(INTERVJU) Zoran Jovičić: Prosili so nas, da o tem ne govorimo

Z dramo v Novem mestu in petim mestom v ligi NLB se je končalo osemletno velenjsko poglavje Zorana Jovičića. Gorenje je Krko po sedemmetrovkah premagalo z 29:28, izkušeni trener pa se od kluba poslavlja po obdobju lovorik, evropskih večerov, polfinala evropske lige in številnih preizkušenj. Zadnja sezona je bila polna poškodb in turbulence, a Jovičić za seboj pušča eno najuspešnejših obdobij v zgodovini kluba. Pred njim je že nov izziv: Slovenj Gradec, rokometno mesto, v katerem vidi stabilen klub, pravo energijo in ekipo, ki želi narediti korak naprej.

Po osmih letih se poslavljate od Velenja. Zadnja sezona rezultatsko morda ni bila takšna, kot bi si želeli. Kaj vas ob slovesu najbolj preveva – ponos, olajšanje, morda tudi nekaj grenkobe?

"Ta sezona je bila za nas nenavadna od prvega dne. Imeli smo veliko težav s poškodbami, praktično niti enega treninga in niti ene tekme nismo opravili v polni postavi. Ves čas smo se nekako sestavljali. Ko smo mislili, da se bodo vrnili tisti, ki so bili poškodovani na začetku, se je spet vse podrlo, poškodovali so se drugi. Celotno leto je bilo turbulentno. Tudi klub se bori za naprej, igralski kader, ki sem ga imel to sezono, pa je bil precej nov. Lani je odšlo osem igralcev, vsako leto smo malo spuščali nivo, zdaj pa smo po mojem mnenju na koncu plačali ceno preteklih let, ko smo izčrpali vse mogoče. To je pač realnost v tem trenutku. Da smo bili po rednem delu četrti, je zame velik uspeh, če zdaj pogledamo malo nazaj. V tem trenutku sta Slovenj Gradec in Krka, glede na naše poškodbe in vse okoliščine, boljši ekipi od nas."

Ampak celotno obdobje v Velenju je bilo gotovo prežeto tudi z lepimi trenutki. Ne nazadnje je v teh osmih letih padlo kar nekaj lovorik.

"Seveda, zadnja sezona tega ne more spremeniti. Ravno včeraj sem dobil sliko z notranje poslovilne zabave z mojo ekipo. Sestavili so mi fotografije vsega, kar smo v osmih letih osvojili. Šest nepozabnih slik, pet osvojenih pokalov, lani drugo mesto, ki so ga tudi dali zraven. Pa sploh ni zajete Evrope, kjer smo prišli do polfinala evropske lige, premagovali Aix, Nimes, Špance, igrali v močnejši ligi, v skupinskem delu. Potem pridejo druge naše ekipe … Zdaj se slavi, vsa čast Celju, da je prišlo do polfinala, ampak mi smo to vse osvajali, pa nikoli ni prišlo do takšne reklame. Prvaki smo bili z ekipo, ki je bila po proračunu tretja ali četrta. Vsako leto smo šli malo dol, zato sem zelo, zelo ponosen na vse igralce in na vse ljudi v klubu, ki delajo. Mislim, da se bomo šele čez nekaj let zares zavedali, kaj smo v tem času osvojili. To obdobje je eno najuspešnejših v zgodovini Gorenja."

Odhajate v Slovenj Gradec, v nasprotno smer pa prihaja Žiga Lesjak. Kako gledate na to menjavo?

"S tem se ne ukvarjam. To je posel. Meni je tukaj potekla pogodba. Slovenj Gradec pa poznam zelo dobro. Tam sem bil že kot igralec, tam sta se rodila moja otroka, spoznal sem ženo, tam sem preživel lepe trenutke. Slovenj Gradec je res rokometno mesto. Tam vsak prebivalec živi za rokomet. Že prej, ko sem igral tam, sem videl, da je skoraj v vsaki hiši vsaj en član družine hodil na rokomet in da vsi živijo za ta šport. Prišlo je povabilo Sama Lampreta in hitro sva se dogovorila."

Je lažje priti v Slovenj Gradec po tako uspešni sezoni, ko ima ekipa že zgrajeno osnovo in tudi nekaj rezultatskega zagona?

"Slovenj Gradec ima že nekaj časa zelo dobro ekipo. Nekaj časa igrajo skupaj, kar je zelo pomembno. Imajo željo iti naprej, jaz pa sem v tem videl perspektivo tudi zase. So željni dokazovanja. Seveda si želimo še kakšen večji uspeh, ker je res rokometno mesto. Veselim se dela. Ne bo pa lahko, to je jasno. Bomo videli v naslednjih letih."

