Gregor Grosman
Astronavti so se iz vesolja vrnili z veliko edinstvenimi fotografijami.
Nasina misija Artemis 2 se je uspešno končala. Modul posadke Orion s štirimi astronavti, ki so ga poimenovali Integrireta, je varno pristal v Tihem oceanu 10. aprila 2026 po skoraj desetdnevnem poletu okoli Lune. Glavni namen misije je bil dosežen: preveriti raketo Space Launch System (SLS), oba modula Oriona (tudi servisnega), življenjsko podporo, komunikacije, navigacijo, delo posadke v globokem vesolju ter povratek skozi atmosfero pred naslednjimi misijami.
Posadka Artemisa 2 je potovala dlje od Zemlje kot kdorkoli pred njo, in kakor je dejal poveljnik Reid Wiseman, so "videli stvari, ki jih še ni videl noben človek". Potem ko so se drugi dan odpravili proti Luni in se od Zemlje oddaljili rekordnih 406.771 kilometrov, so za 40 minut izgubili stik z Zemljo, za čas, ko so bili za Mesecem. V tem času so fotografirali kraterje in starodavne tokove lave ter v beležili opažanja o njihovi barvi in teksturah.
Kako te "male korake", ki seveda nikakor niso majhni - govorimo o testiranju sistemov in zbiranju informacij, komentira direktor inovacij v podjetju Skylabs, doc. dr. Iztok Kramberger s Fakultete za elektrotehniko in računalništvo Univerze v Mariboru, vodja projekta slovenskih satelitov Trisat? Misija je bila namreč večkrat prestavljena, pristanek na Luni pa bo izveden šele v okviru ene naslednjih misij Artemis. "Morda navzven deluje vse postopno in počasno, vendar je v ozadju zahtevna inženirska logika, ki je bližje certificiranju letala ali jedrskega sistema kot pa klasičnemu 'raziskovalnemu poletu'. Preprosto povedano, vsak korak je samostojen eksperiment, hkrati pa del večje verige, ki vodi proti bistveno zahtevnejšemu cilju – trajnemu delovanju človeka izven nizke Zemljine orbite," tako Kramberger. Da pomeni vključitev posadke v misijo kvalitativni preskok v načinu, kako razumemo in obvladujemo tveganje, še doda. "Dokler govorimo o misijah brez človeške posadke, je tveganje v osnovi povsem materialno, v obratnem primeru pa tveganje postane etično in bistveno drugačno."
Posadka Artemisa 2 je potovala dlje od Zemlje kot kdorkoli pred njo, in kakor je dejal poveljnik Reid Wiseman, so "videli stvari, ki jih še ni videl noben človek". Potem ko so se drugi dan odpravili proti Luni in se od Zemlje oddaljili rekordnih 406.771 kilometrov, so za 40 minut izgubili stik z Zemljo, za čas, ko so bili za Mesecem. V tem času so fotografirali kraterje in starodavne tokove lave ter v beležili opažanja o njihovi barvi in teksturah.
Kako te "male korake", ki seveda nikakor niso majhni - govorimo o testiranju sistemov in zbiranju informacij, komentira direktor inovacij v podjetju Skylabs, doc. dr. Iztok Kramberger s Fakultete za elektrotehniko in računalništvo Univerze v Mariboru, vodja projekta slovenskih satelitov Trisat? Misija je bila namreč večkrat prestavljena, pristanek na Luni pa bo izveden šele v okviru ene naslednjih misij Artemis. "Morda navzven deluje vse postopno in počasno, vendar je v ozadju zahtevna inženirska logika, ki je bližje certificiranju letala ali jedrskega sistema kot pa klasičnemu 'raziskovalnemu poletu'. Preprosto povedano, vsak korak je samostojen eksperiment, hkrati pa del večje verige, ki vodi proti bistveno zahtevnejšemu cilju – trajnemu delovanju človeka izven nizke Zemljine orbite," tako Kramberger. Da pomeni vključitev posadke v misijo kvalitativni preskok v načinu, kako razumemo in obvladujemo tveganje, še doda. "Dokler govorimo o misijah brez človeške posadke, je tveganje v osnovi povsem materialno, v obratnem primeru pa tveganje postane etično in bistveno drugačno."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
