Astronavti misije Artemis II danes zaključujejo zgodovinsko desetdnevno potovanje okoli Lune in se vračajo na Zemljo. Njihova vesoljska kapsula Orion bo pristala v Tihem oceanu, nedaleč od obale San Diega. Kljub uspešnemu zaključku poleta pa delo posadke še ni končano, saj jo čaka naporna prilagoditev na Zemljino težnost, ki prinaša številne posledice za človeško telo.
Kapsula bo po predvidevanjih v Zemljino atmosfero vstopila s hitrostjo okoli 40.000 kilometrov na uro. Pred ekstremnimi temperaturami bo astronavte varoval napredni toplotni ščit. Gre za prvo ameriško misijo s človeško posadko okoli Lune v več kot petdesetih letih. Če bo šlo vse po načrtih, bodo štirje astronavti v oceanu pristali nekaj čez drugo uro zjutraj po srednjeevropskem času.
Zahtevna reševalna akcija na morju
Po pristanku v morju bodo astronavti ugasnili sisteme v kapsuli in počakali na prihod reševalnih ekip. Za varen pristanek posadke skrbita ameriška vesoljska agencija Nasa in ameriška vojska. V operaciji bodo sodelovali štirje helikopterji, dva za reševanje in dva za snemanje. Eden izmed helikopterjev bo okoli kapsule namestil stabilizacijski obroč, ki jo bo ohranjal v pokončnem položaju.
Reševalci bodo nato astronavte enega po enega dvignili v košari in jih prepeljali na bližnjo ladjo ameriške mornarice USS John P. Murtha. Tam bodo zdravniki opravili prve zdravniške preglede, nato pa bo posadka odpotovala nazaj na kopno in se vrnila v Houston. Čeprav je posadka Artemisa II v vesolju preživela sorazmerno kratek čas, bo deset dni v breztežnostnem stanju pustilo opazne posledice na njihovih telesih.
Davek mikrogravitacije na človeško telo
Nasa opozarja, da morajo astronavti med bivanjem v mikrogravitaciji redno telovaditi. S tem ohranjajo gostoto kosti, moč mišic in pravilno delovanje srčno-žilnega sistema. Po vrnitvi domov se mora njihovo telo ponovno navaditi na Zemljino težnost. Da bi ublažili izgubo mišične mase, so astronavti med misijo redno izvajali vaje s pomočjo posebne naprave. Ker je kapsula Orion precej utesnjena, so inženirji opremo za vadbo zasnovali zelo kompaktno.
Naprava z vztrajnikom je večnamenska in spominja na napravo za veslanje. Astronavt Jeremy Hansen je že pred izstrelitvijo pojasnil, da jo lahko uporabljajo za različne vaje, vključno s počepi, mrtvim dvigom in vajami za roke. Vse te aktivnosti so ključne, da telo ohrani čim več osnovne moči, preden ponovno občuti polno težo na domačem planetu.
Poleg izgube mišične mase se astronavti po vrnitvi pogosto soočajo z resnimi težavami z ravnotežjem. Nasa ugotavlja, da se povratniki po daljšem bivanju v mikrogravitaciji pogosto počutijo nestabilno in da se jim Zemlja zdi nenavadno "težka". Nekateri za okrevanje potrebujejo le nekaj dni, spet drugi bistveno dlje.
Nasina astronavtka Jasmin Moghbeli, ki se je nedavno vrnila z dolge misije, je svojo izkušnjo opisala z besedami, da je bilo "skoraj nemogoče hoditi naravnost z zaprtimi očmi". Njen kolega, astronavt Evropske vesoljske agencije Andreas Mogensen, je dodal, da se je prva dva dni počutil izjemno nestabilno in da se je njegov vrat zelo hitro utrudil od samega držanja glave. Nasina astronavtka Jeanette Epps pa je izpostavila, da največji izziv predstavlja ravno ponovno privajanje na težnost, pri čemer se morajo astronavti gibati in telovaditi vsak dan, ne glede na hudo izčrpanost.
