Geopolitično tekmovanje med ZDA in Kitajsko se seli tudi v vesolje. Kitajska kaže izjemen napredek v vesoljski tehnologiji, kar v ZDA sproža ostre odzive in opozorila o novi bitki za prevlado v vesolju. Kitajski vesoljski sektor deluje precej skrivnostno, zato strokovnjaki težko natančno ocenijo, kdo trenutno vodi, poroča ameriški CNN.
V zadnjih petih letih je Kitajska uspešno lansirala sodoben orbitalni laboratorij Tiangong, ki predstavlja neposredno konkurenco Mednarodni vesoljski postaji. Poleg tega je na Zemljo prinesla prve vzorce tal s temne strani Lune, kar do sedaj ni uspelo še nobeni drugi državi. Ameriške politike je še posebej presenetila kitajska napoved, da do leta 2040 načrtujejo izgradnjo stalnega naselja na Luni. To je v ZDA sprožilo razglasitev nove vesoljske tekme.
Južni pol Lune kot glavna tarča
Glavno prizorišče tekmovanja letos postaja južni pol Lune. Znanstveniki verjamejo, da se tam nahaja led, ki predstavlja ključni vir za prihodnje vesoljske misije. Strokovnjaki lahko ta led pretvorijo v raketno gorivo, zrak za dihanje ali pitno vodo. Vse to je nujno za vzdrževanje življenja v zunajzemeljskih naseljih.
Obe državi načrtujeta skorajšnje pošiljanje robotskih raziskovalcev na to območje. ZDA se pri razvoju cenejših robotskih plovil močno zanašajo na zasebni sektor. Ameriška vesoljska agencija Nasa financira misijo podjetja Astrobotic Technology, ki namerava konec leta 2026 na južni pol poslati plovilo Griffin. Na drugi strani Kitajska že ta mesec načrtuje lansiranje svoje kompleksne robotske misije Chang'e-7. Ta bo vključevala orbiter, pristajalnik, rover in mobilni skakalec. Opremljena bo z orodji za vrtanje in neposredno analizo vodnega ledu, medtem ko bodo ZDA podobne robotske misije poskušale izvesti šele prihodnje leto.
"Če uspešno lociramo lunarni vodeni led, bi to lahko močno zmanjšalo stroške in čas, ki ga potrebujemo za transport vode z Zemlje. To bi olajšalo vzpostavitev človeške baze za dolgotrajne aktivnosti na Luni," je za kitajske državne medije pojasnil Tang Juhua, namestnik glavnega projektanta misije Chang'e-7.
Dolgoročne vizije in pravne dileme
Cilj obeh velesil ni več zgolj kratek obisk Lune, temveč ustvarjanje pogojev za trajna človeška naselja. Clayton Swope, namestnik direktorja Projekta za letalsko varnost pri Centru za strateške in mednarodne študije, poudarja, da bo uresničitev te vizije zahtevala več generacij. Kitajske ambicije podpira sam vrh oblasti. Predsednik Ši Džinping je razvoj Kitajske v vesoljsko silo označil za večne sanje in jih vključil v širšo vizijo nacionalnega preporoda. Kitajska agencija za vesoljske polete s posadko je napovedala, da nameravajo prve kitajske astronavte na Luno poslati do leta 2030.
Ameriški načrti predvidevajo pristanek astronavtov na Luni do leta 2028, vendar je Nasa ta rok že večkrat zamaknila. Za razliko od programa Apollo se ZDA zdaj soočajo z novimi inženirskimi izzivi, pri čemer ključno vlogo igrata zasebni podjetji SpaceX in Blue Origin. Kitajska na drugi strani uporablja centraliziran sistem načrtovanja in nakazuje tehnološko preprostejši pristop.
Tekmovanje odpira tudi vprašanje upravljanja prihodnjih naselij in izkoriščanja virov. ZDA so oblikovale Artemidine sporazume, ki dovoljujejo pridobivanje virov in vzpostavitev varnostnih zon. Sporazume je podpisalo sedemdeset držav, vendar Kitajske in njenih zaveznic ni med njimi. Mednarodna pogodba o vesolju iz leta 1967 prepoveduje prilaščanje ozemlja, a pušča prostor za različne razlage. Čeprav trenutno pomanjkanje jasnih pravil povečuje tveganje za konflikte, strokovnjaki menijo, da je Luna dovolj velika, da obe državi uresničita svoje vizije. Mnogi upajo, da bo nova vesoljska tekma na koncu pripeljala do mednarodnega sodelovanja, podobno kot se je to zgodilo po koncu hladne vojne.
