Uroš Gramc
Šok po odstopu Tadeja Pogačarja z dirke po Španiji se je že dodobra polegel, v pelotonu so se razmerja vzpostavila na novo, vajeti pa je prevzel Movistar z Enricom Masom v glavni vlogi. Baskovska zasedba funkcionira drugače, kot so Emirati, predvsem ne tako dominantno. Razlog je že v pogledu na rezultatsko tabelo, 31-letni Španec še zdaleč ni tako trdno v sedlu, kot je bil slovenski šampion. Cela četa kolesarjev mu diha za ovratnik, začenši s štirikratnim zmagovalcem Vuelte Primožem Rogličem.
"Z njegovo zgodovino na Vuelti je Roglič kolesar, ki me najbolj skrbi," je povedal Enric Mas, ki se je ob Zasavcu že počutil nemočnega. Tokrat so se vloge sicer zamenjale, Majorčan je prvič v prednosti, čeprav je še daleč, da bi bilo kaj odločeno. Pri 31 letih je celo prvič oblekel majico vodilnega na grand touru, po osmih letih je spet dobil etapo na največji domači dirki. Kar 16 nastopom na tritedenskih preizkušnjah in ogromnim izkušnjam navkljub ta čas doživlja povsem nekaj novega. Prvič je po polovici dirke v vlogi prvega favorita.
Kot da ne bi več verjel, da lahko zmaga
"Saj ne, da bi se bal zmagati, ampak če bi ves dan razmišljal o tem, bi preraslo v festival stresa, tega pa zdaj ne potrebujem. Želim le uživati v trenutku, v rdeči majici, z ekipo. Moramo se osredotočiti na to, kar nas čaka, in to je to," je dejal Mas. Kot da letos ne bi (več) verjel, da se lahko znajde v tem položaju, trase ni podrobno naštudiral. Ko pa je prišla rdeča majica, ob vseh obveznostih ni bilo časa za pogled naprej. "Če povem po pravici, se mi sploh ne sanja. Vem le, katere etape bodo ključne za skupni seštevek," je dejal v ponedeljek na prosti dan.
"Saj ne, da bi se bal zmagati, ampak če bi ves dan razmišljal o tem, bi preraslo v festival stresa"
Letošnjo sezono si je Španec zastavil povsem drugače kot prejšnje, ne povsem po lastni želji. Po padcu na lanskem Touru je imel obilo težav z vnetjem vene v levi nogi in je šel celo na operacijo. Letos si je zato prvič v karieri vzel čas za Giro, ki ga je končal precej pod nivojem svojega slovesa, prvič po letu 2018 je izpustil dirko po Franciji, na kateri se nikakor ni mogel prebiti med zmagovalce. Njegov najboljši rezultat je bil peto mesto leta 2020.
Pogačar zapustil Barcelono
Tadej Pogačar je dva dni po operaciji zlomljene ključnice zapustil bolnišnico Dexeus v Barceloni in odšel na okrevanje v domačo oskrbo, poročajo različni mediji. A ne v Monako, najbrž v Slovenijo, navaja la Gazzetta dello Sport. Poseg pod vodstvom priznanega kirurga Xaviera Mira, ki je že operiral veliko motociklistov, je bil zahtevnejši od pričakovanj. Za uspešnejšo rehabilitacijo so Gorenjcu vstavili ploščico in vijake.
Je pa Vuelto že štirikrat končal na stopničkah, nazadnje predlani na tretjem mestu. Kaj več mu je vsakič preprečil skromen kronometer proti Rogliču, Evenepoelu ... Letos je v uvodni etapi po ulicah Monaka le enajst sekund izgubil proti pet let starejšemu Zasavcu, a tisti je bil zanj k sreči dolg le devet kilometrov. Skoraj trikrat daljša ura resnice karavano rdeče pentlje čaka v 18. etapi, ko ga bosta (kot trenutno kaže) napadla še Oscar Onley in Mattias Skjelmose, manj pa Richard Carapaz, Felix Gall in Sepp Kuss, ki prav tako ne blestijo v tej disciplini.
V tem tednu še dva štiritisočaka
Do takrat bo sicer še precej drugačnih etap, v katerih si lahko nabere dodatno zalogo pred zasledovalci. Ravninska 11., s katero se je 81. dirka po Španiji prevesila v drugo polovico, ni med temi. So jo pa kolesarji zaradi sobotne Pogačarjeve izkušnje na podobni trasi lotili bolj pazljivo. Že tretjič je slavil Britanec Matthew Brennan in se izenačil s Pogačarjem, na svoji drugi Vuelti je z devetim mestom svojo najboljšo uvrstitev dosegel Matevž Govekar (Bahrain).
V novem tekmovalnem dnevu pa že lahko pričakujemo nov spopad za rdečo majico in tako bo v tem tednu vsaj še v soboto. Dvanajsta etapa Vera-Calar Alto (167 km) ima pet vzponov in skupno 4530 višincev, kar jo uvršča med peterico štiritisočakov. Najtežja vzpona (oba 1. kategorije) bosta ob koncu. Serpentinast Velefique (13 km, 7,2 odstotka povprečnega naklona) ima v prvi polovici naklone do 17 odstotkov, proti vrhu se poravna, s Calarjem Altom, na katerem je astronomski observatorij, je podobno - od 17 km je najtežjih prvih sedem. Zadnja selekcija se napoveduje še med tretjim in drugim kilometrom pred ciljem, ko bo karavana čez dva tisoč metrov nadmorske višine, kjer je zrak precej redek. O sobotnem štiritisočaku pa zdaj le to, da je ciljni vzpon Sierra de la Pandera dolg 12 km in ima 7,2 odstotka naklona.
Prijetno presenečenje z Dolenjske
Mesto v elitni deseterici trenutno zaseda tudi slovenski up Jakob Omrzel, ki je zelo prijetno presenečenje prvega dela Vuelte. Mladi Novomeščan je tudi na visokem drugem mestu v boju za belo majico (je v lasti Oscarja Onleya), a ga še nismo videli z ramo ob rami s prvokategorniki v ključnih trenutkih najtežjih etap. Njegov vrstnik in novinec Belgijec Jarno Widar je takšne poskuse že drago plačal z izgubami in zaostaja za Dolenjcem. Na prvem grand touru bi bil zelo velik uspeh, če bi Omrzel do Granade zadržal mesto v deseterici v skupnem seštevku in na odru za zmagovalce med mladimi kolesarji. Njegov Bahrain s Santiagom Buitragom cilja na tudi na pikčasto majico, Kolumbijec jo je oblekel po deseti etapi in dan kasneje zadržal.
Rezultati 11. etape, Cartagena-Lorca, 153,8 km, 1300 višinskih metrov: 1. Matthew Brennan (Velika Britanija/Visma-Lease a Bike) 3.17:18 (povp. hitrost 46,8 km/h), 2. Bryan Coquard (Francija/Cofidis), 3. Jordi Meeus (Belgija/Red Bull-Bora-Hansgrohe) ... 9. Matevž Govekar (Bahrain) 48. Primož Roglič (Red Bull), 59. Jakob Omrzel vsi isti čas, 128. Roman Ermakov (oba Bahrain) +7:59140. Gal Glivar (Alpecin-Premier Tech) 9:39, 147. Domen Novak (vsi Slovenija/UAE) isti čas; vrstni red: 1. Enric Mas (Španija/Movistar) 35.59:02, 2. Roglič +1:18, 3. Felix Gall 1:39, 10. Omrzel 8:05, 102. Glivar 1.36:43, 134. Ermakov 1.58:40, 144. Govekar 2.08:48, 163. Novak 2.35:54.
