Na ledeniku Kitzsteinhorn nad avstrijskim Kaprunom se je začenjal smučarski konec tedna. Vreme je bilo lepo, na smučišču so pričakovali več tisoč obiskovalcev. Nekaj minut po deveti uri je iz doline proti ledeniku odpeljala polna tirna vzpenjača. Za večino potnikov se je pot končala v predoru, iz katerega se niso nikoli vrnili. Natanko 26 let je minilo od najhujše nesreče v zgodovini avstrijskega turizma. Požar na vzpenjači Gletscherbahn Kaprun 2 je zahteval 155 življenj. Med mrtvimi so bili tudi štirje Slovenci: 24-letni Rasti Ferk iz Zgornje Polskave, njegovo dekle, 21-letna Katja Levart iz Slovenske Bistrice, ter brata iz Kamnika, 32-letni Rok in 33-letni Primož Galjot. Na smučanje niso odpotovali skupaj, tisto jutro pa so se znašli v istem vlaku.
Vzpenjača je potnike iz doline vozila skozi več kot tri kilometre dolg, strmo speljan predor do Alpincentra na približno 2450 metrih nadmorske višine. Veljala je za sodobno in varno prevozno sredstvo. Tistega jutra je bilo na vlaku 162 ljudi. Kmalu po vstopu v predor je v spodnji, nezasedeni strojevodski kabini izbruhnil požar. Ogenj, povezan z električnim grelnikom in hidravličnim oljem, se je naglo razširil. Vlak je obstal v predoru. Vrata se niso normalno odprla, potniki pa so se znašli v prostoru, iz katerega skoraj ni bilo izhoda.
Usodna ni bila le vročina. Strm predor je deloval kot dimnik. Strupen dim se je z veliko hitrostjo širil navzgor, proti vrhu gore. Potniki, ki jim je uspelo priti iz vagona, so se znašli pred odločitvijo, ki je pomenila razliko med življenjem in smrtjo. Večina je skušala pobegniti navzgor, stran od požara. Dim jih je dohitel. Dvanajst ljudi je ravnalo drugače. Skozi razbito okno so zapustili vlak in se po predoru odpravili navzdol, mimo gorečega dela kompozicije. Vseh dvanajst je preživelo. Drugim ni uspelo. Strupeni plini so dosegli celo zgornjo postajo in zahtevali dodatne žrtve.
Nesreča je pretresla Avstrijo in svet. V Kaprun so prihajali reševalci, policisti, gasilci in svojci, ki so čakali na novice o svojih najbližjih. Identifikacija žrtev je trajala več tednov. Zaradi posledic požara so morali številne umrle identificirati z analizo DNK. Med žrtvami so bili otroci, družine in mladi športniki.
Toda tragedija ni ostala zapisana le zaradi števila mrtvih. Še danes jo spremlja vprašanje odgovornosti. Pred sodiščem v Salzburgu se je znašlo 16 obtoženih, med njimi predstavniki upravljavca vzpenjače, tehnični strokovnjaki in nadzorniki. Preiskovalci so ugotavljali, kako je lahko grelnik povzročil tako silovit požar in zakaj varnostni sistemi potnikom niso omogočili pravočasnega umika. Februarja 2004 je sodišče vseh 16 oprostilo. Oprostilne sodbe so bile leta 2005 pravnomočno potrjene. Sodišče ni ugotovilo kazenske odgovornosti obtoženih, čeprav so se med avstrijskimi in nemškimi izvedenci pojavljala različna stališča o grelniku in njegovi vgradnji. Za smrt 155 ljudi tako ni bil nihče kazensko obsojen.
Za svojce je bil to še en težak udarec. Leta 2008 so bila po zunajsodni poravnavi izplačana sredstva za odškodnine, vendar denar ni odpravil vprašanja, kako se je lahko zgodila nesreča takšnih razsežnosti. Podzemna vzpenjača ni nikoli več zapeljala skozi goro. Dostop na ledenik so prevzele druge žičnice, predor pa so trajno zaprli. Kitzsteinhorn je še vedno priljubljeno smučarsko središče, v bližini nekdanje spodnje postaje pa stoji spominsko obeležje s 155 imeni.
