Borut Planinšič
Da se želje po zmagi ne da kupiti z nobenim denarjem, pravijo. Hja, nogometne tekme se že dolgo odločajo tudi z denarjem. Po novem v Angliji tudi s sodišči, z najdražjimi odvetniki. Da v zmagah Manchester Cityja ni vse čisto, se je slutilo. Nogometni svet pa je obnemel, ko so v javnost pricurljale informacije, kako globoka je bila finančna prevara bogatega kluba. Komisija, ki so jo v angleškem nogometu ustanovili za ta primer, je ugotovila, da so sinje modri z arabskimi lastniki krivi v 114 od 115 točk obtožnice, ki jo je vložila premier liga. Dokazi pravijo: eden najbolj dominantnih imperijev v zgodovini športa je zgrajen na prevari.
Začelo se je v poletju 2008, ko je šejk Mansour bin Zayed Al Nahyan z brezmejnim bogastvom kraljeve družine iz Abu Dabija prevzel povprečen angleški klub, ki je živel v globoki senci slavnega soseda Manchester Uniteda. Novi lastniki so obljubili, da bodo z neizčrpnimi sredstvi spremenili nogometni zemljevid. In so ga. Toda uspeh ni prišel le s sijajnim skavtiranjem in taktično genialnostjo, temveč s sistemskim nezakonitim finančnim dopingom. Obtožbe, ki so se nanašale predvsem na obdobje 2009-2018, so razkrile prepletene operacije, v katerih so bila pravila finančnega fair playa le nadležna ovira, ki jo je bilo treba obiti z ustvarjalnim računovodstvom.
Dve pogodbi, ena uradna, druga tajna
Dokumenti so razkrili, kako prefinjeno so v klubu prikrivali izvor denarja. Sponzorske pogodbe s podjetji iz Združenih arabskih emiratov, kot sta državni letalski prevoznik Etihad in telekomunikacijski gigant Etisalat, so bile napihnjene do absurdnih razsežnosti, daleč nad dejansko tržno vrednostjo. Velik del denarja sploh ni prihajal iz sponzorstev, temveč ga je prek finančnih obvodov in navideznih transakcij v klub prečrpaval sam lastnik. Šolski primer korporativne prevare, s katero so umetno povečali uradne prihodke kluba in tako zadostili pravilom, ki narekujejo, da nogometni klubi na dolgi rok ne smejo zapraviti bistveno več, kot s svojim delovanjem na trgu ustvarijo. Manchester City je vrsto let ustvarjal iluzijo izjemne komercialne tržne vrednosti, v resnici pa deloval kot črna luknja brez dna, v katero so padali petrodolarji, kar je ostalim klubom onemogočilo pošten boj za lovorike.
Številni detajli rišejo podobo kluba, ki je verjel, da zanj pravila ne veljajo. Primer trenerja Roberta Mancinija, denimo. Italijan, ki je klubu leta 2012 prinesel težko pričakovani prvi naslov prvaka po desetletjih suše, naj bi imel sklenjeni ločeni pogodbi. Eno, uradno, s Cityjem in drugo, tajno, s klubom iz emiratov, kjer je dobival milijone za fiktivno svetovanje in organizacijo trening kampov, ki jih ni bilo. Plača pri Cityju: 1,7 milijona evrov na leto. Tajna svetovalna pogodba: dva milijona na leto. Mimo uradnih finančnih izkazov kluba, mimo premier lige.
Na ta prebrisan način je City znižal uradne stroške plač in se izognil finančnim radarjem. Podobne obvodne sheme naj bi uporabljal tudi pri spornem plačevanju pravic do trženja podobe igralcev, kjer so se milijonski zneski pretakali prek slamnatih podjetij in davčnih oaz. Yaya Toure, reprezentant Slonokoščene obale, je bil le eden od asov, ki so del plačila za osebnostne pravice dobivali prek off-shore podjetja, neposredno iz žepov lastnikov Cityja iz Abu Dabija.
Odvetniška vojska je premagala Uefo
Uefa je bila prva, ki je skušala ustaviti lakomno pošast, ki je na papirju delovala znotraj dovoljenih omejitev, v resnici pa na igrišču teptala tekmece z nepravično in nedovoljeno prednostjo. Februarja 2020 je klub spoznala za krivega hudih finančnih kršitev in mu izrekla dvoletno prepoved nastopanja v vseh evropskih tekmovanjih, vključno z donosno ligo prvakov. Za hip se je zdelo, da je pravici zadoščeno, da tudi najbogatejši plačujejo za svoje goljufije. Kakšna zmota! City je rekrutiral vojsko najbolj pretkanih in najdražjih odvetnikov. Na Mednarodnem športnem razsodišču v Lozani so v nekaj mesecih dosegli razveljavitev kazni, ker so izkoristili proceduralno zanko. Sodišče jim je dalo prav, da je ključen del obremenilnih dokazov uradno zastaral, po takrat veljavnih pravilih Uefe za prekrške, starejše od petih let, ni bilo več mogoče izreči sankcij.