Da gre za pravo rokometno okolje, dokazujejo tudi navijači. Dvorana je pogosto polna do zadnjega kotička.

"To jaz poznam. Moj tast je hodil na te tekme celo življenje, od otroštva. Vsi njegovi prijatelji, Slovenjgradčani, živijo s tem. Ti ljudje, če kaj vedo, vedo za rokomet. To je del njihove tradicije. Slovenj Gradec je verjetno za Celjem in Gorenjem tretji po nastopih v prvi ligi. Lahko se motim, ampak vem, da je zelo blizu. Samo v enem obdobju je izpadel iz lige. To tradicijo, že od šestdesetih let, starejše generacije zelo dobro poznajo. Tudi zdaj, ko prideš v Slovenj Gradec, čutiš, da si tam res športnik. Vzdušje je dobro, okolje je pravo."

Podpisali ste dvoletno pogodbo?

"Za dve leti, ja."

Se boste preselili v Slovenj Gradec?

"Seveda. To bo moj fokus. Moja energija bo vpeta v Slovenj Gradec. Pogoj je, da živiš tam, kjer delaš, in da se čim manj voziš."

Čaka vas tudi Evropa, kar za klub, mesto in ekipo ni majhna stvar. Kako se boste lotili tega izziva?

"Vse nas čaka. Najprej moramo rešiti nekaj stvari v ekipi. Odhaja David Svečko, zato moramo najti ustreznega krožnega napadalca, kar v tem trenutku ni lahko. To je pozicija, ki je zelo pomembna tako v obrambi kot v napadu. Iščemo okrepitev, prav tako desnega beka, ki bi pomagal Stanojeviću. Ti poziciji sta še odprti. Slovenj Gradec ima željo po napredku in tako je tudi prav. A za slovenske razmere moraš biti ekonomičen. Klub pa je zelo stabilen. Posebej zaradi Sama Lampreta, ki je močan podjetnik in stoji za klubom. Zraven spodbuja tudi druge podjetnike na Koroškem, da pomagajo pri stabilizaciji kluba. Mi bomo ogledalo Koroške, posebej zdaj, ko bomo Slovenj Gradec promovirali v Evropi. To je zelo lep marketing za mesto, ki ima tradicijo in ki je tudi mesto miru. Župan že od nekdaj hodi na rokomet. Poznam ga še iz svojih igralskih let. Je športnik po duši. Vem, da dobesedno vsak občan pozna rokomet. Tudi če mu ni prvi šport, ve, da je to tradicija."

Omenili ste Davida Svečka, ki odhaja. Koliko se bo ekipa za prihodnjo sezono spremenila?

"Jedro ostaja bolj ali manj isto. Imamo kar nekaj domačinov, kar je danes redkost. Od bratov Štaleker, mlajšega Lampreta do Levca, plus Saleznik. Potem bi rekel, da je tudi Cvetko domačin, Vuk Milenković pa je poročen s Slovenjgradčanko. Jaz jih jemljem kot domačine, ker Cvetko je tukaj že veliko let, od začetka nove ere Slovenj Gradca."

Kdaj vas čaka prvi trening oziroma kdaj se boste z ekipo zares spoznali v novi vlogi?

"Z Gorenjem sem sezono zaključil v soboto. Za Slovenj Gradec si želim, da jim na koncu uspe čim višje. Mi se bomo zbrali 24. julija, takrat bomo začeli priprave. Pred tem bo sestavljen program, ki ga bodo igralci dobili čez poletje, da bodo delali individualno. Želim, da pridejo na priprave že napol pripravljeni, s pravo kilažo. Takšen je moj način dela."

Kako pa sicer gledate na slovensko ligo? Kako se je spremenila od vaših začetkov do danes?

