Roglič v Montrealu povabil navijače v Šenčur: Ne vem, kako lahko takšne dirke vzljubiš, a jo je bilo fino doživeti

Svetovno prvenstvo v Kanadi je bilo lepa reklama za evropsko, ki bo v Sloveniji le teden dni kasneje, od petka do naslednje srede, od 2. do 7. oktobra. Dekleta bodo sicer pred domačimi navijači poskušala popraviti vtis, drugače je pri fantih. Odlično so dirkali mladinci – Gal Stare se je boril za kolajno, Maj Bohak končal tik za deseterico –, prav tako mlajši člani, pri katerih je Erazem Valjavec osvojil deveto mesto. Navdušil je tudi Primož Roglič ob vrhuncu 99. "mundiala", tako aktivno in spektakularno ga nismo videli dirkati že lep čas. Mavričasta majica je po dveh letih na plečih Tadeja Pogačarja sicer zapustila Slovenijo, a Zasavec je pustil dober vtis in dokazal, da niti pri skoraj 37 letih in pri skromnem obsegu enodnevnih preizkušenj ni za odpis. Na koncu mu je zmanjkalo moči, da bi se boril za kolajno, osvojil je 21. mesto, vendar to še ne pomeni, da ne bo eden od resnih kandidatov zanjo v nedeljo v Šenčurju. 

Družbe s klasik ni vajen

"Mogoče se včasih preveč fokusiramo na cilj in pozabimo na pot. Super je bilo, dokler sem imel dobre noge, bil sem tam, kjer je bilo treba. Na koncu me je malo zmanjkalo. Ničesar si ni mogoče očitati. Vesel sem za to predstavo," je v Montrealu za TV Slovenija dejal Primož Roglič. Morda se je prezgodaj podal v akcijo, toda ni okleval, ko sta napadla kolesarska superzvezdnika Mathieu van der Poel in Wout van Aert iz ožjega kroga pretendentov za zlato kolajno. Kar 273 km dolga preizkušnja se je razplamtela zgodaj, ko je števec, ki je kazal kilometre do cilja, obrnil na dvomestno cifro. Kisovčan je bil v akciji več kot 50 kilometrov, napadal je, narekoval tempo, izgubljal stik z vodilnimi in se vračal na čelo. Vse do 30 km do cilja, ko so bili ubežniki ujeti in se mu je prižgala lučka za gorivo ...

Še sebe je presenetil, da je dirkal s specialisti za klasike. Največ časa je v ospredju na 13-kilometrskem krogu v Montrealu (prevozili so jih dvanajst) preživel z van der Poelom in Američanom Quinnom Simmonsom. "Nova družba, nisem vajen teh fantov. Ustrezalo mi je, ko je šlo gor. Lažje mi je bilo kot tema fantoma. Tudi sam bi si želel, da bi tako ostalo do cilja. Toda dirka se je drugače odvila in so nas polovili," je povedal slovenski kapetan, ki mu bo najbrž ustrezalo, da bo cestna dirka EP skoraj 80 km krajša. 

Ves čas na meji krčev 

Bo pa trasa tudi nekoliko drugačna, čeprav je princip podoben: dolg ravninski transfer od starta in vrtenje v težkem zaključnem krogu. V Šenčurju bo ta za devet kilometrov daljši, a jih bo več kot polovico manj, zgolj štirje. Vzpon v krogu pa bo le eden in bo strmejši in daljši, v Montrealu je bilo veliko kratkih. A zahtevna trasa tudi v Sloveniji lahko prinese podobno dirko kot v Kanadi: na izčrpavanje in izpadanje. Vožnja v skupini ni prav veliko pomagala in na ciljni črti so vsi imeli prazne rezervoarje. "Zelo preprosto je bilo, vsak je dal, koliko je imel. Takšna proga te povsem izprazni in hitro čutiš, da si na meji krčev. Ves čas nato hodiš po tej meji, včasih te je malo strah. Če imaš krče, je težje končati dirko, sem se pa prebil skozi težave in zaključil," je dejal Roglič. Zanj je bila to šele četrta enodnevna dirka letos, nič drugače pa ni bilo v preteklih. "Ne vem, kako lahko takšne dirke vzljubiš, a jo je bilo fino doživeti, da niso samo tritedenske dirke." 

Precej boljše je opravil z ovirami kot denimo mladi Francoz Paul Seixas, ki so ga zdelali krči, ali še eden od glavnih favoritov Remco Evenepoel. Asa letošnje Vuelte, Enric Mas in Felix Gall, s katerima si je delil mesto na odru za zmagovalce v Granadi, sta izpadla, še preden se je začelo zares.

Kisovčan je bil edini Slovenec v cilju. Tilen Finkšt je bil član velike ubežne skupine več kot sto kilometrov praktično od starta, ko so jih ujeli, pa ni več šlo naprej. Luka Mezgec je izgubil stik z glavnino kmalu po prihodu v Montreal, presenetljivo hitro je odrezalo Mateja Mohoriča in Jana Tratnika. Prvemu so tehnične težave vzele preveč energije (najprej se mu je snela veriga, v lovu na peloton je udaril v luknjo in predrl zračnico), drugi pa ni točno vedel, zakaj se mu noge niso vrtele, kot bi se morale. Matevž Govekar je v glavnini zdržal polovico mestnih krogov. V prvih vrstah se je pokazal le še Gal Glivar, ki je uprizoril napad sto kilometrov do cilja, a ni zdržal prav dolgo v ospredju, nato pa tudi ne v pelotonu.

Zdravica z ženo naznanila naslov

Če mavričasta majica ni ostala v Sloveniji, je vsaj v Pogačarjevi ekipi UAE Emirates. Zlato kolajno je na dirki, ki ni kronala le najmočnejšega, ampak tudi najpametnejšega (po pravilih UCI je prepovedana radijska povezava kolesarjev s športnimi direktorji v spremljevalnih avtomobilih), po 33 letih osvojil Američan. Brandon McNulty je po več kot 30 km dolgem samostojnem pobegu cilj prečkal 13 sekund pred prvimi zasledovalci.

Srebro je osvojil Avstralec Michael Matthews, bron prvak iz Glasgowa 2023 Mathieu van der Poel. "Do zadnjih 200 metrov nisem verjel, da bom zmagal. Umiral sem, ampak sem tudi pritiskal," je bil presenečen Brandon McNulty. Američani so unovčili številčno premoč med vodilnimi. Simmons je bil na koncu četrti, zraven je bil tudi Matteo Jorgenson. "Vedeli smo, da imamo odlično, noro moštvo in da je možno. Jaz sem sicer nazdravil z ženo na naslov, vedel sem, da nam lahko uspe nekaj velikega, ampak tudi, da bo potreben čudež. Očitno se je prav to zgodilo," je povedal McNulty.