Navijačev nihče več ne bo prepričal, da City ni simbol vsega, kar je narobe z modernim nogometom
Toda pravila angleške premier lige ne priznavajo zastaranja. In liga se je znašla v nezavidljivem položaju. Na eni strani je imela svoj daleč najuspešnejši globalni produkt, šampiona, ki je igral najlepši nogomet na svetu. Na drugi strani pa se je soočala s pritiskom britanske vlade, ki je zaradi številnih bankrotov manjših klubov grozila z uvedbo državnega regulatorja za nogomet, če liga ne bo sama počistila svojega dvorišča. Vodstvo tekmovanja je moralo ukrepati, sicer bi za vselej izgubilo avtoriteto in kredibilnost. Tako se je začela štiriletna tiha, tajna angleška preiskava, ki je februarja 2023 kulminirala z vložitvijo 115 točk obtožnice.
Čakanje na razsodbo se je vleklo. City pa je na igrišču še naprej mlel nasprotnike in v tem času postal prvi klub v dolgi zgodovini angleškega nogometa, ki je osvojil štiri zaporedne naslove državnega prvaka. Trener Pep Guardiola je ob vsaki priložnosti z zanosom branil svoje bogate delodajalce. Prepričljivo je govoril, da so vse zmage prigarane na igrišču in da ne dvomi v poštenost kluba. Njegova izjava maja letos, ko je oznanil, da bo po koncu sezone 2025/26 zapustil klub, zdaj dobiva nove obrise. Je morda že vedel, kakšna nevihta se približuje? Je slutil, da se bo njegov osupljivi življenjski projekt, ki je bil zgrajen na bogatih nakupih nogometašev, na taktični brezhibnosti, na tisočerih podajah, kmalu znašel v ruševinah? Njegova bogata strokovna zapuščina v Manchestru bo za vselej ostala razpeta med nesporno trenersko genialnostjo in dejstvom, da so bili finančni temelji, na katerih je lahko gradil ekipo, od prvega dne gnili.
S tožbo nad hrupne sosede
Ja, prava eksplozija je odjeknila prejšnji teden. Manchester City je bil spoznan za krivega v 114 od 115 točk obtožnice. Zdaj se odpira najbolj negotovo poglavje za vse navijače sinje modrih s stadiona Etihad - kakšna bo kazen? Na mizi so vse mogoče sankcije. In ob upoštevanju preteklih precedensov, ko so bili klubi z bogato tradicijo, kot sta Everton in Nottingham Forest, brez milosti kaznovani z odvzemom točk že za neprimerljivo manjše finančne prekrške, je jasno, da City čaka pravi sodni dan. Glasno se govori o drakonskem odvzemu točk, ki bi klub pahnili v nižjo ligo. Obstaja tudi skrajna možnost, neposredna in takojšnja izključitev iz premier lige, kar bi bil precedens brez primere, ki bi pretresel globalno ekonomijo nogometa. Tu je še predvidena astronomska finančna kazen, ki se sicer za takšen državno sponzoriran klub zdi zgolj drobiž, in večletna prepoved prestopov igralcev, ki bi ohromila Cityjevo konkurenčnost za dolga leta vnaprej.
Kar najbolj buri duhove, je možnost odvzema vseh osvojenih naslovov prvaka v spornem obdobju. Bi lahko komisija tisti ikonični trenutek iz leta 2012, ko je Sergio Agüero v 94. minuti zabil gol za prvi naslov po mnogih desetletjih, z eno samo potezo za vedno izbrisala iz uradnih zgodovinskih knjig? In kako močno se bo sesulo moštvo, vredno 1,43 milijarde evrov, v katerem samo prvi zvezdnik Erling Haaland, ki je v klub prišel leta 2022, na teden zasluži 450 tisoč evrov in še dodatke?
Navijači rivalskih klubov so preplavili družbena omrežja z glasnimi zahtevami po takojšnji pravici in najstrožji kazni. Londonski Arsenal, ki je bil v zadnjih letih dvakrat zapored neposredna žrtev Cityjeve nepoštene dominance v boju za prvaka, Liverpool, ki je zaradi Cityja dvakrat izgubil naslov za eno samo zakleto točko, in mestni rival Manchester United, ki je moral vrsto let prenašati hrupne sosede, so v nizkem startu. Njihovi pravniki menda že sestavljajo večmilijonske odškodninske tožbe zaradi enormnih izgubljenih prihodkov od televizijskih pravic, sponzorstev in bogatih nagrad iz lige prvakov, ki so jim bili zaradi Cityjeve nepoštenosti ukradeni.
Tokrat v nasprotju z letom 2020 ni več rešilne bilke v obliki Mednarodnega športnega razsodišča, ki bi City odrešil z zastaranjem dokazov. Umazano nogometno perilo se pere izključno na domačem dvorišču. Kazen navijačev je že padla: nihče več jih ne bo prepričal, da City ni simbol vsega, kar je narobe z modernim nogometom. Utrjuje se izjemno grenak občutek, da je bilo desetletje angleškega nogometa ena sama velika, draga in zrežirana farsa. Iluzija poštene tekme. Na vsakem Cityjevem pokalu bo za vedno ostal madež kupovanja zmag s prevaro. In pokalov je bilo veliko. Klub, ki je bil prej angleški prvak le v letih 1937 in 1968, je leta 2012 osvojil angleško krono s strategom Robertom Mancinijem, leta 2014 z Manuelom Pellegrinijem, v letih 2018 in 2019 ter v obdobju 2021-2024 s Pepom Guardiolo. Ob tem pa v "arabskem obdobju" še štirikrat angleški pokal, sedemkrat ligaški pokal ter v veličastni sezoni 2022/23 še ligo prvakov, evropski superpokal in klubsko svetovno prvenstvo. Katera od teh trofej bi stala v vitrini, če bi City igral po pravilih?
