konkurenco, zlasti pri električnih avtomobilih, baterijah, strojih in industrijski opremi. Če se bo kitajska proizvodnja še naprej povečevala hitreje od domače porabe, bodo napetosti zaradi presežnih zmogljivosti, državnih podpor in cenovne konkurence verjetno še izrazitejše.

Dve hitrosti istega gospodarstva

Podatki kažejo na gospodarstvo, ki se razvija z dvema zelo različnima hitrostma. Na eni strani rastejo tehnološke in izvozno usmerjene dejavnosti. Na drugi strani se krčijo panoge, ki so desetletja poganjale kitajsko rast, predvsem gradbeništvo, nepremičnine in tradicionalne naložbe.

Industrijska proizvodnja se je v prvem polletju povečala za 5,4 odstotka, junija pa za 5,3 odstotka. Proizvodnja naprav za tridimenzionalni tisk je zrasla za 48,5 odstotka, litij-ionskih baterij za 39,3 odstotka, industrijskih robotov pa za 28 odstotkov.

Ti podatki podpirajo prizadevanja Pekinga, da bi gospodarstvo preusmeril od nepremičnin in poceni množične proizvodnje k industriji z višjo dodano vrednostjo. Toda nove dejavnosti za zdaj še ne ustvarjajo dovolj povpraševanja, delovnih mest in zasebnega zaupanja, da bi v celoti nadomestile izgube tradicionalnih sektorjev.

Takšen razvoj ekonomisti pogosto opisujejo kot gospodarstvo v obliki črke K: del panog se hitro vzpenja, medtem ko drugi del drsi navzdol. Težava za Peking je, da so panoge v spodnjem delu te črke še vedno velike, pomembne za zaposlovanje in tesno povezane s premoženjem kitajskih gospodinjstev.

Kitajski potrošniki ostajajo previdni

Največja domača šibkost ostaja potrošnja. Prodaja potrošniškega blaga se je v prvem polletju povečala le za 1,3 odstotka. Junija je bila za en odstotek višja kot leto prej, kar je nekoliko boljše od majskega padca, vendar še vedno precej pod rastjo industrijske proizvodnje.

Širši kazalnik prodaje blaga in storitev je v prvih šestih mesecih zrasel za 2,7 odstotka, pri čemer so se storitve razvijale bolje od prodaje izdelkov. Kljub temu ostaja temeljna težava nespremenjena: kitajska podjetja proizvajajo več, kot so domači kupci pripravljeni ali sposobni kupiti.

Previdnost gospodinjstev je povezana z negotovostjo na trgu dela, nižjo vrednostjo nepremičnin in omejenim sistemom socialne varnosti. Zaradi tega številni prebivalci večji del dohodkov varčujejo, namesto da bi ga porabili. Za državo, ki želi zmanjšati odvisnost od izvoza in naložb, je to ena najtežjih strukturnih ovir.

Nepremičninska kriza ostaja odprta rana

Še večji padec je opazen pri naložbah. Investicije v osnovna sredstva so se v prvem polletju zmanjšale za 5,7 odstotka, nepremičninske investicije pa za kar 18 odstotkov. Površina prodanih novih nepremičnin se je zmanjšala za 11,6 odstotka, njihova prodajna vrednost pa za 13,6 odstotka.

Nepremičninski sektor je bil več desetletij eden glavnih motorjev kitajske rasti. Gradnja stanovanj je zagotavljala delo gradbenikom in proizvajalcem materialov, prodaja zemljišč pa je bila pomemben vir prihodkov lokalnih oblasti. Ko se je trg obrnil navzdol, niso bila prizadeta samo gradbena podjetja, temveč tudi gospodinjstva, banke, dobavitelji in pokrajinske blagajne.

Zasebne naložbe so se v prvem polletju zmanjšale za 8,5 odstotka. Tudi če iz podatkov izločimo nepremičninski sektor, so bile nižje za 4,9 odstotka. To kaže, da nezaupanje podjetij presega težave gradbeništva in posega tudi v druge dele zasebnega gospodarstva.

Položaj oblasti je zato zahtevnejši kot ob prejšnjih upočasnitvah. Peking je v preteklosti rast pogosto spodbujal z velikimi infrastrukturnimi projekti, ki so jih izvajale lokalne oblasti. Te so danes zaradi nižjih prihodkov od prodaje zemljišč in visokih dolgov precej bolj omejene.

Bo Peking znova odprl denarnico?

Slabši podatki povečujejo pritisk na kitajsko vodstvo, naj predstavi dodatne ukrepe. Premier Li Qiang je dva dni pred objavo podatkov na posvetu z gospodarstveniki in strokovnjaki pozval k močnejšemu proticikličnemu ukrepanju, podpori domačemu povpraševanju, zaposlovanju in pomembnim infrastrukturnim projektom.

Vodstvo komunistične partije bo o gospodarskih razmerah predvidoma razpravljalo na tradicionalnem zasedanju politbiroja ob koncu julija. Glavno vprašanje bo, ali bo Peking znova izbral predvsem spodbujanje investicij ali pa bo odločneje podprl prihodke in potrošnjo gospodinjstev.

Prva možnost bi lahko razmeroma hitro povečala gospodarsko aktivnost, vendar bi hkrati še povečala zadolženost in presežne proizvodne zmogljivosti. Druga bi bila pomembnejša za dolgoročno uravnoteženje gospodarstva, vendar zahteva globlje spremembe davčnega, socialnega in pokojninskega sistema.

Kitajska torej ne stoji pred nenadnim gospodarskim zlomom. Njena industrija ostaja konkurenčna, izvoz raste, država pa ima še vedno veliko možnosti za poseganje v gospodarstvo. Toda podatki drugega četrtletja kažejo, da stari razvojni model izgublja moč hitreje, kot ga nove tehnološke panoge lahko nadomestijo.

Za Kitajsko bo zato ključno vprašanje, ali ji bo uspelo rast prenesti z izvoza, nepremičnin in državnih investicij na domačo potrošnjo. Dokler se to ne zgodi, lahko močni izvozni rezultati zakrijejo šibkost domačega gospodarstva, ne morejo pa je odpraviti.