Dirka po Franciji 2027: Novo ravnovesje in ne dirka proti Pogačarju

Trasa, takšna ali drugačna, ena zadeva je vseskozi stalnica. Prvi favorit za zmago je vedno –​ Tadej Pogačar. Slovenski as je pač najbolj vsestranski kolesar v profesionalni karavani, čeprav se prireditelji, ki prog nimajo zacementiranih, ves čas trudijo, da bi jo zagodli 28-letnemu Gorenjcu. Pa ne, ker ga ne bi imeli radi, njegova prisotnost ima izjemno pozitivne učinke na prepoznavnost njihovih tekmovanj, si pa želijo, da bi mu otežili delo, da ne bi bilo preveč "dolgočasno". Pa jim je za 114. dirko po Franciji, ki bo prihodnje leto od 2. do 25. julija, uspelo? Je 21 etap v skupni dolžini 3479 km in ob 53.450 višinskih metrih lahko komu bolj povšeči?

Otok najbolj priljubljen, pa je res?

Z Grand Departom (velikim startom) in tremi etapami v Veliki Britaniji že niso ustregli Pogačarju, "raje bi videl, da bi bil kje drugje," je dejal pred kakšnim tednom. A to prav veliko na razplet ne bi smelo imeti vpliva, ker je odročnost in s tem podaljšanje dirke za en (prosti) dan bolj stvar okusa kot performansa. Otok je najbolj priljubljena destinacija Toura v zadnjih dveh desetletjih, že tretjič se bo pričel prek Rokavskega preliva in bo tokrat obiskal vse dežele Združenega kraljestva, Škotsko, Anglijo in Wales. Na gradu v Edinburgu se bo vse skupaj začelo, 920 km bodo morali kolesarji odpeljati po levi strani ceste. 

Ogromno so vložili ne le truda in energije, tudi denarja, a britanski vladi ni bilo težko odšteti več kot 38 milijonov evrov, saj pričakujejo vsaj 180 milijonov nazaj. Tako so izračunali po vzoru leta 2014, ki jim je navrglo več kot 150 milijonov, skoraj štirikrat več, kot so vložili. Velik korak so Britanci letos naredili k enakopravnosti spolov, prvič se bo zgodilo, da bo v isti državi čez mejo tudi ženski Tour (od 30. julija do 7. avgusta), ki ga bodo prav tako gostili tri dni. Ne bo sicer zaokrožil po celotnem kraljestvu kot moški, bo pa z ekipnim kronometrom v Londonu ponudil nekaj svežega. 

Največ kronometra po 2012.

Glede tekmovalne raznovrstnosti bo najsevernejši Grand Depart Toura v vsej zgodovini ponudil manj od najjužnejšega v Barceloni letos, bi pa lahko v angleški in valižanski etapi po vzoru ardenskih klasik kandidate za rumeno majico že zasrbele noge. Prvo dokončno razkritje kart naj bi prinesel prvi konec tedna na francoskih cestah, 38-kilometrski povsem ravninski kronometer (Blois-Chambord) bo v sedmem tekmovalnem dnevu. V kombinaciji s pet kilometrom krajšim v začetku zadnjega tedna (16. etapa) s startom in ciljem v Toulousu je A.S.O. kot prireditelj Toura poskrbel, da bo skupno več kot 70 km borbe z uro. Toliko je ni bilo vse od leta 2012, ko je slavil prvi Britanec in kronometrski specialist (v tistem letu olimpijski prvak, sicer pa tudi svetovni prvak v tej disciplini) Bradley Wiggins. 

To je zagotovo dober podatek za kar štirikratnega osvajalca mavričaste majice in aktualnega olimpijskega prvaka Remca Evenepoela. Tudi na Touru letos je slavil v uri resnice, slabe pol minute je ob Ženevskem jezeru odščipnil Tadeju Pogačarju. Na koncu je imel Belgijec še vedno debelih šest minut in pol zaostanka. Da moraš biti za osvojitev rumene majice v prvi vrsti izjemen hribolazec, bo veljajo tudi v 2027. Po letih 2021 in 2023 bo karavana še tretjič v Pogačarjevi "eri" najprej zavila v Alpe in nato v Pireneje, kjer bo tudi kraljevska (18.) etapa s kar 5450 višinskimi metri in štirimi sloviti prelazi: Soulor, Tourmalet, Hourquette d'Ancizan in Portet, kjer bosta cilj in najvišja točka (2215 metrov) vseh treh tednov. 

Čas za poravnavo na Cote de Domancy

Kar tri etape (druga, tretja in osma) bodo daljše od 220 km, prva prava gorska bo na Grand Colombier v devetem tekmovalnem dnevu na drugo nedeljo. Na kralju gorovja Jura sta Tadej Pogačar in Primož Roglič pred šestimi leti slavila dvojno zmago, prvi je bil takrat v beli, drugi v rumeni majici. Od tam se bo po prostem dnevu karavana v drugo tretjino za dva dni zapodila na alpske prelaze. Deseta bo šla čez na prvi pogled nič kaj strašljiv vzpon za profesionalce, Cote de Domancy (2,8 km, 8,5 odstotka naklona), ki bo dober mesec kasneje že tretjič tudi prizorišče bojev za svetovnega prvaka. Najboljši kolesar sveta ima z njim neporavnane račune iz leta 2023, ko ga je Jonas Vingegaard nanj v kronometru grdo namahal in mu nato drugo leto zapored preprečil slavje na rumeni pentlji.