"Vsako leto malo pada. Bi pa rekel, da je idealna za kaljenje mladih igralcev. Slovenija ima zelo dobro šolo za tehnično in taktično usposabljanje mlajših igralcev. Vidimo, da imamo ogromno srednjih zunanjih, ki jih išče cela Evropa. To je mali čudež, da v Sloveniji vzgajamo tako dobre organizatorje igre. Drugače pa je na koncu vse v denarju. Žal imamo premalo denarja, da bi kogarkoli zadržali. Veliko igralcev je odšlo, nekateri tudi nehajo, ker je premalo denarja. To nam zagotovo onemogoča še boljšo kakovost lige. Ampak slovenski trenerji v mlajših kategorijah se trudijo, dobro se dela. Ne glede na vse je treba spodbujati, da bi klubi imeli čim več financ. Potem bi zagotovo napredovala tudi liga. Želim si, da bi po poti Slovana šli Celje, Gorenje, Slovenj Gradec, Koper, Maribor … vsi ti centri, ki so bili nekoč močni. Da se vsak klub dvigne. A brez državne pomoči, brez zakonsko urejenega davka za šport bo težko. Že to, kar ustvarjamo zdaj, je čudež. Z Gorenjem sem se v Evropi srečeval s klubi, ki imajo najmanj trikrat ali štirikrat večje proračune. Vsi so se čudili. Mi smo imeli 900 tisoč evrov proračuna, pa smo tudi v Evropi zmagovali. Ampak ljudje ne vedo, kakšne so razlike. Francozi so nas celo prosili, da o tem ne govorimo. Res mislim, da je vsak igralec, ki igra v slovenskem klubu in potem pride kamorkoli v Evropo, vreden vsakega denarja. Po mojem mnenju za evropske standarde celo premalo dobijo."

Greva še malo k reprezentanci. Nedavno se je uvrstila na svetovno prvenstvo, po dveh zmagah proti Črni gori. Kakšno prihodnost ji napovedujete?

"Glede na našo bazo vidimo, da imamo dobro tehnično in taktično znanje. Malo nam manjka fizike, ampak vsaka uvrstitev na svetovno prvenstvo, evropsko prvenstvo ali olimpijske igre je velik uspeh. Kot sem že rekel, igramo taktičen rokomet. Včasih smo v boljši, včasih v slabši formi, ampak glede na rezultate smo zagotovo med osmimi najboljšimi na svetu. Tu nam je mesto. Seveda si želim, da bi zmagali vsako tekmo, ampak včasih pride tudi kakšen poraz, kar je realno. Na daljši rok pa nas vidim tam nekje. Naš stil igre je takšen, da smo hitri, malo manjši, in to je že nekaj časa tudi trend v svetu. Mislim, da nam ta vloga kar ustreza."

Koliko ste v stiku s sinovoma? Enej vam je lani iz Gorenja "ušel" v Francijo, Staš pa igra pri Slovanu.

"Mi trije se skoraj vsak dan slišimo. Ves čas smo na zvezi. Enej je zelo zadovoljen v Toulousu, igra zelo dobro. Mislim, da je prvo leto zanj najtežje, ker je organizator igre. Uči se francoščine, potrebuje nekaj časa. Težje je njemu kot kakšnemu krilu, ki tam stoji in čaka. On organizira igro in za to potrebuje malo več časa, plus treba se je navaditi na vse ostale stvari. Mislim, da je zelo zadovoljen, tudi v klubu so zadovoljni z njim. Francoska liga je zelo močna, zagotovo za nemško, mogoče celo druga najmočnejša. Bil sem tam, to je povsem drug nivo. Polne dvorane, organizacija, potovanja, država in občine precej stojijo za klubi. Drugače je to narejeno. Toulouse ima dvanajsti proračun v ligi, pa ima čez štiri milijone evrov. Pri nas pa noben klub nima takšnega proračuna, niti Slovan ni blizu. Tukaj se vidijo evropska razmerja. S Stašem se videvamo veliko, dosti smo doma, za vikende se dobimo. Zelo sem ponosen na oba. Sta prava fanta, ne samo rokometno, tudi kot osebnosti. Še bolj kot na rokomet sem ponosen, da sta pravi osebnosti, pozitivna. Prav zažarim, ko mi omenite sinova."

Kako bi opisali sebe danes? Koliko ste drugačen trener kot takrat, ko ste pred leti začenjali trenersko kariero?

"Človek nabira izkušnje vse življenje. Kot igralec, kot trener, kot v kateremkoli poklicu. Na začetku sem bil igralec in sem imel nekaj izkušenj kot igralec, potem pa se iz leta v leto te izkušnje nabirajo. Dodajaš neke stvari, postajaš bolj pameten. Ko si mlad, si bolj zaletav. Zdaj veš, kaj se lahko zgodi. Posebej sem se naučil, da ni treba biti vedno pameten. Da včasih človek ne ve vseh stvari in ne more soditi namesto drugega. Držim se teh stvari. Zelo spoštujem svoje igralce, želim dobro komunikacijo in obojestransko spoštovanje. Trudim se biti korekten."