Ko potegnemo črto, je bil osnovni cilj dosežen. Uvrstitev med štiri najboljše je vsekakor uspeh, za kaj več pa nam je zmanjkalo. Normalno je, da smo vsi pričakovali medaljo, tudi fantje so jo napovedovali in govorili celo o prvem mestu. Toda prvo mesto je bilo po mojem mnenju praktično rezervirano za Poljake. Kdor ve, kaj pomeni poljska odbojka, mu je jasno, da so bili nesporni favoriti, in to so tudi upravičili. Pri Sloveniji pa vseeno ne moremo govoriti o nekem presežku. Imeli smo svoje priložnosti, na koncu tudi proti Finski za tretje mesto, zato je ostalo nekaj grenkega priokusa.
Finci so odigrali zelo dobro evropsko prvenstvo in si kolajno zaslužili, toda po kakovosti jih vseeno ne moremo postavljati ob Poljsko, Italijo ali Slovenijo. Če pogledamo celotno prvenstvo, Slovenija pravzaprav ni premagala reprezentance iz samega evropskega vrha. Premagovali smo ekipe, ki so po kakovosti za nami, po drugi strani pa izgubili z Grki in nato še s Finci. Zato težko govorimo o izjemnem prvenstvu. Lahko smo zadovoljni, da smo še vedno med najboljšimi štirimi v Evropi, toda za tisto piko na i je zmanjkalo. Ko po porazu s Poljsko za tretje mesto dobiš Finsko, seveda verjameš, da lahko prideš do medalje. Zato je razočaranje po četrtem mestu povsem normalno.
Upoštevati moramo tudi, da ekipa ni bila popolna. Ni bilo Gregorja Ropreta, Tine Urnaut se je poškodoval, manjkal je tudi Tonček Štern, ki bi ga krvavo potrebovali predvsem na koncu prvenstva, ko se je že videlo, da je Nik Mujanović utrujen. Na tej ravni potrebuješ širino in več kakovostnih rešitev, posebej na mestu korektorja. Ravno zato pa je pozitivno, da so mladi igralci pokazali veliko. Če prideš med štiri najboljše tudi brez nekaterih pomembnih nosilcev, je jasno, da imamo kakovost in da se za prihodnost slovenske odbojke ni treba bati.
Zame Slovenija še vedno sodi med najboljše evropske reprezentance. Poljska, Italija, Francija in Slovenija so ekipe, ki so že nekaj časa v vrhu, zraven pa prihajajo še druge. Na velikih tekmovanjih se seveda ne izide vedno tako, kot bi kazala sama kakovost. Tokrat nam pač ni. Vseeno pa to ne spremeni dejstva, da imamo reprezentanco, ki je že vrsto let konkurenčna najboljšim. Pomembno je tudi, da imamo v reprezentanci veliko fantov, ki prihajajo iz našega okolja in naših klubov. To pomeni, da se dela dobro in da slovenska odbojka še vedno proizvaja igralce za najvišjo raven. Če se primerjamo s Poljsko, pa so razlike ogromne. En njihov klub ima lahko večji proračun kot celotna slovenska liga, če odštejemo ACH Volley. Dvorane so polne, odbojka je tam eden najbolj priljubljenih športov. Ko vse to postaviš v pravi kontekst, je pravzaprav čudo, kaj slovenska odbojka dosega. Zato moramo biti zadovoljni, da smo že toliko let v evropskem vrhu, hkrati pa dovolj zahtevni, da nas četrto mesto ne zadovolji povsem.
