Petru Mertlju so se 15. junija uresničile večletne sanje. Inženir računalništva in informatike, ki s soprogo Janjo in hčerko Katarino zadnji dve leti živi v Hajdošah, prej pa je v Skorbi v občini Hajdina, se je ovenčal z nazivom ironman (železni mož). To zvenečo lovoriko si je priboril v Celovcu na 26. mednarodnem tekmovanju Ironman. Med 2975 udeleženci iz 70 držav je bilo tudi 29 Slovencev, na cilj jih je prispelo 21, Mertelj je bil med njimi po rezultatih šesti. Opraviti so morali 3,8 kilometra plavanja v Vrbskem jezeru, 180-kilometrsko vožnjo po hriboviti avstrijski Koroški in preteči še nižinski maraton, torej slabih 42,2 kilometra. Med temi, ki jim je uspelo, je Peter prvi s tem nazivom v občini Hajdina.
Izhaja iz športno aktivne družine Mertelj, oče Franc ter brata Sandi in Boštjan so se udejstvovali na nogometnem igrišču, sam pa je s piščalko v ustih dolga leta usmerjal fer igro na nogometnih tekmah v tretji slovenski nogometni ligi. Ves čas je moral tudi skrbeti za kondicijo, kar mu je sčasoma postal življenjski stil ob svojem rednem delu, ki je pretežno sedeče. Pri vseh aktivnostih, ki jih mora tudi skrbno načrtovati in se držati začrtanega urnika, ima tudi veliko podporo svoje družine. Nanj pa smo ponosni tudi njegovi sokrajani.
Kdaj si prvič izvedel za podvig ironman?
"Ko sem bil nogometni sodnik, sem izvedel za Ptujski triatlon in takoj me je pritegnil, saj sem ugotovil, da se ga lahko lotiš tudi, če nisi več rosno mlad. Motivacija za ironmana pa je prišla ob spoznavanju tega športa in spremljanju promocijskega video materiala na spletu. Enostavno si želiš izvedeti, ali si sposoben tega, kar je v Sloveniji od leta 1978, ko je bilo tekmovanje prvič na Havajih, doseglo trenutno 553 športnikov, ki so opravili vsaj en triatlon ironman."
Kako so domači sprejeli odločitev za preizkušnjo v Celovcu in kako so potekale priprave?
"Nisem pripovedoval o načrtih, šele okoli božiča sem omenil udeležbo v triatlonu, čeprav sem že septembra začel intenzivno trenirati. Več sva se pogovarjala s sodelavcem Tadejem Zelom iz Rošnje in nekega dne je prinesel natisnjeno potrdilo o prijavi. Sedaj je ta dogodek že preteklost in upava, da bova sodelovala še na kakšnem, morda v Nemčiji. Nekje, kjer ni potreben letalski prevoz - zaradi kolesa, ki sodi v opremo vsakega udeleženca.
Sicer pa sem si moral pri plavanju predstavljati, kakšne so razdalje, kaj pomeni v naravi dolžina skoraj štiri kilometre, kot je na primer od Vira do Paga, ko smo na morju. Dvakrat tedensko sem v Pristanu preplaval dva do tri kilometre in se vmes regeneriral. Naučiti sem se moral pravilno dihati. Hvaležen sem reševalcu Mitji Krajncu, ki mi je priporočal trenerja Vasjo Doverja iz Plavalnega društva Maribor. Dvakrat tedensko sva individualno trenirala tehniko dihanja in plavanja na dolge razdalje. To mi je pomagalo v začetnem delu plavanja v Celovcu, ko je prišlo do hiperventilacije. Spomnil sem se njegovih nasvetov, se umiril in plavanje uspešno nadaljeval."
Kaj pa kolesarjenje?
"Kolesarske treninge imam najraje zjutraj, pogosto se odpravim v Haloze, proti Majšperku in Poljčanam. Za treninge po strminah pa je zelo primeren Janški Vrh, na katerega prideš po treh poteh. Prvič sem kolesaril po najtežji in sem skoraj obupal. A z voljo premagaš tudi največje izzive. Občasno kolesariva ali pa plavava skupaj s Tadejem, a se težko časovno uskladiva."
Udeležuješ se tudi tekaških maratonov.