Težja alpska preizkušnja bo s 4750 višinci ter prelazoma Col du Pre in Montee de Bisanne sicer v naslednjemu dnevu na francoski državni praznik (dan Bastilje), še ena gorska pa bo pred Pireneji v Centralnem masivu v 14. etapi. Skupno bo šest gorskih etap, zadnja v 19. tekmovalnem dnevu v Baskiji. Cilj te bo v še enem srečnem kraju za slovensko kolesarstvo, v Larunsu, kjer je Pogačar pred šestimi leti osvojil prvo etapno zmago na Touru, Roglič pa je takrat prvič oblekel rumeno majico. Za Zasavca, za katerega ne vemo, ali bo prihodnje leto sploh še v pelotonu, je bil Laruns srečen že leta 2018, ko se je s svojo drugo etapno zmago na Touru prvič povzpel na stopničke v skupnem seštevku, pa četudi takrat zgolj za en dan. 

Želeli vzpone, dobili borbo z uro

Kakšnih tisoč višincev manj kot letošnja izvedba bo imela naslednja dirka po Franciji, ki bo tretja v tem pogledu v tem desetletju (zmagovalka je bila leta 2023 s startom v Baskiji s kar 57.400 višinci). V Vismi-Lease a Bike, v taboru Vingegaarda, prvega Pogačarjevega izzivalca, premalo. "Na prvi pogled je kar uravnotežena trasa, iz katere izstopata dolga in relativno ravninska kronometra. V primerjavi z letos pa sem naštel manj ciljnih vzponov, lahko bi jih bilo več," je dejal šef tekmovalnega oddelka Marc Reef. 

Bolj opazna kot razlika v vzponih je pri vožnji na čas. Ta disciplina spet dobiva večjo veljavo. Leta 2012 je bilo na Touru v njej zadnjič več kot sto kilometrov (od leta 1975 do 2007 je bila to stalna praksa), a čeprav je zdajšnjih 71 še daleč od tega, je več kot v preteklih letih. "Ob tem podatku mi je začelo hitreje biti srce in verjamem, da je tudi Remcu Evenepoelu," je za NOS dejal nekdanji specialist za to disciplino Tom Dumoulin. Le Nizozemec je Rogliča premagal na SP 2017, ta pa je klubskemu kolegu pri Vismi vrnil na OI 2021. 

Na novi trasi so se delnice Belgijcu precej dvignile. "Na zadnjih Tourih je bilo že kmalu jasno, kako se bo zaključil. Mislim, da so organizatorji naklonjeni temu, da poskusijo preprečiti prevlado ekipe UAE in Pogačarja. Edini način, kako premagati Pogačarja, je prek števila kilometrov v vožnji na čas," je povedal Dumoulin. 

Huda poškodba psihološka brazgotina

Direktor največje dirke na svetu pa meni, da je način še eden. No, Christian Prudhomme ni prepričan, da se bo prvi kolesar sveta v peloton vrnil na najvišjem nivoju: "Pravo vprašanje zame je – in želim mu najboljše –, ali si bo opomogel po zelo hudem padcu na Vuelti. Njegov talent ni samo v fizični superiornosti, temveč tudi v obvladovanju kolesa. Ob njegovem spustu s Tourmaleta letos ti je kar padla čeljust. Si, ko postajaš starejši in po takšni poškodbi, še vedno isti? Tvegaš še vedno toliko?"

Prudhomme je pri tem potegnil primerjavo s poškodbo Eddyja Merckxa na velodromu leta 1969. Legendarni Belgijec je utrpel pretres možganov, zamik medenice, ukleščenje živca v hrbtenici ... "Rekel je, da po tisti nesreči nikoli ni bil več isti. Nedvomno je utrpel brazgotino moralno in psihološko, pa tudi v gorah ni bil več enak," je povedal Francoz ob robu predstavitve 114. Toura za l'Equipe. "A to mu ni preprečilo, da bi zatem dobil še štiri Toure," je hitro ugotovil prvi mož rumene pentlje, ki je pojasnil tudi, zakaj v zadnjem desetletju in pol ni imelo smisla, da bi vozili dolge preizkušnje na čas.

"Imeli smo kolesarje, ki so zmagovali v kronometru in v gorah. Če bi podaljševali vožnje na čas, se ne bi nič spremenilo. Zdaj pa so to različni kolesarji, kot je bilo daleč v preteklosti, ko je Federico Bohamontes v gorah odmeril čas Jacquesu Anquetilu. Zdaj Remco Evenepoel pridobiva čas proti uri in lahko izgublja v gorah." Izpostavil pa je, da to ni dirka proti Pogačarju. "Tu gre bolj za to, da ponovno vzpostavimo ravnovesje. Ne gre za organizatorje, ampak za navijače, ki želijo videti borbo do konca. Organizatorji predlagajo, kolesarji pa odločajo. Tako je bilo vedno in tako je ostalo. Še vedno je veliko težkih vzponov, nekaj je znanih, nekaj pa novih, kar prinaša tudi veliko negotovosti in vprašanj. Nekaj jih bo že v prvih dneh na Otoku," je sklenil Christian Prudhomme.