"Ja, konec leta načrtujem še udeležbo na Ljubljanskem maratonu. Aprila sem bil na Markotonu v Markovcih. Treniram šest dni v tednu, kar znese med deset in dvanajst ur. Najdaljši treningi so čez konec tedna, sicer pa trening najraje opravim takoj po službi."
Kakšni so bili tvoji občutki pred in med dnevom D?
"Dan pred tekmo, v soboto, smo bili še prosti, čas je bil namenjen družinskim turističnim ogledom in pripravam na nedeljo. Fascinirala nas je tabla z vsemi 2975 udeleženci, razvrščenimi po abecedi. Dobili smo bilten s podrobnimi navodili. Celovec živi za to mednarodno tekmovanje, saj pomeni tudi velik turistični dogodek, ki tam poteka že od leta 2000.
Na tekmovalni dan sva se s Tadejem postavila v vrsto po štirje skupaj za plavanje. Na startu se nama je odprlo celotno Vrbsko jezero. V množici plavalcev, v kateri se moraš znajti, nisva videla boje, kjer je bilo treba zaviti. Dobiš tudi kaj po glavi, te kdo zgrabi za nogo … V drugih dveh delih triatlona pa sva bila vsak po svoje. Ko pritečeš na cilj, te zaprejo v poseben prostor, kjer si pod nadzorom. Bil sem podhranjen, tresel sem se. Zavili so me v folijo in piti sem začel kokakolo. Nekateri do dobili tudi infuzijo. Strah me je bilo, da bom zbolel. Potreboval sem sladkor. Ko sem prišel k sebi, sem počakal Tadeja in po nepozabnem srečanju s spremljevalkama Katarino in Janjo sva odšla na težko pričakovano in z garanjem priborjeno večerjo z 2300 na cilj prispelih tekmovalcev."
Česa nikoli ne boš pozabil iz te preizkušnje?
"Hiperventilacije v začetku plavanja, zagozdene verige med kolesarjenjem, ki sem jo uspel hitro popraviti, ter spoznanja, da mi je zmanjkalo vode in izotoničnega napitka. Na bilanci sem imel nalepko z navodili, kje moram kaj vzeti oziroma pojesti. S seboj sem imel svoje gele, ki sem jih navajen, pijačo pa sem dobil od prostovoljcev ob progi. Postaje so zelo dobro organizirane. Nisem imel predstave, da je takšno zanimanje za dogodek. Na strminah so bili glasni navijači, ki so nas spodbujali z muziko in ragljami. To nas je dodatno stimuliralo.
Seveda mi bo za vedno ostal v spominu čas, ki sem ga porabil za pridobitev naziva ironman. V 11 urah, 34 minutah in 9 sekundah sem od tega 1 uro, 20 minut in 25 sekund plaval. 5 ur, 51 minut in 37 sekund je trajala kolesarska vožnja, 4 ure, 2 minuti in 2 sekundi pa sem porabil za tek."
Kako sta to spremljali spremljevalki?
"Ogledali sta si nekatere znamenitosti, sicer pa sta preko interneta spremljali, kje sem, saj imamo udeleženci čip in tako sta tudi vedeli, kdaj bom na cilju. Brat Sandi je informacije posredoval staršema, ki ju je zelo skrbelo zame. Pomirjalo ju je to, da smo bili skupaj kot družina, kar mi je dajalo tudi posebno energijo v trenutkih, ko bi lahko zapadel v krizo.
Za vso našo družino je bilo štiridnevno bivanje v Celovcu od 13. do 16. junija dogodek, ki je poplačal odrekanja na račun mojih vsakodnevnih treningov. Seveda se mi je porušil bioritem in kar nekaj dni sem potreboval po vrnitvi domov, da sem spet prišel v običajne tirnice. Je pa to pozitiven šport. Poskušaš premagati samega sebe. Ugotoviš, kaj vse zmoreš, kaj ti prinesejo treningi. Hvaležen sem sodelavcu Tadeju, da je premaknil jeziček na tehtnici – iti ali ne iti. Hvala tudi županu Občine Hajdina Stanislavu Glažarju s sodelavci za sprejem v prostorih občine. In hvala moji družini za potrpljenje, razumevanje in podporo."
